Poročanje o ilegalnih prehodih meje je tako »vsakdanja« novica, obvestilo o dogajanjih,  ki  jih zaznamo v policijskih »raportih,« da se zaradi »nepomembnosti« rubrike, ki je tam nekje, zadnja ali predzadnje na seznamu kompletnega poročanja celo tam kjer so opisani kurji tatovi in roparji vrtnih ut, kjer se pomotoma pozabljene kakšne grabljice ali  šalotka. Nikakor ni treba podcenjevati državljane, občane in vse nas, ki poročamo o tem, na podlagi policijskih obvestil. Nič drugače ni bilo danes, ko je bilo to umeščeno med uto in tistim ki je odšel od doma in proti jutru prišel sam domov, samo malo panike je naredil. Obvestili  zajema naslednje stanje  na območju PU Celje za pretekli dan do jutra 23. januarja: "Nekaj pred 23. uro so policisti  v Podplatu ustavili voznika osebnega vozila nemških registrskih   oznak,  državljana  Belgije,  ki  je  vozil  sedem  ilegalnih prebežnikov, 4 državljane Vietnama in 3 državljane Afganistana. Voznika so pridržali, postopki z ilegalnimi prebežniki še potekajo." In karavana gre dalje postopki trajajo  o končnih izidih tega pa prav nič ne vemo.  Zvemo velikokrat zelo koristnih informacij, da ilegalni migranti, ki jim je uspelo prestopiti državno mejo na zelenem delu meje,  kar v vsakdanjem jeziku pomeni manj ali nič varovano morebiti z občasnimi kontrolami in se prebijejo v notranjost, ko so domačini po vaseh ali skorajda primestnih naseljih prestrašeni od nenapovedanih in »nepovabljenih in v tujem nerazumljivem jeziku» gostov na lastnem ali sosedovem dvorišče. Tako je bilo nekaj dni nazaj, ko so se sprehajali v okolici Novega mesta, v Regrči vasi, malo naprej so Regrške Košenice in je Šmihel, ki je že del Novega Mesta. PU Novo Mesto je namreč  poročala, da so prijeli 10 migrantov, in sicer 6 Maročanov in 4 Vietnamce, v petih krajih. Da se nekdo s tem ukvarja kot z pridobitno dejavnostjo kot prevoznik, informator, sprovajalec,  na nagovor, iz stiske ali iz »globokega« prepričanja, da počne nekaj plemenitega, tudi zvemo. Zvedeli smo, da je najbolj izpostavljena strankarsko obarvana  taksistka, ki se identificira z rdečo barvo in stranko SD, ne zvemo pa, kako je sankcionirana v nadaljevanju za svoje »plemenito« početje, ali nevede in premalo razpoložljivega časa za premislek ali pretehtavanja o »pametni« izbiri potnika.   Nismo pa utegnili zvedeti ali morda  nismo smeli, da je v naši neposredni nekdo  zaradi delovanja načrtnega taksiranja ilegalnih prebežnikov na našem območju, ki se je »ulovil« v prisluhe in posledično temu tudi kasneje zasačen v policijski zasedi in vsa ostala nadaljevalna dejanja. Taista oseba sedaj je v neki obliki nadzora  pogojne obsodbe, s pomočjo elektronskih zapestnic za katere skrbi probacijska služba,  ki je ustanovljena  leta 2016. In ob tem še zveš povsem naključno, kar  je še bolj  zaskrbljujoče posebej,  če ne veš kako je s tistimi, ki jih je uspel pripeljati do sem, ali jim je pomagal pri nastanitvi, ali so še tukaj ali je bil navadna prevozno posredniška »mala« riba, ki jih je predal naprej v obdelavo naslednjemu v sistemu. To zagotovo zbuja skrb med državljani, ob vseh možnih oblik groženj, ki so lahko pričakovane, napovedljive ali posamično nepredvidljive. Organi v sestavi in vsi tisti ki imate v svojem delu skrb za varnost državljanov kot  službo in imperativ ter visok moralno dejanje, pokažite to skrb in dolžnost do svojih državljanov. Zagotavljanje varnosti  lastnih državljanov je ustavna  kategorija, mar ne? V.K.T.

