Stanje prej, sedaj oziroma od odstopa Premerja Marjana Šarca, s tem tudi celotne Vlade,  se iz dneva v dan poslabšuje. Dobro leto inštalirane vlade  je bilo slabo, larpurlartistično-vladanje  radi vladanja, seveda ob nekih ugodnih kazalcih  gospodarske klime, ni kazalo tako grobo, kvarno sliko kot je v resnici bila. Temu bil rekli ob vsem naštetem da je bili slabo, brez razvojnega vidika, z eno besedo slabo.  V sem tem je glavno besedo imel  Marjan Šarec, sedaj že premier v odstopu. V odstopu od odgovornosti,  ne pa od potovanj,  obisku ideološko enoznačnih prireditev, produciranja afer, šarcizmov, veleumnih  izjav brez vsebine na mednarodnem in domačem političnem parketu. Kljub potenciranju tega odstopa in omenjanje le tega  pa ne izzove nikakršen učinek med tistimi , ki jim je namenjen ali z namenom da se sliši kaj o tem. Pa žela ga  prenekateri  inštrumenti, merilniki ne zaznavajo. V žargonu letalstvu temu rečejo  da ga radarji ne zaznavajo oziroma da nima politične teže.  Pa ne samo te »breztežnosti«še jih je. Te dni sem zaznal neko izjavo prav tega  »nus produkta«, stranskega učinka iz tovarne instant političnih, za njega lahko z veliko gotovostjo trdim,  nekvalitetnih polizdelkov  omejenega dosega in prav tako kratkega roka trajanja.  Izjava, posneta nekaj let nazaj se glasi takole: »Kaj točno bom delal ne vem, kako bo ratalo ne vem, tako da kaj dosti ne vem« Sicer se sliši kot mnogo krat do sedaj oziroma  v času nastopanja  v performansu imenovan Predsednik Vlade, kot slab »šarcizem«,  žal pa je tudi zelo veliko resnice v tem,  če že  ne   vse . Kaj bom točno delal ne  vem, je dejansko njegov opis dnevnega razporeda del. Na nivoju prejšnjega dela v lokalni skupnosti se je zamaskiral z  zasedenostjo, dostopnostjo, gibanje med občani na relaciji Šmarca-Šutna-Kamnik(županska pisarna) in konec dneva. Ob prestopu v  prevelike čevlje politika na državnem nivoju ni prinesel noben presežek v smislu vodenja, intelektualnih potencialov, večine političnega dogovarjanja. Teh prvin namreč ni imel, oziroma je ta manko še bolj izrazit, četudi je odstopil. Kot  poraženec na volitvah 2018 , je zbral kot srečni poraženec ljudi , ekipo iz vseh vetrov, ki bi naj bila Vlada. Počel je početje vladanja pa ni vedel kako vladati. Na vsako pobudo, da na nekem področju kaj manjka, je bil pripravljen instant odgovor, »ta trenutek vam ne morem dati odgovor, bom  pa zagotovo se pozanimal kako stvari priti do dna« Umetnost izražanja pa taka. Izvirnosti nobene, imitiranja, oponašanja , to pa obvlada, če  ne pa gre na Radio 1  in malo »vežba« vlogo ki jo najbolj obvlada, se pravi oponašanja. V odločanju kot otočno ni vedel kaj , se je zaprl v »bunker« tako kot »Dolfe«  ali pa je sklical odgovorne(ministre) iz se drl  in tulil na vse, kako so nesposobni. Kaj bo ratalo, oziroma je ratalo, ne vem,  ker prav za prav nič ni ratalo. Celo tam ko bi po naravi stvari pri že sprejetih zakonih,   vladnih projektih ki so jih izforsirali njegovi sedaj že ministri  za »tekoče« posle, se je zakompliciralo zato ker ni poznal kompetence ali pa ni preveril   vsebino »nahrbtnika« kandidata ali kasneje že ministra. Ko se ej to zgodilo da je nekdo moral oditi oziroma je bil zamenjan, pa ga je pohvalil ter , češ,v dani situaciji »sem to moral narediti«. Zato ker ni vedel mnogo česa ni ratalo nič. Ratalo, uspelo mu je narediti škodo, organizacijsko in finančno. Vsak ki je bil zamenjal je bil dober, vsak ki je ostal pa ne toliko ampak ker je on bil neuk vladanja in še česa je nekoga rabil da čez čas kasira kritiko, tudi dretje in osiranje. Tistim ki je bilo namenjeno ta glasnost so bili kasneje »povišani«samo da ne kažejo in ne zaznavajo od blizu njegovo plitvost, praznost plehkost. Obkrožil se z operativci, ki so delali umazane posle zanj, sam tako beden in bos,  je bil dobro zmanipuliran  in  neuporaben  razen za produciranje šarcizmov. Tako da kaj dosti jaz ne vem,  v kombinaciji z že doseženi neuspehom in neznanjem ter nagnjenosti k laganju, ter manipulacijo pripelje do tega da zlorabi določene vzvode izvršnega dela  oblasti. To mu je prineslo več afer. Ena za drugo.  