Frontalni napad brez izbiranja sredstev V zadnjem času je javnost vznemiril nenaden, brutalen in silovit napad globoke države in njenih političnih in medijskih operativcev na tretjo Janševo vlado. Začelo se je z akcijo »intelektualcev« (DNS, Forum 75), pospremljeno z medijskim napadom in poskusi spodkopavanja dveh sredinskih koalicijskih strank (SMC, DESUS) ter s kupovanjem njunih poslancev. Nakar je pesnik Boris A. Novak v svojem pamfletu v Mladini na nizkoten način popljuval nekatere pomladne politike in še posebej predsednika države Boruta Pahorja. Sledilo je lažnivo tožarjenje Janše v tujini kot zatiralca medijske svobode in celo kot tvorca državnega udara (Blaž Zgaga). Zgodila so se medijsko široko podprta ter s strani pristojnih oblasti nesankcionirana nezakonita petkova zborovanja, ki predstavljajo zavestno ogrožanje javnega zdravja in poskus razkrajanja pravne države.           Ob že znanih zloslutnih grafitih oz. grožnjah iz preteklosti, naperjenih predvsem proti kristjanom, kot npr., »premalo smo vas pometali v brezna« ali »klali smo vas leta 1945 in klali vas bomo leta 2013«, smo na zborovanjih doživeli nove, množične srhljive slogane »smrt janšizmu«, vključno s ščuvanjem k uboju Janše, ne da bi organi pregona, ali pa veliki »demokrati« kot Fajonova, Han, Židan itn. niti mignili s prstom ob tem. Kot da tudi oni sami pomagajo izzivati nesrečo. Da bi na koncu ta pritlehna poulična levičarska kultura dosegla svoje dno z ostudnim grafitom, da naj se »ženski, ki je povrgla Janšo, vtakne granato v rit«. Pridružila se je tudi Tarča, ki je lahkomiselno napihnila umetno afero »maske«, vključno z njenim lažnim žvižgačem, ter poskušala sfabricirati domnevne »sezname za odpis«. Do kraja zlorabljen je bil tudi povsem obrobni obmejni incident »Malalan«. Ob državni proslavi smo doživeli izzivanje policije in grobe žalitve gardistov s strani protestnikov. Da bi se nato soočili s serijo načrtovanih in v naprej na neuspeh obsojenih interpelacij, vključno s praznim sanjarjenjem o ustavni pritožbi proti Janši. In na koncu smo bili priča slabo zamaskiranemu poskusu »malega državnega udara«, z obsežnimi hišnimi preiskavami in pridržanjem ministra Počivalška, ob očitni zlorabi tožilstva in kriminalne policije, in nejeverno obnemeli ob zgodbi o nezakonitih vdorih policije v zasebno življenje pomladnih politikov pod Šarčevo vlado. Prava patološka levičarsko-medijska in mafijska protijanševska histerija. Očitno so maske padle ter je globoka država končno stopila na plano in se ne skriva več. Odzivi javnosti Resni komentatorji so npr. mnenja, »da takšne paranoje in histerije še ni bilo« (Sebastjan Jeretič), pa da gre za »pravo specialno vojno globoke države« (dr. Ivan Štuhec). Nekateri opozarjajo, da Janševi nasprotniki »niso sposobni poštene politične borbe in se ne morejo znebiti nasilnih oblik delovanja« (Jože Mlakar). Drugi menijo celo, da »imamo opravka z vojno totalnega psihološko političnega pritiska v najboljšem stilu Josepha Goebbelsa« (Demokracija, 1. 7. 2020). Brutalna ofenziva je dvignila na noge celo cerkvene dostojanstvenike, ki se sicer izogibajo vnašanju politike v cerkve. Kajti koprski škof Jurij Bizjak se ni mogel vzdržati in je v pridigi pri maši za domovino v Ljubljanski stolnici brez dlake na jeziku, dejal, med ostalim: (Katoliška cerkev.si, 25. 6. 2020): »Grozljivo je, s kakšno lahkoto toliko naših sredstev obveščanja nalaga polena na grmado in priliva olja na ogenj, ki že dolgo uhaja izpod nadzora…« In, ob čestitkah prisotnim predstavnikom oblasti za uspešno opravljeno delo pri zajezitvi epidemije, jim je, kot državljan RS, izrazil »svoje iskreno spoštovanje, občudovanje in zahvalo za ponižnost in potrpežljivost, s katero prenašajo vsakodnevne žalitve in sramotitve, podtikanja in sumničenja, zlobne domneve in ugibanja, laži in klevete, ki se vsakodnevno zgrinjajo nad njimi in proti njim in brezobzirno rušijo njihov ugled in njihovo dobro ime…« Vsaka čast škofu Bizjaku za te jasne, glasne in poštene besede! Mnogi analitiki menijo, da morajo biti v igri veliki vložki, s čemer se tudi sam strinjam. Kajti Janša je trenutno edini slovenski politik, ki lahko ogrozi temeljne interese slovenske levice in njenih zakulisnih omrežij, ker lahko zbere dovolj širok ljudski konsenz, da lahko levici iztrga oblast iz rok, in ima okrog sebe dovolj sposobnih ljudi, da lahko upravljajo državo. Poleg tega počasi in vztrajno razbija dosedanji levičarski medijski monopol, ki je pohabil mlado in ranljivo slovensko