Pred leti sem na svoji spletni strani zapisal takole: »Kdo pri nas praktično odloča kakšno vlado bomo imeli in kdo jo bo vodil!? Odgovor je načeloma preprost. Odločajo volilci na volitvah, ki odločijo kdo je na volitvah zmagal in ta praviloma sestavi vlado. Pa je res tako?! V praksi od leta 2004 dalje že ni tako. Ne verjamete? Pa poglejmo. Od leta 2004 dalje smo imeli: Prvo Janševo vlado, pa Pahorjevo vlado, pa spet drugo Janševo vlado, pa vlado Bratuškove, vlado  Cerarja in končno vlado Marjana Šarca. Toda nihče od naštetih ni, ne glede na volilni rezultat, odločal o vladi. In kdo potem o tem odloča? Karl Erjavec, ki na volitvah običajno dobi najmanj. Če on ne gre v vlado vlade pač ni ne glede na volitve. Ko pa o vladi odločajo tisti, ki na volitvah dobijo najmanj glasov in ne tisti, ki dobijo največ glasov, je s sistemom demokracije nekaj hudo narobe. Rešitev je seveda v drugačnem volilnem sistemu«. Karla Erjavca osebno poznam od leta 2004. Tam nekje do leta 2008 sem še verjel, da je pač eden od predsednikov političnih strank. Toda kmalu sem spoznal, da temu sploh ni tako. Splošno znano je, da je politiko stranke vseskozi gradil na lažeh, to je na skrbi za upokojence. V praksi pa mu nikoli sploh ni šlo za upokojence. Če bi želel skrbeti za upokojence, bi se vsa ta leta potegoval za mesto ministra za delo in socialo, ki skrbi tudi za upokojence in ne za izključno in samo mesta ministrov, kjer je imel policijsko varovanje (obrambno in zunanje ministrstvo). Šlo mu je torej za prestiž in nič drugega. Karl Erjavec pa je bil očitno tudi tisti, edini predsednik politične stranke, ki je sam sebi, s pomočjo vodstva svoje stranke, poleg ministrske plače, dodelil še plačo za delo v svoji lastni politični stranki. Imej je torej dve plači, ministrsko in še tisto v politični stranki DESUS. Karl Erjavec, pa je v zadnjih dneh zagrešil še eno, očitno usodno napako. Podobno tisti, ki jo je zagrešil bivši trener naših rokometašev Veselin Vujović, ki je našo rokometno reprezentanco vodil s silo, tudi žalitvami rokometašev, njihovim zmerjanjem in podobno. Ko je prišel nov trener Ljubomir Vranješ, pa je bilo vse drugače. Te iste rokometaše je začel hvaliti in povzdigovati v nebesa. Temu so sledili tudi rezultati, ki so jih pokazali igralci na igrišču.  Enako napako, kot jo je naredil Vujovič, je naredil tudi Erjavec, na današnjem kongresu stranke DESUS in še prej, kjer je bil kandidat za predsednika stranke DESUS, poleg protikandidatke Aleksandre Pivec, je to žalil in napadal. Zgodovina pa nas uči, da se ljudstvo vedno postavi na stran ponižanih in užaloščenih. Tudi Erjavcu se je zgodilo ravno to. Kongres stranke DESUS mu je dal »dvojko« in ga poslal domov. Če bi bil sam delegat kongresa DESUS, bi ravnal popolnoma enako, Erjavca zaradi njegovih zgodovinskih laži, nikoli ne bi podprl. Pa srečno »Korl« torej, zadnji čas je že bil. Koga pa so delegati stranke DESUS izvolili? Kmetijsko ministrico Aleksandro Pivec. Mlajšo, sploh pa šele pred kratkim postalo članico DESUS. Nič narobe, prej obratno. Toda Aleksandra Pivec nosi s seboj težak nahrbtnik, v katerem je več kot 35.000 evrov vprašljivega denarja, ki ga je zaslužila poleg ministrske plače, ki jih ni prijavila KPK, pa bi jih morala? Mnogi člani sedanje in prejšnjih vlad, so svoje položaje morali zapustiti za veliko manjše grehe. Še več, zaradi sodno zavrženih odločitev KPK je padla celo druga Janševa vlada.    A zdi se, da je pomembnejše vprašanje od tega vprašanje, kam bo Pivčeva stranko DESUS popeljala v prihodnje? Čestitka Marjana Šarca je zgovorna. Verjetno pričakuje, da bo DESUS še trdnejši del koalicije, ali pa kar del LMŠ. V tem pogledu je rezultat volilnega kongresa DESUS uspeh Marjana Šarca. Šele prihodnost pa bo pokazala ali je to res ali ne. Vsak korak Pivčeve v smeri približevanja Šarcu, bo pomenil korak v smeri izhodnih vrat iz DZ in obratno vsak korak Pivčeve v smeri utrjevanja stranke DESUS, bo pomenil več možnosti za nov mandat stranke DESUS v DZ. Ob tem pa ne kaže zanemariti dejstva, da je večina poslancev DESUS podprla Erjavca in ne Pivčeve, tudi vodja njihovih poslancev Jurša. Kako nerodno. To pomeni hudo pomembno razpoko med njo in njimi, kar pa je v njihovo in ne v njeno korist. Poslanci pač niso zamenljivi. Njihov poslanec Polajnar, ki ga na kongres ni bilo, je morda odigral še najboljšo »partijo«. Za konec pa naj se vrnem še h »Korlu«. Takoj po kongresu stranke DESUS je napovedal odstop z mesta obrambnega ministra. Nekateri bodo naivno ocenili, da je to načelno dejanje pokončne drže. Toda temu sploh ni tako. Erjavec