Povezano z kompleksom odstavljenega-odstopljenega vaškega Napoleona prehaja v področje načrtnega škodovanja državi. To trditev lahko podremo s tem da ko je bil sestanek »prijateljev«  kohezije v Lisboni, v času ko je že odstopi, ni šel sam in tudi ni »opremil« z kompetencami resorno ministrico. Tam se je lobiralo in iskalo zaveznike za pogajanja EU sredstva  za kohezijo  držav prejemnic. Zelo občutljivo obdobje za državo  pa brez kakršne koli strategije, kvečjemu anarhije. Finančna perspektiva  za naslednje šestletno obdobje, mi oziroma to kar je ostalo od vlade pa »telefono mutto«, ali  ni ti glasu pa tudi besede ne o tem. Te dni oziroma včeraj, v četrtek, je taisti Šarec odpotoval v Bruselj na sestanek šefov vlad na  pogajanja   o naslednji finančni perspektivi 2021-2027. Po predlogu v katere bo prišlo do zmanjšanja oziroma drastičnega zmanjšanja sredstev za države prejemnice, med katerimi je tudi Slovenija. Že po izjavi, ki jo je dal za STA pred odhodom o tem, da se pri Sloveniji pričakuje drastično znižane za 45%, kasneje za 37% ter da je naš cilj, da bi si izborili zmanjšanje za 24% kot imajo nekatere članice. Popolnoma neusklajen nepripravljen in upal bi si reči tudi brezvoljno in za nalašč da prepusti drugim problem ki bi bil rešljiv in  finančno ugodnejši   za Slovenijo. Kot smo zvedeli na skupni seje voditeljev je odlično »odigral« vlogo nepomembnega, ki mu odločno » paše« in mu je pisna na kožo,  na škodo. Sama seja je  imenovala »terapevtska«, z namenom da pripravi  voditelje na slab rezultat. Šarec te težav nima  ker je že prišel » pripravljen« na poraz. Vse to okrog odstopa, nestrokovnosti, nevoščljivosti, provincialnosti, nepotizmu, klientelizmu, ki smo mu bili priča zadnjih dveh let in še prej, pomeni samo eno: »Dovolj je novih obrazov, starih stricev  in tet iz ozadja, nekompetentnih oseb na najvišjih položajih, delitev na prvorazredne in ostale«. Potrebujemo  zdravo državo  na uspešnem gospodarstvu in ugodne klime zanj, na kompetentnih in strokovnih  oseb pri vodenju države.  Našemljenih oslov v konje smo imeli do sedaj  dovolj, rabimo močna grla,  ki bodo zmogli izvleči voz iz političnega, ekonomskega in moralnega blata. Nastopil je čas za premik bi  lahko bil že včeraj , morebiti danes, jutri je lahko že prepozno. Vane K. Tegov

Prihodnost Slovenije je odvisna od spontanega, samoumevnega spoštovanja, če hočete nedotakljivosti dveh zgodovinskih oz. strateških spoznanj: 1. Slovenija je srednjeevropska in sredozemska država; 2. Slovenija je utemeljena na plebiscitu leta 1990 in na referendumu o članstvu v EU in Natu iz leta 2003.   Marsikaj kaže na to, da so ta spoznanja postala predmet omahovanja in celo kulturnega boja, to se pravi nadaljevanja procesov kanonizacije in demonizacije, ki so bili značilni za obdobje pred pol stoletja. Ko sem prebral javno pismo “Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo!”, ki ga je poleg (prvopodpisanega) Rudija Rizmana podpisalo 74 imenitnih slovenskih akademikov, ki so - razen enega - vsi, nekateri celo dvojni doktorji, sem se spomnil starih časov, natančneje sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Po diplomi leta 1970 sem se po povabilu kolegov, ki so zdaj podpisniki javnega pisma, najbrž tudi po zaslugi svojega pisanja, urednikovanja in aktivizma pri študentovski Tribuni, zaposlil kot “asistent stažist” na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Sedemdeseta leta so se začela po koncu veselih šestdesetih (“swinging sixties”), kar pomeni, da to sprva ni bil slab čas. Slovensko politiko je takrat vodil “liberalni” Stane Kavčič. Z nekaterimi pogumnejšimi kolegi smo zabavljali čez marksizem in razpravljali o ameriški sociologiji, navsezadnje pa se nas je kar nekaj - vključno s posameznimi podpisniki javnega pisma - odpravilo študirat čez lužo, nekateri v Boston. Zame je bil prvo slabo znamenje sedemdesetih let poziv na služenje vojaškega roka, zaradi katerega sem moral prekiniti študij. Iz mojih naključnih, seveda neprevidnih izjav v krogu nabornikov iz Ljubljane je prikriti pooblaščenec kontraobveščevalne službe sestavil 16 strani dolgo obtožnico, na podlagi katere so v vojašnici zoper mene priredili političen proces, na katerem sem poslušal podobne modrosti, kot jih zdaj berem v javnem pismu petinsedemdeseterice.   