natanko ve, da po tem kongresu DESUS nič več ne bo tako kot je bilo. Jasno mu je, da bi ga Šarec zamenjal, zato je iz javnomnenjskih razlogov, svoj odhod najavil kar sam. Zanj to sploh ni problem. V času od leta 2000 si je na mestih državnega sekretarja in kasneje ministra, z ministrsko plačo in še plačo iz naslova vodenja DESUS (neto nekaj manj kot 5000 evrov mesečno, kar znese skupaj okoli milijon evrov), prislužil toliko, da bo lahkotno preživel dve ali tri leta kolikor mu manjka do visoke pokojnine. In kaj sedaj? Slabše kot je bilo z Erjavcem v naši politiki, ne more biti s Pivčevo. Za zaključek pa naj vam, ki berete ta prispevek v razmišljanje ponudim še twitt Marka Pavlišiča, nekdanjega poslanca DL Grege Viranta, takole je zapisal: »Jelinčič si že mane roke. Še enega ministra bo lahko Šarcu zakasiral. Pardon, ministrico«. Če mene vprašate, ima Pavlišič prav. Bralcem tega teksta pa naj postavim zelo preprosto vprašanje. Kje v Evropi ali v svetu poznate politično stranko upokojencev, ki bi soodločala v parlamentu? Tistega, ki mi »dokaže«, da taka stranka (torej upokojenska stranka v koaliciji v parlamentu) obstaja, povabim na kosilo. http://www.vinkogorenak.net/

Dan, včerajšnji, je bil takšen, da  sem si ob prihodu v našo preljubo prestolnico vzel časa za ogled vsaj enega dela v  radiu  dveh km2, da ne bi prehitro prišel kamor sem se v resnici namenil. Tudi če sem se hotel delati slepega, sem videl več kot sem želel in bil vidno manj vesel, celo nejevoljen, kaj sem pravzaprav videl četudi nisem želel. V luči dogajanj zadnjih dni tako pri nas  kot drugod se ne morem izogniti slabega, zelo slabega vtisa kaj se prav za prav dogaja. Čas, trenutek v  katerem živimo, ko so varnostne razmere v ne tako daljni okolici Evrope precej kritične in nam povečuje občutek utesnjenosti, na lastnem dvorišču, v lastni koži. Kaj nam pa povzroča to nejevoljo, če že ni taista prisotna od prej? Živimo tako kot nam krojijo življenje v lastni domovini ljudje, ki ničesar odločilnega niso počeli v dosedanjem resničnem življenje, če najmanj na tako visoki, državniški ravni, odločajo pa o stvareh, ki so bistven, odločilen element v državi za njen obstoj kot takšne. Vodi jo, resor ki skrbi za varno počutje lastnih državljanov, človek, persona, ki razen nekaj uradniških pisunskih opravil na MORS- u, na delu ki skrbi za Civilno zaščito, pa še tam je bil manj uspešen kot nekateri moji znanci, ki  so bili njegovi sodelavci. V času nastajanja nemogoče vlade je pa začel skakat po pisarnah MORS-a in novačiti ljudi za ponujeno mu ministrstvo-MNZ, seveda pod pogojem de prekaša z znanjem. In kaj imamo danes na področju varnosti države, varnosti državljanov, varnosti meje. Nič! Ja ta nič je narejen iz vse večjega »prostega » pretoka in prehoda, seveda na nezakonit način, celo z organizirano taxi službo nekatere humanitarno in internacionalno naravnanih vladnih!!?? strank. Nevsakdanje je tudi to da nimajo nobenih težav tudi  ko se srečajo z varuhi reda. Dotakniti se jih ne smejo, malo zaradi sočutja malo iz previdnosti pogojene iz zdravstvenih razlogov. Včasih so se skrivali po hostah in se bojazljivo približevali naseljem ljudem vedoč da počnejo nekaj nezakonitega, protipravnega. Danes skoraj da pridejo, kaj pridejo, vkorakajo v mesta po Sloveniji, najprej manjša, bolj za vajo, pridejo skoraj na dvajset kilometrov od Ljubljane. Samo še to manjka,  da vkorakajo v prestolnico tako kot so Rusi po drugi svetovni vojni, kot »osvoboditelji« in »zlati prinašalci« nečesa lepega, kar mi »nujno« potrebujemo. Ne nič lepega ne prinesejo nasprotno, hudega, slabega, nezdravega! Kot opozarjajo v poslanski skupini SDS kjer navajajo da v Evropo in tudi v Slovenijo prihaja vedno več ilegalnih migrantov, ki pa s seboj prinašajo tudi nevarne infekcijske bolezni, ki so v Evropi že davno izkoreninjene. Tako naj bi k nam (Evropo) prihajale osebe, okužene z virusi tuberkuloze, hepatitisa, HIV-a, ošpic, ebole…Kakšne so številke obolenj, je težko vedeti natančno, saj v Evropo vstopajo migranti, ki niso evidentirani. Po nekaterih podatkih tujih zdravstvenih inštitutov naj bi se v zadnjih treh letih primeri hepatitisa B povišali za kar 300 odstotkov, primeri ošpic za 450 odstotkov, število primerov tuberkuloze pa naj bi naraslo za 30 odstotkov. Po neuradnih informacijah naj bi v Italiji zabeležili tudi več primeri okužb z ebolo. Najpogostejši prinos bolezni naj bi zaznali iz Eritreje, Sirije, Somalije, Afganistana, Sierre Leone, Nigerije, Iraka, Etiopije, Gvineje in Pakistana.  