Obveščevalec Kos-a je bil takrat nagrajen s premestitvijo iz kasarne v Dom JLA, pred nekaj tedni pa so na televiziji predvajali slovesnost, na kateri so mu dali Bloudkovo nagrado za življenjsko delo. Zaradi vojaške obsodbe, da sem ameriški vohun, sem imel nekaj let velike težave. Seveda nisem bil edini. To je bil čas Titovega in Dolančevega “pisma” (1972), obračuna s Kavčičem in s 25 poslanci, ki so si drznili ugovarjati predlogu partijskega vrha in za slovenskega predstavnika v Beogradu predlagati Ernesta Petriča.   To je bil tudi čas razčiščevanja na FSPN. Leta 1975 so iz fakultete izgnali profesorje oz. raziskovalce Vladimirja Arzenška, Tineta Hribarja, Janeza Jerovška in Veljka Rusa. Na Pravni fakulteti so obračunali s Francetom Bučarjem. Jaz sem imel srečo, da so me kaznovali samo s prepovedjo predavanj na fakulteti. Smel sem predavati “družboslovje” na umetniških akademijah, kar mi je navsezadnje koristilo. Z navzočnostjo na fakultetnih sestankih sem bil deležen dragocenih političnih spoznanj. Nekoč je eden podpisnikov javnega pisma, ki se je hotel posebej politično izkazati in prikupiti oblasti, o inkriminiranem profesorju Janezu Jerovšku rekel, da opisuje naše družbene razmere, kot da bi bila Jugoslavija 51. država ZDA.   To je bil čas ponovne demonizacije Edvarda Kocbeka zaradi intervjuja o povojnih pobojih. Vse do Titove smrti smo doživljali duhovno in snovno revščino. Pozneje seveda še marsikaj. Značilnost potitovskega obdobja so bile pobude novih alternativnih ustanov, saj so bile obstoječe ustanove do zadnjega kotička in do zob zasedene z zanesljivimi partijskimi kadri, katerih poslanstvo je bilo, da se nič ne spremeni. (Vprašajmo se, kolikšen je delež opozicije na nacionalni televiziji ali na POP TV? Koliko sodnikov ali tožilcev je članov opozicijskih strank?) Mlajši, pametnejši, bolj odprti in bolj izobraženi intelektualci so bili potemtakem prisiljeni ustanavljati nove ustanove, organizacije, navsezadnje stranke in novo državo. Nove ustanove smo ustanavljali z individualno iznajdljivostjo in zasebno požrtvovalnostjo, predvolilno kampanjo leta 1989 in 1990 smo npr. financirali iz lastnih žepov, tupatam so nam pomagali prijatelji iz Društva slovenskih pisateljev in mladi kolegi iz Školčeve ZSMS, poznejše Drnovškove LDS.   Alternativen projekt je bil tudi Nova revija. Pozneje, ko so se pravoverni akademiki vrnili k starim navadam (blokiranja projektov, ki so jih demonizirali kot projekte “meščanske desnice”), sta bili na enak način ustanovljeni Nova univerza in Nova televizija, ki bi ju podpisniki, kot že nekoč, najrajši utopili v žlici vode. Prvo pravilo kulturnega boja je bilo: davkoplačevalski denar je mogoče deliti samo revolucionarnim podjetjem, kot so podjetja podpisnikov javnega pisma. Drugo pravilo je bilo: monopol državnih oz. javnih ustanov oz. nobene privatizacije “naših” podjetij, nobene privatizacije zdravstva ali šolstva. In tretje pravilo: “država je naša”! Nekoč je klasično ubeseditev tega pravila izgovoril Stane Dolanc: »Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.«   Leta 1987 so naju z Nikom Grafenauerjem odstavili kot urednika Nove revije itn. Kulturni boj, beri kanonizacija partijske nomenklature in demonizacija razgledanih pa svobodoljubnih ljudi se je nehala šele v novi državi po letu 1991. Vendar je bilo, kot vidimo v javnem pismu, samo premirje.   Nekateri intelektualci so v slabih časih ohranili pokončno držo, mnogi so se na takšen ali drugačen način vključili v prizadevanja za slovensko osamosvojitev, nekateri pa so bili poslušni izvajalci partijske politike, ki je potapljala državo v iznajdbe, kot so bili bencinski boni, depoziti za potovanja v tujino, usmerjeno izobraževanje in skupna jedra. Ugotavljam, da se mnogi starejši podpisniki javnega pisma niso streznili vse do današnjih dni, nekateri mlajši pa so zaradi pomanjkljivega znanja ali pomanjkanja življenjskih izkušenj presodili, da je od vseh političnih sistemov najboljša enopartijska diktatura oz. kontinuiteta z jugoslovanskim socializmom, (kontra)obveščevalnimi udari in ideološkimi izumi, kot sem jih omenil zgoraj.   Javno pismo 75 akademikov je precej neakademsko in nekvalitetno besedilo. Znanec in profesorski kolega (ki česa podobnega najbrž niti v sanjah ne bi podpisal) je te dni Rizmanovo pismo v elektronskem dopisu (na moj in na naslov nekaterih prijateljev) primerjal s protesti ameriških profesorjev zoper ameriškega predsednika Trumpa, in sklepal, da slovenski protesti proti Janši pravzaprav niso nič novega in nič posebnega. Mislim, da se znanec in profesorski kolega moti. Ameriški profesorji protestirajo zoper aktualnega predsednika, o katerem pravijo, da je najmočnejši človek na planetu; slovenski akademiki pa obsojajo stranko in predsednika, ki sta že dolgo v opoziciji in sta si po polomu Šarčeve vlade drznila pomisliti na alternativno koalicijo. V Sloveniji politiko, ki jo predstavljata SDS in Janša, preganjajo in demonizirajo najmanj 18 let (1995-2000, 2001-2004, 2009-2012, 2014-2020). Res je, da je v slovenski državi marsikaj narobe in da se upravičeno sprašujemo, ali se je sploh posrečila, ali se je nemara ponesrečila; vendar bi lahko Janši in stranki nasprotne sile v 18 letih marsikaj, kar je narobe, odpravile. Imele so odlične priložnosti, posebej zadnja leta, ko so svojo revolucionarno usmeritev preoblačile v liberalna oblačila in demokratične naslove.   Seveda ne gre za to. Nasprotniki Janše in SDS, ki jih, kot vidimo, iz ozadja podpira kar 75 akademikov, težav ne odpravljajo, ampak so njihov glavni vzrok. Izdajajo jih revolucionarna gesla o avtoritarnosti in “izključevanju”, o “brezglavi privatizaciji”, o “retoriki sovraštva”, o “pritiskih na sodstvo”, o “medijskih trobilih”, o “prisvajanju osmosvojitve”, navsezadnje pa o “mešetarjenju s strankarskimi interesi namesto skrbi za dobrobit državljank in državljanov”. Vrhunec hinavstva naših podpisnikov je domneva, da je “tip politike, kot je Janšev, navkljub zmedeni situaciji v Evropi, že pripoznan kot nevaren nacionalizem skrajne desnice”. Če bi si kdo prizadeval odkriti vir takšne domneve in če ga - kot pisec teh vrstic - ne bi našel, bi podpisniki javnega pisma to najbrž pojasnili z “zmedeno situacijo v Evropi”.   Kolikor toliko kritični in resnicoljubni opazovalci slovenske scene seveda vedo, da nista SDS ali Janez Janša izvor izključevanja, ampak njegov predmet; kar seveda velja za vse očitke in ideološke floskule, ki se jih spominjamo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Da množica napačnih besed v javnem pismu ne bi tudi mene potegnila v vrtinec kulturnega boja, končujem te opazke s citatom iz nekega drugega polemičnega spisa, ki mi ga glavno glasilo razburjenih akademikov ni hotelo objaviti: Nekatere slovenske politične razprave (o zmagi nad fašizmom, o Natu in kapitalizmu, o migrantih…) zbujajo asociacije na davne procedure velikih (strogih, zaprtih) sistemov. V okviru kanonskega prava je za razglašanje svetnikov predviden kontradiktoren postopek, v katerem sodelujeta božji odvetnik (latinsko advocatus Dei) in hudičev odvetnik (latinsko advocatus diaboli). Naloga božjega odvetnika je prikazovanje bremadežnosti kandidata za svetnika, naloga hudičevega odvetnika pa je poiskati vrzeli v kandidatovem značaju in ravnanju. Hudičevi odvetniki so skrbeli za verodostojnost postopkov. Moderni pravosodni sistemi demokratičnih dežel so prevzeli načelo kontradiktornosti in na neki način nadaljujejo tradicijo hudičevih odvetnikov. Za komunistične in druge totalitarne sisteme je značilno, da imajo zadnjo besedo božji odvetniki, tj. tožilci. Tako je bilo pri t.i. montiranih procesih v Sovjetski zvezi in v Jugoslaviji. V Sloveniji so bili najbolj znameniti procesi te vrste dachauski procesi. Tu ni šlo za kanonizacijo, ampak za demonizacijo. “Paradoks” demonizacije v totalitarnih sistemih je, da shajajo brez hudičevih advokatov.   Kot je znano, se je sestavljanje slovenske vlade leta 2018 dogajalo v znamenju demonizacije prvaka opozicije, ki je na volitvah dosegla najboljši rezultat. Slovenska zunanja politika je po letu 2008 - v zvezi z bližnjevzhodno krizo - začela demonizirati Američane, Izrael in Nato. V zvezi z milijonom migrantov leta 2015 je začela demonizirati države (npr. Madžarsko) in slovenske organe, ki so - resda prepozno - začeli postavljati ograje na schengensko mejo. Predmet najhujše demonizacije pa sta seveda slovenska pomlad in politično dogajanje, ki je pripeljalo do samostojne države; pri čemer prihaja do kanonizacije komunistične revolucije, jugoslovanskega samoupravljanja, rdečih zvezd itn.