V Sloveniji ni nobeden vakuum glede tega. Tako kot drugod vsi ti ilegalni migranti, ki vstopajo v Slovenijo,  se slej ko prej srečajo s policisti, ki varujejo območja ob meji. V zadnjih tednih smo bili tako ponovno priča okužbe policista na območju PU Novo mesto, kateri se je ob stiku z ilegalnim migrantom okužil z garjami. Po prvotni obravnavi , po starem jugo sistemu se jih kot neka skupina iz nebodigatreba razlogov je jih čredno »prešlata« in gredo naprej. Seveda  večji del ki izreče čarobno besedo »azil«,  je že na konju ali večjem številu »konjev«  v obliki raznih  policijskih »blind« ali  novih vozil  iz pošiljke z pomenljivim imenom vozil »Kadjar«, da jih še bolj zasanjane in spodbujene k daljšemu bivanju pri nas. Seveda  je največ pripravljene  infrastrukture za njih prav v tej včerajšnji Ljubljani. Tukaj jih pričakajo razne nevladne »zrakomešalske« organizacije, jih sprehajajo po Ljubljani, jim pokažejo Cukrarno, pa Metelkovo, in še kaj. Vidijo kaj je lahko za njih dosegljivo in smo tam. Zažigalna vrvica se jim vžge, temperatura zraste, hormoni podivjajo in vse kaj vidijo je za njih samopostrežni način, prosto razpolagajoče. V trgovini, na ulici, vsepovsod.  In od tod naprej se začne pot iz katerega ni povratka. Za nameček je ta naša prestolnica postala, čeprav ne tako velika, takšna kot so velike prestolnice.  V radiusu od dveh kilometrov na okoli srečaš, najdeš najbolj »kakofoničen« neuglašen objekt z okolico, imenovan mošeja, ki je mimo grede sponzoriran s strani  Katarja,  države velike »podpornice« širjenja islama v ne islamske države po svetu. Po ideologiji ki izhaja iz njihovih verskih knjige stališče takšno, da kjerkoli je  en sam takšen objekt, je to za njih to pridobljena, osvojena dežela. Pa smo tu. Nedaleč vstran je veleposlaništvo Turčije, vmes pa še znotraj tega kroga nekdanja stavba SMELTA in še nek novi gromozanski objekt v gradnji. Ni daleč še Iransko, tudi eno od predstavništev zelo » miroljubnih« držav seveda znane po odličnem in odločilnem zagovarjanju posameznikovih, človekovih pravic doma in na tujem. Reakcije pa kot pri mrtvem konju, brez refleksov! Ob vsej tej zmešnjavi, pojavov, dogajanj imamo en velik prazen »hod«, kjer stoji predsednik vlade kot   »hlod« kot da mu je nekdo zapovedal »tu bod'«. In vse tako deluje, oziroma stoji.  Kot nek »Golum« iz Gospodarjev prstanov, kjer ali nerga, mrmra, pove nekaj samo sebi smešnega, najpogosteje pa se v stilu prej omenjenega lika, se smeji, bolj reži, šobi,  sluzasto kapljajoče slini. Tega sem se zbal ob obisku Ljubljane. Da ne bo ob naslednjem obisku slabše. S takšnimi statisti po resorjih in  večji del stažistov v Parlamentu se nam nič dobrega ne obeta. Zelo bom pomirjen ob morebitnih sprememb  ali vsaj namigov ki bi nakazovale  na to  iz stavbe kjer se dela demokracija. Želel bi da je drugače, da bo naslednjič drugače. Vsakega ki me bo argumentirano demantiral,  bom iskreno vesel! Vane K. Tegov

No pa so  državljani Makedonije, uradno, čeprav  tudi delno po svoji   zaslugi, dočakali  uradno razglasitev  obdobja vladanja Zorana Zaeva, kot avtoritarno. Kar je bilo sicer ves čas, čeprav je vešče ali manj, ali pa sploh ne  uspešno, so se trudili to  zakriti. Avtoritarna, totalitarna oblast vztraja, da ima vedno in povsod prav. Ta »luksuz« si je privoščil do pred kratkem predsednik makedonske vlade Zoran Zaev. Kaj smo izvedeli? Revija, publikacija  za demokracijo je četrtletna akademska publikacija, ustanovljena 1990 leta  predstavlja uradne objave  Mednarodnega foruma za demokratične študije nacionalne fundacije za demokracijo. Zajema, ponuja rezultate  proučevanja demokracije, demokratskih režimov ter pro demokratičnih gibanj po celem svetu. V svoji najnovejši raziskavi dveh avtorjev  te četrtletne publikacije, Levitsky in Way, sta uspela ažurirati   klasifikacijo avtoritarnih režimov po svetu. Na tem posodobljenem,  z zadnjimi parametri ažuriranem  seznamu ob  koncu leta 2019,  se je znašla bolje povedano je med njimi nazadovala prav  Makedonija, ki je prej  ni bilo na tej »rang listi«. Seveda v »eminentni« družbi premnogih ljubih držav, prijateljic še iz časov neuvrščenih, kot so  Burkina Faso, Botzvana, Mozambik, Mali, Sierra Leone.  Kaj reči drugega kot aplavz in čestitke.S to raziskavo, so ga  tujci, tujina, preostali demokratični svet,  dejansko pustili samega, so ga da odplaknili, potegnil vodo in ga odneslo naravnost v naročje, bolje rečeno v družbo diktatorjev, kamor v resnici spada ves čas. Ta nacionalna fundacija za demokracijo, ki je ustanovljena 1983 leta se ukvarja z promoviranjem demokracije po svetu. Z svojimi izsledki dejansko pomaga tako kot  ameriškemu kongresu tako posredno tudi sami ameriški obveščevalni agenciji, CIA, ki kasneje lažje izbere iztočnice za svoje poizvedovalno nastopanje o posameznih državah v različnih okoliščinah in sklopih. Po definiciji Revije za demokracijo v skupini konkurenčnih, primerljivih državah, se  gre pravzaprav za države, ki so začele svojo tranzicijo, prehod v demokratične dežele v osemdesetih ali devetdesetih letih, pa jim je to spodletelo oziroma jim to nikoli do konca ni uspelo. Nekje so  konsolidirali demokracije drugje pa manj. Nekaterim je tudi s pomočjo  hibridnih, mešanih, demokratičnimi in avtoritarnimi prijemi uspelo ostati nad vodo v smislu konsolidacije politične in gospodarske slike. Drugim pač ni uspelo. Celo so utrdili avtoritarnost.  V raziskanih 46 režimov nastalih med letom 1990-1995  so dokaj dobro število demokratiziralo. Enim pač ni uspelo. Nekatere demokratizirane pa so na tej listi zamenjale druge avtokracije. Makedonija je tukaj tipičen primer nazadovanja demokracije in demokratičnih procesov oziroma odsotnosti le teh oziroma demokratičnost zamenjano za avtokratskost. Velika škoda. Nepopravljiva. Poleg omenjenih afriških »prijateljic«  se dokaj blizu nje nahajajo njene nekdanje »federalne« sestre Srbija in Črna gora. Seznama ni nikoli zapustil Kyrgizistan, nekdanja sovjetska republika, kakor tudi stalnice med južnoameriškimi  »cvetočih«  se demokracij ali kvazi demokracij.Slaba , zelo slaba popotnica za naprej kljub neskončnim dolgoletnim prizadevanjem za približanje, k tem razvitim demokracijam, ki so jih pravzaprav, vsaj nekatere med njimi, potisnile v poizkuse z  določenimi demokratičnimi  prijemi  v večjo stopnjo nedemokratičnosti kot so jo imeli prej. Dolga bo pot vrnitev nazaj. Mogoče bo z morebitno spremembo  aprila letos nekaj upanja nastalo ali še ostalo da se po krivulja obrnila navzgor.Morda pa!? Vane K. Tegov

Janez Cepec je bil leta 1990 več kot polnoleten, zato je glasoval za samostojno Slovenijo, kar se mu je zdelo povsem normalno in pošteno. Leta 1991 pa je bil pripadnik Teritorialne obrambe, v skladu s svojimi prepričanji je iskreno in pošteno opravljal svoje naloge obrambe samostojne Slovenije. Verjel je tudi v to, da bo Slovenija postala druga Švica in da bodo on in njegovi otroci  živeli veliko bolje, kot smo živeli v propadli državi Jugoslaviji. Njegova prepričanja Njegovo življenje, zlasti pa višina njegove plače in čas njegove upokojitve sta ga popolnoma razočarali. Njegova plača in njegova pokojnina sta namreč vsaj 70 odstotkov nižji od tiste, ki ju je on imel v mislih v času, ko je verjel, da bomo postali druga Švica. Toda Janez Cepec ima nekatere povsem jasne poglede na dogajanje v državi. Naj nekatere naštejem. Na svojem starem prenosnem računalniku, ki deluje zelo počasi, redno prebira dnevno časopisje, kot so Delo, Dnevnik, Večer, redko kdaj kaj drugega, vsak večer pa seveda obvezno pogleda POP TV, tu in tam Planet TV, pa tudi RTV Slovenija. Kar prebere v časopisju in kar vidi in sliši po televiziji, je zanj sveta resnica. Zato mu je povsem jasno, da je zasebno šolstvo ali zdravstvo nekaj hudo zavržnega in da se je treba proti temu boriti. Janez Cepec sicer ima svojo izbrano zdravnico, ki je zasebna zdravnica, a ta njen status ga posebej ne zanima, saj je z njo zelo zadovoljen. Tudi dva njegova otroka sta hodila na cerkveno srednjo šolo, saj je Janez Cepec precej veren človek, a ga to, da je cerkvena srednja šola zasebna, ne moti. Seveda pa mu je jasno, da se je treba proti zasebnemu  šolstvu in zdravstvu boriti, saj je to nekaj slabega, tako je pač prebral v časopisju in tako so poročali na televiziji. Torej je vse jasno. Za nizko plačo, ki jo je imel v trgovskem podjetju, so po njegovem mnenju krivi kapitalisti, ki so lastniki podjetja, kjer je Janez Cepec delal. Ti se kopajo v denarju, imajo zasebna letala, jahte na morju, razkošne vile in še kaj. Posledica tega je bila njegova nizka plača. Stvar je povsem jasna in razumljiva, saj tako poroča časopisje in televizije, ki jih spremlja. Toda Janez Cepec je vesel, da se je upokojil. Pokojnina je sicer zelo nizka in težko bo preživel, toda vesel je, da imamo v Sloveniji Karla Erjavca, ki se je in se bo še naprej boril za upokojence. Res je, da Erjavec ni minister za delo in socialo, kamor sodijo pokojnine, toda Janez Cepec mu verjame, da se bo na mestu obrambnega ministra boril za upokojence. Janez Cepec spremlja tudi politiko, seveda skozi poročanje časopisja in televizij, ki jih spremlja. Dolgo časa po osamosvojitvi je volil za LDS, ko je ta