Z zanimivim razmišljanjem o tem, kako levičarska Vlada v odhajanju z domnevnimi uspehi pri usklajevanju pokojnin in zvišanjem minimalne plače, slovenski javnosti kaže "mesec v vodi," se je danes zjutraj na svojem facebook profilu oglasil predsednik Sindikata delavcev migrantov Slovenije Mario Fekonja. Njegovo pisanje objavljamo v celoti, seveda Šarcu in vsem nam v razmislek. Danes zjutraj prižgem TV in, kot vedno, najprej pregledam Teletext naše "zlate" nacionalke. V oči bode uskladitev pokojnin. Prižgem računalnik, pregledam novice, med drugimi tudi "zlato" (zlata ne zato, ker je lepa, ker je draga) nacionalko. V oči bode uskladitev pokojnin. In to za celih 3,2%. Med prebiranjem opazim, da se direktor zavoda, gospod Marijan Papež pohvali: "že več kot 10 let ni bilo tako visoke uskladitve". Politično gledano, vemo kam gospod cilja. Pa pustimo to, glavno je, da upokojenci zdaj namesto 538 EUR, zdaj dobijo 555,76 EUR, kar je vrhunec dosežka leve strani. Celih 17,76 EUR. Kje ste slovenski sindikati? Drugi vrhunski dosežek je dvig minimalne plače. Iz 886,63 bruto na 940,58 EUR bruto. Delavec prejme zdaj celih 29 EUR več. Super, celodnevna kopalna karta v slovenskih termah. O čem pa ljudje ne razmišljajo: Tudi slovenski delavci so se začeli obračati na naš sindikat, naj jim preverimo, če je z njihovo plačo po novi zakonodaji, vse OK. Ja, vse je OK. Razlika je le v tem, da sedaj država dodeljuje dodatke do minimalne plače, kar pa se v pokojnino ne bo vštevalo! In ob ponovnem dvigu valorizacijskega količnika, bo pokojnina te osebe še nižja. Poleg tega nihče ne opozarja, da so cenzusi za razne socialne pravice (subvencije za prehrano, vrtce, letovanja otrok, stanovanja,...) ostali nespremenjeni. Se je kdo vprašal, ali boste po dvigu minimalne plače še v okviru cenzusa, ali ga boste pa prekoračili? Tako je, večina ga bo prekoračila. In kje so delavci privarčevali ali pridobili? NIKJER, pridobila je država. Kje ste slovenski sindikati? In potem je problem, da v SDMS-ju nismo dosegljivi 24 ur, da so gužve pred pisarno in da ljudje čakajo celih 45 minut, da ne odgovarjamo v nedeljo,... itd. Že s pravilno izpolnjeno dohodnino človeku, ki je sam ne zna izpolniti, privarčujemo v osnovi cca 600 EUR. Kar je 20x več, kot je uspela slovenskemu delavcu vlada doprinesti z dvigom minimalke.

Nacionalni preiskovalni urad (NPU) je tam nekje okoli leta 2010 ustanovila takratna notranja ministrica Katarina Kresal. Takrat se je govorilo, da gre za nekakšen FBI (Federal Bureau of Investigation, ustanovljen 1908) po vzoru ZDA ali nekaj podobnega. Po takratnih podatkih naj bi šlo za specializirano skupino vrhunskih kriminalistov, ki naj bi se ukvarjala z najbolj zahtevnimi oblikami, zlasti bančnega in gospodarskega kriminala. Za začetek so jim plače dvignili na nivo regijskih policijskih šefov. Že takratna kadrovska sestava, pa mi je dala vedeti, da iz te moke ne bo kruha, vsaj kaj prida užitnega ne. Nenadoma sem videl, da so tam zaposlili tiste, za katere sem nekoč kot vzgojitelj v kadetnici mislil, da nikoli ne bodo presegli nivoja lokalnega policista. Kresalova si je z zakonom, NPU podredila direktno sebi, mimo šefa kriminalistične policije in mimo šefa slovenske policije. Nobeden od njiju takrat sploh ni protestiral proti temu absurdu (šef kriminalistov je bil takrat Aleksander Jevšek, danes župan Murske Sobote, šef policije pa je bil Jani Goršek, danes svetovalec generalne direktorice policije). Organizacijski absurd, podrejenosti NPU ministrici, je ostal vse do mojega prihoda na mesto notranjega ministra. S spremembo zakona smo takrat, na mojo izrecno zahtevo, NPU podredili šefu kriminalistične policije.   Znotraj policije, sploh pa kriminalistične policije, NPU danes velja za eno najbolj spornih organizacijskih potez. Težko boste našli kriminalista, zlasti kriminalista kriminalistične policije, ki bi podpiral takšno organizacijsko obliko NPU, sploh pa njihove plače. Če k temu dodamo še podatek o tem, da kriminalist NPU na letni ravni obravnava eno samo kaznivo dejanje, kriminalisti v Ljubljani pa po več sto kaznivih dejanj na enega kriminalista, je razočaranje kriminalistov nad NPU še toliko bolj razumljivo. Toda pojdimo k aktualnim dogodkom. Javna TV je pred nekaj dnevi poročala, da kriminalisti NPU obravnavajo domnevno sporno financiranje nekega medija. Točneje povedano, tako naj bi na njihovo vprašanje odgovorila policija. Javna TV pa je poročala bolj »konkretno«, dodali so, da naj bi NPU obravnavala financiranje Nove24TV. Tega policija sploh ni navedla. Toda pojdimo k dejstvom. O domnevno spornem financiranju Nove24TV je najprej poročal spletni portal »Necenzurirano«.  