stranka izginila, je svoj glas zaupal stranki Zares, ko je tudi ta izginila, je svoj glas zaupal Jankovićevi PS, ko je tudi ta izginila, je šel njegov glas SMC. Sedaj ugotavlja, da bo tudi ta stranka izginila, zato se je dokončno odločil. Vsi so enaki. Na volitve sploh ne bo več šel. Zakaj pa bi šel, saj stranke, za katere glasuje izginejo, njegov glas pa tako ali tako nič ne šteje. Politična desnica in stranke na desnici so za Janeza Cepca nesprejemljivi. Konec koncev so kar naprej pred sodišči, kar še posebej velja za Janeza Janšo, Franc Kangler pa tudi ni nič boljši. Z dejstvom, da nobeden od njiju ni bil obsojen za kakšna korupcijska kazniva dejanja, se Janez Cepec sploh ne ukvarja. Zanj je vse jasno in preverjeno po treh kriterijih, najprej so tako poročali časopisi, enako so poročale tudi televizije, ki jih gleda, pa tudi star preizkušen ljudski pregovor, »kjer je dim, je tudi ogenj« zagotovo drži. Torej sta kriva. Njegove dileme Poleg dokončnih prepričanj pa ima naš Janez Cepec tudi nekatere dileme. Pred nekaj tedni ga je soseda Micka Resnica obvestila, da obstaja nova televizija, ki se imenuje Nova24TV. Podarila mu je tudi zajetno zbirko revij Demokracija, na katero je naročena. Njen sin je tehnično precej neveščemu Janezu Cepcu njegov televizijski aparat programiral tako, da sedaj vidi tudi Nova24TV.  Ta dva medija pa sta v glavi Janeza Cepca pustila veliko dilem, na katere Janez Cepec nima pravega odgovora. Poglejmo nekatere. V eni od izvodov Demokracije je Janez Cepec zasledil podatke o povprečnih plačah in pokojninah v zadnjih 20. letih. Podatki so kazali, da so se pokojnine in plače najbolj povečale med leti 2004 in 2008, kar za okoli 25 odstotkov. Seveda je pomislil, da gre v primeru Demokracije za desno politično trobilo, ki hvali prvo vlado Janeza Janše, ki ga on ne mara. Toda Janez Cepec je skrben mož. Vse svoje plačilne liste je vestno shranjeval. Ne, si je rekel, takole mi pa ne bodo lagali. Zakopal se je v svoje stare plačilne liste, računal in računal, ter naračunal, da se je njegova plača med leti 2004 in 2008 resnično povečala za več kot 25 odstotkov. In to v času prve Janševe vlade? Presenečen je bil. Naslednje jutro se je odpravil na kavo k že omenjeni Micki Resnica, ki mu je podarila kup Demokracij. Ona je upokojena že več kot 20 let. Janez Cepec je želel preveriti, če se je tudi njena pokojnina v tistem času povečala za okoli 25 odstotkov. Micka Resnica je bila nekoč računovodkinja, zato je pred našega Janeza Cepca položila vse izračune o njeni pokojnini. S številkami mu je dokazala, da se je tudi njena pokojnina v tistem času povečala za 25 odstotkov. Še več, s številkami mu je še dokazala, da se pokojnine po odhodu prve Janševe vlade, le malenkostno povečujejo. Kako je to sploh mogoče, se je spraševal Janez Cepec, saj časopisi in televizije, ki jih  spremlja že desetletja, poročajo nekaj povsem drugega. Še večje presenečenje se je za Janeza Cepca zgodilo, ko je nek večer gledal Nova24TV. Tam so poročali o tem, da država Slovenija porabi 1963 evrov mesečno za oskrbo enega ilegalnega migranta. Ne, ne, to je pa čista laž, je pomislil Janez Cepec. Če jaz dobim za 40 let dela 500 evrov neto mesečne pokojnine, kako bi torej država za delo sposobnega mladeniča, ilegalnega migranta, porabila 1963 evrov mesečno? A Janez Cepec je postal previden, česar takega nikoli ni zasledil v časopisju in na televizijah, ki jih je spremljal. Pozoren je postal na podatek, da je 1963 evrov mesečnih stroškov za enega ilegalnega migranta izračun Računskega sodišča in ne televizije Nova 24TV. Zadevo je hotel razčistiti do konca. Poklical je sina Micke Resnica, ki je računalništva vešč mladenič in ga prosil, če mu lahko najde poročilo Računskega sodišča, ki o tem govori. Presenečenje je bilo popolno. Janez Cepec Računskemu sodišču verjame, saj je vendarle sodišče.  In tudi tam je naveden enak podatek: država za enega ilegalnega migranta mesečno nameni 1963 evrov, pokojnina Janeza Cepca pa je 500 evrov. Njegovi novi zaključki Hudo razočaran je bil Janez Cepec. Da mu časopisi in televizije, ki jih je spremljal, lažejo? Je kaj takega sploh mogoče, se je spraševal? Ne, ne, si je dejal. Od sedaj dalje bom informacije medijev preverjal in si ustvaril svoje mnenje o njihovem poročanju, je kot pribito sklenil Janez Cepec. Tudi Micko Resnica pogosteje obišče, da ob kavi kakšno rečeta o aktualni politiki. Kam bo šel njegov glas na naslednjih volitvah, pa bo še premislil. Celo življenje se učimo, sam pri sebi razmišlja Janez Cepec. Čisto za zaključek pa naj povem, da Janez Cepec in Micka Resnica iz Srednjega Kašlja ne obstajata, tudi zato, ker Srednjega Kašlja ni. Vas pa sprašujem, ali ste podobni Janezu Cepcu ali Micki Resnica in koliko Janezov Cepcev in Mick Resnica morda poznate? Vir: http://www.vinkogorenak.net/