Kdo pa se skriva izza tega spletnega portala? Tak spletni portal, ki je primerljiv z mojo spletno stranjo www:vinkogorenak.net, lahko za okoli 100 evrov registrira kdorkoli. In seveda lahko piše kar želi. Omenjeni spletni portal, naj bi po poročanju medijev, ustanovil kar za kriminal obsojeni Martin Odlazek, lastnik Dnevnika, Žurnala24 in še več drugih medijev. Kdo pa piše za »Necenzurirano«? Ja seveda preverjeni ultra levi ekstremni novinarji, kot so Primož Cirman, Vesna Vuković in Tomaž Modic. Toda to še ni vse. Če bi tako poročal le obskurni portal »Necenzurirano«, to še ne bi bil problem. Še isti dan je omenjeni portal povzela javna TV, ki jo plačujemo vsi. Ta še nikoli ni povzela recimo spletnega časopisa, ki ga piše in ureja Peter Jančič ali pa recimo »Požareporta« Bojana Požarja, ki je »sklatil« že nekaj ministrov in državnih sekretarjev. Zakaj torej povzemanje novonastalega »Necenzurirano«? Odgovor je jasen, javna TV je to naredila kar med spalničnimi rjuhami Primoža Cirmana in njegove žene Petre Bezjak Cirman, predsednice sveta delavcev javne TV. Tudi to še ni vse. Ko je na to poročanje reagirala Nova24TV se je oglasilo Društvo novinarjev Slovenije, ki je poročanje Nove24TV seveda »ostro obsodilo«. Ne mislite, da je bilo to slučajno. Kdo sedi v upravnem odboru Društva novinarjev Slovenije? Ja Primož Cirman vendar. Stvar pa je dobila še mednarodne razsežnosti. Iz Bruslja se je oglasila leva ekstremistka Tanja Fajon, ki je seveda ostro obsodila domnevno financiranje Nove24TV iz Madžarske. Tudi osrednji avstrijski mediji so o tem poročali, pa ne mislite da slučajno, Primož Cirman ima tudi tam prijatelje. Da ne bom predolg le še nekaj stavkov o financiranju Nove24TV, kjer sem predsednik upravnega odbora (Cirmanova kompanija je poročala, da je to Aleš Hojs). Nova 24TV je bila ustanovljena z zasebnimi prispevki, zlasti članov SDS, tudi sam sem prispeval 500 evrov za 5 delnic. Tako je televizija začela delovati. Kasneje je bila dokapitalizirana s kapitalom zasebnih madžarskih podjetij, kar je povsem zakonito in danes posluje z minimalnim dobičkom. Mimogrede, pred leti je bila z grškim kapitalom ustanovljena Planet TV, kar je prav tako povsem zakonito. Kasneje je njihov delež kupil Telekom Slovenije. Po nekaterih podatkih so tam naredili za 70 milijonov evrov izgube, kar pokrivate vsi, ki plačujete položnice Telekoma. Javni TV pa tako ali tako vsi plačujemo obvezen prispevek,  v višini okoli 100 milijonov evro letno. Da ne govorim o POP TV ali o A kanalu, katerega lastniki so Američani. Tudi ti dve TV hiši sta bili ustanovljeni s tujim kapitalom, kar ni nič narobe. Tam danes ustvarjajo dobiček, ki gre seveda v tujino k lastnikom. Problem torej niso več 100 milijonov evrov vredne investicije iz tujine v medije, ki poročajo »prav«, problem naj bi bil v investiciji 1,5 milijona evrov Madžarov v Novo24TV, ki pač ne poroča »prav«. Narobe svet torej. Toda vrnimo se k NPU. Ta naj bi preiskoval domnevno sporno financiranje »nekaterih medijev« kot so tam zapisali, da gre za Novo24TV pa je dodala javna TV. Kaj NPU preiskuje ne vem. Morda preiskuje sporno financiranje Mladine, na kar jih je s svojim poročilom obvestila Jelka Godec v zadevi žilnih opornic že pred dvema letoma. Če pa je NPU na podlagi poročanja »Necenzurirano« odprl in začel preiskavo domnevnega spornega financiranja Nove24TV, potem gre, ne le za čisto zlorabo, ampak tudi za dokaz tega, kar meni večina kriminalistov izven dobro plačanih kriminalistov na NPU, da so popolnoma nesposobni, sam pa dodajam da tudi politično pristranski. Kot predsednik upravnega odbora Nove24TV, bom zato v času ki prihaja, med 06.30 uro in 07.30 vsak dan gledal skozi okno na dvorišče, da vidim kdaj me bodo obiskali. Čisto za zaključek pa še tole sporočilo policiji, tožilstvu in sodstvu (Tatjana Bobnar, Boštjan Lindav, Drago Šketa, Damijan Florjančič). Leta 2008 so vaši predhodniki začeli predkazenski postopek v zadevi Patria. Zaključili ste ga s kazensko ovadbo zoper Janšo in soobtožene, tožilstvo je začelo pregon, sodstvo pa je sodilo in omenjene obsodilo. Ustavno sodišče vam je jasno povedalo: »Postopek ste vodili in osumljene obsodili, za nekaj, kar ni kaznivo dejanje – 28. člen Ustave RS«. Priporočam vam, da se ne vpišete v sramotno zgodovino vaših predhodnikov. Vir: vinkogorenak.net