Politični  idiotizem dobiva nove razsežnosti - diplomatski, obrambni, vladni fiasko brez primere! Zgoraj omenjena trditev o političnem idiotizmu ali bebavosti njenih akterjev ima več kot dovolj podlage in ni potrebe jo iskati z lučjo pri belem dnevu.  Je kot hitro vnetljiva snov, kot politična »slama« ki uniči v sekundi, spremeni v nič delo drugih, ki so resnično uporabljali znanje, vedenje, veščine in čas kot neprecenljiva komponenta pri graditvi in krepitvi ugleda Slovenije v svetu, neposredno ob nas, blizu nas ali v oddaljene dežele. O tem kako so Američani odstranili in kako so prišli do časa in mesta zadrževanja zloglasnega mednarodnega terorista iranskega generala, strateško in vojaško izurjenega morilca statusom »narodnega »heroja v Iranu je bilo v zadnjih dneh, oziroma slabem tednu prelito veliko črnila. Mnogo tega je napisano tako kot je v resnici bilo in z resnico o tem kaj je bilo , kdo je pravzaprav Kasem Solejmani in kakšna je bila  njegova vloga v Iranu  in na območju ISIL, v sami Siriji. Tudi o taktičnosti ameriškega početja in učinku. Kasem Solejmani, je  bil uradno razglašen za mednarodnega terorista z največjo stopnjo nevarnosti  za svetovno ureditev in človeštvo. Neizpodbitno. Neizpodbitna je tudi pričakovana, vendar  neumna, prozorna reakcija Irana, z poskusi raketiranja 22 izbranih lokacij v Iraku. Do tod je tako kot smo vedeli in pričakovali. Tu nastopimo mi. Slovenija. Kakšna Slovenija, kdo v čigavem imenu in s kakšnim pristopom, je pa drugo vprašanje. Že zgodaj zjutraj osmega januarja sklicana tiskovna konferenca, sestanek v poveljstvu Slovenskih oboroženih sil, vrhovni poveljnik SV s svojo piarovko zelo verjetno  z torbico znamke ki »gate trga« brez pripomočkov kot je diktafon ali podobne reči, Vrhovni poveljnik modno brezhiben, Karel Erjavec konfuzno ponavljajoči, Alenka Ermenc, načelnica GŠ SV, močno vznemirjena, z alinejami v rokovniku za masko in krepitev samozavesti in »smo«pripravljeni. Se »špilati« odločitve nacionalnega pomena.   »Odšpilali« so nacionalno sramoto. Žal »odlično« in še huje, odločno! In tu nastopijo glavni igralci na področju prej omenjenega področja političnega idiotzma. Številka ena je Karel Viktor Erjavec, politični Kalgon in kameleon, tokrat v vlogi ministra za obrambo Republike Slovenije. Sprejmejo odločitev o evakuaciji slovenskih vojakov specialne enote za pomoč pri urjenju   iraških vladnih sil. Res je da krajši čas ponoči, iz 7/8 januarja ko so nad Irak poletele iranske rakete, je bilo res tvegano. Iranske rakete so deževale. Vojake je rešilo, ker so se skrili. Žrtev ni bilo. Vojaki ki so profesionalci  so to tako vzeli kot možen rizik, saj so vendar na vojnem območju. Glej ga zlomka, položaj se je hitro popravil. Kaj zdaj? Obrambni minister Karl Erjavec pa ni bil več sposoben spremeniti javno razglašene odločitve, da se morajo vojaki takoj vrniti v domovino, ki jo je že razglasil. Erjavčeve računice so dokaj razumljive zanj, ne pa celo državo, vojsko in ugled teh dveh prej omenjenih, države in vojske namreč. Umik  je zahteva njegova volilna baza.  In Karel jih rabi, sedaj ko mu trda prede glede stranke in kmalu ko bodo morebitne predčasne volitve.  Lepo je odigral vlogo in osramotil svoje državljane, odigral je tudi  vlogo »belgijskega ovčarja« lobijem in globoki državi. Tudi zato in predvsem zaradi tega so se mogli ta teden  iz  Erbila, kurdske prestolnice na severu Iraka,  na vrat na nos  z repom med nogami, osramočeni  pobrati kot »dama slabega slovesa« s plesa, ali  zbežati šest slovenskih vojaških specialcev. V času prej omenjene evakuacije, ki je vmes postala relokacija čeprav so se razmere umirile, so z redno linijo prileteli iz Erbila do Turčije in kasneje  z  tam že čakajočim Falconom prišli v Slovenijo. In tu je Karel Viktor Erjavec požel »aplavz« in postal, po moji presoji, kandidat za nacionalno sramoto  številka ena! Čeprav V Slovenski vojski  umirjajo žogo, duh je ušel iz steklenice. Posebej je za profesionalce hudo ko tri tedne pred koncem misije te pripeljejo za štirinajst dni na dopust, priokus slabosti ali dezerterstva ostaja. Žal. Kljub vihrajoči zastavi in misiji brezglavi. Dezerterstvo  iz bojišča kje ni bojev  je sramotno,  rez opravičila.   Kako pa to pokriva diplomacija, ta dogajanja in odločitve  Slovenskega »vojaškega« mrtvoudega vrha? Po moje »odlično«, v smislu odločnosti in neomajnosti  ter negovanja konfuznosti, plitvosti in kakofoničnosti, za kar se  je minister Cerar že do sedaj izkazal »vrhunsko« usposobljenega in  diplomatsko »preudarnega« . Seveda ob prvi reakciji na odstranitev Solejmanija kot klasificiranega terorista, je hitel z sluzasto diplomatsko frazo,  da to ni prav da se izvajajo posegi na ozemlju druge države kot je Irak in se odstrani visoki predstavnik vojske tretje države. Čeprav mu mora biti jasno,  v kolikor je vodja diplomacije in pravnik, da so veleposlaništva po Ženevski konvenciji o diplomatskih predstavništvih eksteritorialno območje države ki jo predstavljajo. Napad na ameriško veleposlaništvo je napad na ameriško ozemlje.  To je povsem jasno  in po njegovem, da je ene kot da jih je  okrcal, predvsem ZDA, ki so mimo grede naši zavezniki in prijateljska država (po zaslugi Mira Tepca Carjevega ne najbolj) teroristovega  početja pa neutralizira ko pove ali da do vedenja da pomaga  pri urjenju sobratov šiitov. Se globoko strinja z odpiranjem knjige žalovanja na Iranskem veleposlaništvu, brez kančka diplomatske rahločutnosti, kar je najmanj kar naredi  prvi človek diplomacije v normalni državi, to je da se to ne omenja, še najmanj podpira. Samo reklama, poziv, je  manjkal,  ki bi vabil državljane  k množičnemu vpisu v knjigo žalovanja. Hudomušno se sliši pripomba, »da češ to je najmanj kar lahko naredimo za njih vendarle smo nekaj zaslužili z njimi ko smo igrali in dobro odigrali vlogo dežurne » pralnice« denarja za njihov napredek v širjenju islama po svetu«. Druga ali katerakoli stran posebej zavezniška, seveda s kilometrino na področju negovanja dogovorov in zavezništev, bi se vsaj pasivizirala in ne kaj potencirala. A naš Mirko ni rabil dolgo pa je spet kiksnil. Ob sestrelitvi ukrajinskega letala nad iranskim zračnim prostorom v katerem je bilo 176  potnikov in članov posadke, v času ko so rakete švigale poroti tarčam ki sojih Iranci izbrali za maščevanje za umor generala-terorista, in sprva Iran ni ti pod razno ni želel krivdo za sestrelitev letala , je »naš« Mirko izjavil da je šlo za nedopustno napako , ki so jo naredili zadolženi za civilno letalstvo. Miro Cerar opravičuje to kot nedopustno napako pri državi, ki jo v maniri negovanja odnosov iz časa neuvrščenih, kjer so do konca in naprej odgovorni tako neumni  da ne zaprejo zračni prostor za civilno letalstvo v času trajanja  obstreljevanja in raketiranja.   To žal Mira Cerarja, kot ministra za zunanje zadeve in kot politika uvršča na listi osem ki izvajajo, zagovarjajo ali kreirajo in v življenje spravljajo politične idiotizme. O tem da je že izpadel iz diplomatske prve in druge lige, in je pristal v regionalni ligi v družbi z  nizkokategorniki pa ni več za izgubljati besed. Še albanskim diplomatom v gleda v hrbet.  Več poguma in jasnih stališč ima kritična masa iranskega ljudstva, ki je šlo na ulice  iranskih mest , kljub tveganju za lastno življenje,ko so izvedeli da je iranska revolucionarna garda sama sestrelila letalo na katerem  je bilo največ njihovih državljanov.  Mirko pa kar naprej »brusi« diplomatska stališča , seveda do naslednjega kiksa, v kolikor  bo imel priložnost. Mislim da je Cerar svoj bonus v politiki in diplomaciji že zdavnaj izkoristil, zdaj že prehaja v kripto depresivno stanje,ki je škodljivo za državo. Kaj pa prvi minister, Marjan Šarec? Vrh države, predvsem predsednika  Vlade Marjana Šarca ni bil zraven, verjetno je imel mentalni trening za krepitev politične stabilnosti,  svoje tudi zato ker se  je ustrašil zanje, posredno bolj zase. On je bil v vlogi » telefono mutto«,  telefon ki ni zazvonil, nič konkretnega vedel, nič konkretnega slišal, čeprav je bil obveščen o tem in onem. Prva reakcija je bila da je to suverena odločitev ministra Erjavca in vojaškega vrha  in vrhovnega poveljnika  Slovenske vojske. Ta pa je velik demokrat. Gospodu Premierju ni bilo všeč to da se  to dogaja  preveč na očeh javnosti. On bi najprej odločal in potem sporočal. Da se bo v bodoče posvetil tovrstnim situacijam, da ne bo izpadlo tako kot je v tem primeru. Fant obvlada. Sceno. Ja, sceno stand up komedije. In vlogo komedijanta, samo na napačni sceni igra.  Sama pojavnost in njegova konotacija je pa, pomeni njegov in vseh tistih,  ki so  ga inavguirali,  kiks brez popravnega, tudi zato  ker to ni srednja lesarska, to je država in odločanje  o usodi državljanov. To pa je usodni idiotizem, ki rabi rešitev, če že ne včeraj, in je že prepozno za danes, vsaj jutri, pa brez odlašanja. Zbudimo Slovenijo našo zaspano lepotico!