V zadnjih urah je začel po družbenih omrežjih krožiti zapis Uroša Šinka iz Prekmurja, ki je svoj pogled na slovensko politiko orisal v obširnem spisu, v katerem je pojasnil, zakaj je kot levičar povsem spremenil svoj pogled na slovensko politiko. V nadaljevanju preberite njegov zapis, ob katerem se velja še kako zamisliti! "2002 se odpravim s trebuhom za kruhom. V Nemčijo. Vstopna viza, delovno dovoljenje, dovoljenje za bivanje. Pred tem pogodba o zaposlitvi. Star 22 let. Postanem migrant. Ne ilegalec. Sem jugonostalgik, titoist, bralec Mladine, obožujem Marcelove članke. Nasprotnik nekega neoliberalizma. Levičar, bi rekli danes. V Nemčiji spoznam pravo socialdemokracijo, ki je danes nažalost več ni. Do leta 2004 potrebujem, da spoznam, da v bistvu prihajam iz socialistične strani Alp, da Juga ni bila obljubljena dežela, da nas je Slovence več stala, kot nam dala. Učim se novega. Spregledam. Odraščam. Sploh svetovno nazorsko, politično. Družba so povečini socialdemokrati, Nemci (SPD).Vladi v Sloveniji predseduje Anton Rop, LDS. Sprejme se zakonodaja, ki ureja obdavčevanje svetovnega dohodka, katere tvorec je Dušan Mramor. Za Avstrijo velja načelo odbitka in ne izvzetje s progresijo. Škoda. A takrat tega ne vem. Na volitvah 2004 podprem pomladni trojček. SDS, SLS, NSi. Vstopimo v EU. Predsedujemo EU. Vstopimo v Euro območje. V Sloveniji gostimo vse kar v evropski ter svetovni politiki kaj velja. Celo srečanje Bush-Putin. Postavimo se na svetovni zemljevid. Diplomacija je top.2007 se vrnem v preljubo Slovenijo. Zaposlim v Avstriji. Vse super. Vlada pod vodstvom SDS zaustavi davčenje delavcev migrantov. Vrne ves denar. Začnejo se postopki za spremembo konvencije. Leta 2008 na volitvah zmaga bulmastif trojček. Od takrat naprej državo vodi kaviarsocialistična mafija in nje lakaji, državo vodi kartel 21. TEŠ 6. Spet postajamo Balkan, Juga. Peremo denar v državnih bankah za teroristične skupine. Fukajo se psi. Postopki za spremembo konvencije se zaustavijo. Davčenje gre naprej. Na volitvah zmagujejo novi obrazi. Župan Ljubljane postane Srb. Top Manager pravijo. Sprašujem se, zakaj ga ne zaposli Volkswagen. Glavni jezik v slovenskem glavnem mestu srbščina, vsaj tak občutek. Počne kar hoče, prav tako njegovi sinovi. Bratuškova prevzame. "Balkanski bojevniki" so na prostosti. Veliki krogci gredo v majhne. Ustavno sodišče ukine olajšavo za delavce migrante, saj jo vlada, ki ji predseduje Alenka pred le tem ne zagovarja. Veleetik in velepravnik dobi volitve, ki ga pred tem mainstream mediji izstrelijo v višave. Delavcem migrantom obljubi rešitev. Je ni. Ne upoštevajo se sodbe ustavnega sodišča.Zdravstvo razpada. Davki vse višji, birokracije vse več, prav tako sociale. Periferijo živi Avstrija, Italija. Drugi tir. Maketa. Ilegalci. V Ameriki zmaga Trump. Dobimo prvo damo. Slovenko. Najlepšo prvo damo v zgodovini. Slovenski mediji in leva sfera jo zaničujejo, se norčujejo iz nje ter njenega moža. Hrvati nas z arbitražo vozijo po dolgem in počez. Miro odstopi. Novo vlado sestavi glumac. Ki pred volitvami vodstvu SDMS obljubi, da bo rešil problematiko obdavčevanja delavcev migrantov. Z istimi akterji, ki so na oblasti zadnjih 11 let. Volilno telo verjame Serpetinšku, da bo pa sedaj vse drugače. Itak. Spet niti r od nujnih reform. Zdravstvo tone, vojska je v razsulu. Pokojnine so realno pa tudi nominalno vse slabše. Člani kartela 21 živijo kot oligarhi, imajo podporo kaviarsocialistov. V svetu ne pomenimo nič več. Ne upošteva nas noben. Predsednik vlade caplja po hodnikih evropskega parlamenta, kot kakšen izgubljen šolarček. Vseeno je po anketah bolj priljubljen kot delfin Flipper. Diplomacija pod vodstvom Erjavca All mighty je na dnu.Podprem stranko DOM. V Evropski parlament volilno telo izvoli novinarko POP TV. Ta se veseli, da gre v Bruselj, saj še nikoli ni bila na Nizozemskem. Pravi, da bo zastopala Makedonce. Slovence, katoličane, nas državni sekretar na ministrstvu za šolstvo za Božič imenuje za umazane živali. Glumac odstopi.Ne morem verjet, a za vse je še vedno kriv Janez, zatočakam da mi Laurence Fishbourne ponudi rdečo in modro tabletko.Razmišljam o tistem Churchillovem citatu. Če v mladosti nisi vsaj malo socialist, nimaš srca. Če si po tridesetem še vedno, pa nimaš možganov.Paraziti, ki brez državnih jasli ne bi mogli nadaljevati svojega aristokratskega življenja divjajo.Bo čas za neprebojni jopič? Ker ja, podpiram vlado SDS, podpiram, da bi bil Janša spet premier, pa čeprav so v nekih momentih po vsem skupaj zame danes včasih celo preveč levi.Morpheus, kje si? Preberi še: https://beta.publishwall.si/vfokusu/post/337694/gre-za-dvojni-davek-ki-je-s-konvencijo-prepovedan Sreda v sredo z Urošem Šinkom:

Ko se je po odstopu Marjana Šarca pokazala možnost, da se namesto odhoda na predčasne volitve (o katerih je ultimativno govoril odhajajoči premier) oblikuje desnosredinska vlada, se je vulgarno zvenečih socialistov lotila panika. Njihovo najogabnejše zlo je spet z vso silo prišlo na dan: vse tiste, tudi iz svojih vrst, ki so menili, da ideja sploh ni napačna, so nemudoma demonizirali. To je nov dokaz, da levičarska agenda in nagnjenost k pretiravanju ne more preseči ideje, da je tisti, ki nasprotuje levici in njeni politiki, avtomatično hudoben. Kot že ničkolikokrat so spet pokazali, da niso ne moralni ne dobri ljudje. So nevarni, poganja jih sovraštvo do desnice in  njenega voditelja Janeza Janše, dejstva ne ovirajo njihovih emotivnih prepričanj v svoj prav; čeprav so vsi, ampak res prav vsi njihovi socialistični eksperimenti, ki so jih ovili v papir nekakšne socialne demokracije, končali kot listi v herbariju. Nazadnje je bil kot posušen rastlinski material prilepljen Šarec. In če ne bo volitev, ki se sicer še vedno kažejo kot najverjetnejši scenarij, se mu bo pridružil tudi Dejan Židan. Levičarji imajo licenco za sovraštvo. Brez vsakega dvoma. Kdor le malo sledi njihovemu besednjaku, bo to z lahkoto ugotovil. Njihova retorika, ko govorijo o ideoloških nasprotnikih na desnici, je bedna. Bedna v smislu, da njihov besedni zaklad pri opisovanju ljudi, s katerimi se ne strinjajo, ne premore nič drugega kot označevanje konservativne narave za “rasistično”, “ekstremistično”, “homofobno”, “fašistično”, “avtoritativno”, “islamofobno”, “nestrpno”, “mizogeno”, “supremistično”, “nestrpno” in tako naprej. Levica se ne more sprijazniti z bolečo resničnostjo Darko Štrajn, foto Nova24tv Skrajni levičar Darko Štrajn je tipičen primerek. Človek, ki se sicer razglaša za liberalca in ima sam sebe za raziskovalca estetike, je te dni v strahu, da bi se morda vendarle oblikovala neka nova vlada (ki bi bila nagnjena desno in s predsednikom SDS na čelu), na družbenih omrežjih histerično zapisal, da gre za stranko, “ki skupaj s svojo psihotično propagando tvori razvidno ekstremistično desničarsko avtoritarno formacijo“. Oglejte si še: https://vfokusu.com/post/518110/vane-k-tegov-en-palcek-in-sedem-kleceplaznih-bledolicnikov-ki-jim-instalacija-vladanja-ni-uspela Z osredotočanjem na desnico, kjer so po mnenju levičarjev vsi ljudje slabi, odvračajo pozornost od svojih stališč. Ta so v resnici avtoritarna, o njih se ne dvomi, kdor jim ne verjame, je slab. In čeprav so povsem arbitrarna, jih potem medijski mainstream med ljudi razširja kot splošno znana in globalno sprejeta dejstva. To je do skrajnosti razkriva pa središče levičarske misli: zavračanje tistega, čemur Francozi pravijo “les faits de la vie”. Povedano drugače. Ker živijo v vzporednem vesolju, levica zavrača življenje kot tako in življenjska dejstva, zato se ne more sprijazniti z bolečo resničnostjo. Desnica se tega zaveda, zato njena ideologija in stališča temeljijo na resničnosti življenja. Človek bi poenostavljeno dejal, da desničarji stojimo na realnih tleh in od boleče resničnosti ne bežimo, niti od nje ne odvračamo pozornosti z gradovi v oblakih.   Ta pomembna razlika med levico in desnico determinira tudi debate, ali so potrebne predčasne volitve ali je mogoča neka nova vlada. Na desnici ljudem priznavamo pravico, da se svobodno odločajo. Tudi zato je stranka SDS jasno povedala, da so pripravljeni tako na predčasne volitve kot na morebitno sodelovanje v novi vladi. In da pri tem ne izključujejo nikogar, pripravljeni so na pogovore z vsakim. Na drugi strani levičarji menijo, da ena politična rešitev (seveda njihova) ustreza vsem ljudem. In to so zdaj predčasne volitve, češ da je jasno, da (stabilne) leve vlade ni mogoče sestaviti. Pri levici gre za eno samo neskončno izključevanje, pri čemer ji zdaj pomaga Ljudmila Novak, krščanska demokratka samo po imenu. Jože Biščak Vir: nova24tv