demokracijo. Tako se imperij zla nekoliko maje in rdeči alarmi so zazvonili z vso silovitostjo. Možni razpleti ofenzive Mislim, da Janše ne bodo ne utrudili ne ustrašili, ker je rojen borec, ne beži iz bitk in ni kot Šarec, ki mu poraz gleda že iz obraza ven. Poleg tega ima trdno stranko ter široko ljudsko podporo. Mislim tudi, da kake poulične prevratniške pustolovščine globoka država ne bo tvegala, ker niso več časi za to in ni zanjo nobenega resnega razloga. Trenutno sta glavni tarči napadov DESUS in SMC, ki ju poskušajo spodkopati od zunaj, tudi s kupovanjem poslancev. Pivčeva se je doslej držala pokončno in samozavestno. Če ji bo stranka stala ob strani, kot se je to zgodilo ob nedavnem insceniranem puču v ljubljanskem DESUS-u, bi lahko ostala trden člen koalicije. Zagonetka je Tomaž Gantar, ki daje vtis, da bi, kot že enkrat prej, najraje izskočil iz godlje, v katero je padel spričo pandemije, in s svojimi pogostimi  dvoumnimi nastopi v levičarskih medijih ustvarja vtis, da za vsak slučaj že malo prestopa na drugo stran. Kar so, zgleda, ti mediji zavohali in mu prav radi tlakujejo pot. Upati je tudi, da se bo pritlehno branjevsko kupovanje poslancev SMC prenehalo. Če bi pa prišlo še do kakega prestopa, ne bi smel zamajati vlade, ker je Janša, očitno zavedajoč se te nevarnosti, pohitel s sklenitvijo pogodbe o sodelovanju s poslanskima skupinama SNS in manjšine ter ju je s tem tesneje povezal z vlado. Od predčasnih ali rednih volitev pa levica nima kaj pričakovati, ker si je s svojo surovostjo in agresivnostjo zrevoltirala proti sebi široke družbene sloje. Najprej SDS in NSi in ob njiju še popljuvano SMC in DESUS, brez katerih ne more sestaviti vlade. Pa široko verno občestvo z njegovimi razvejanimi množičnimi organizacijami in združenji. Ne nazadnje tudi predsedstvo republike in ljudi, ki stojijo za njim, pa ugledne sredinske intelektualne kroge idr. Kar vse nakazuje, da bo velika ofenziva spodletela, in da se bo vlada obdržala. Kot že kdaj prej se tako na ramenih Janše dogajajo novi, pozitivni globinski premiki v slovenski družbi. Ob vsem zlu, ki so ga naši domači rdeči Kmeri povzročili njemu in njegovi družini, in ob stoičnosti, s katero to prenaša, pa izpade kot kak mali Kristus slovenske politike. Milan Gregorič Koper, 11. 7. 2020     

Predsednik vlade Janez Janša se je danes mudil na delovnem obisku v Bruslju, kjer se je v dopoldanskih urah sestal s predsednikom Evropskega sveta Charlesom Michelom in generalnim sekretarjem zveze NATO Jensom Stoltenbergom, v nadaljevanju sta sledili še srečanji s slovenskim komisarjem Janezom Lenarčičem in predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen. Kot se je dalo slišati, je generalni sekretar Zveze Nato Jens Stoltenberg v skupni izjavi za medije dejal, da je bil pogovor s slovenskim premierjem povezan z odzivom držav zaveznic v zvezi s koronavirusom, pri čemer se je Sloveniji zahvalil za vso njeno pomoč v okviru Zavezništva in njeni vlogi pri misijah in operacijah Zavezništva. Izpostavil je tudi vlogo Slovenije pri promociji miru in stabilnosti na Zahodnem Balkanu, kar je po besedah generalnega sekretarja dobro za regijo. Stoltenberg je  prav tako povedal, da ga je Janša obvestil o načrtih za krepitev obrambnih izdatkov, in ob tem izrazil prepričanje, da bodo ti načrti uresničeni. Krepitev obrambnih izdatkov je pomembna ne le za Slovenijo, temveč tudi za krepitev čezatlantske vezi in politične enotnosti ter kot dokaz, da zaveznice delitev bremen jemljejo resno. Predsednik vlade Janez Janša je v izjavi za medije izrazil zadovoljstvo o tem, da so se z generalnim sekretarjem danes nadaljevale razprave,  ki sta jih pričela v sredini maja s telefonskim razgovorom. Slovenski premier je poudaril, da je Slovenija okrepila našo prisotnost v Zavezništvu in tudi izpolnila obveze. Z načrtovanimi 780 milijoni evrov za investicije v  modernizacijo Slovenske vojske bi lahko Slovenija omenjeni zavezniški cilj dosegla do leta 2026,  ga je  že junija seznanil  obrambni minister Matej Tonin. "Reakcije Nata so v tej krizi doslej bile zelo točne in zelo koordinirane, zato bi se na tem mestu želel tudi zahvaliti generalnemu sekretarju gospodu Stoltenbergu za sodelovanje v teh zahtevnih časih," je dejal premier in nadaljeval, da so Nato in zavezniki pripravljeni na drugi val epidemije. "Vitalnega pomena je, da se ravnamo glede na lekcije, ki smo jih osvojili v prvem valu krize in pri tem sem vesel, da smo že pripravili dober načrt za prihodnost," je poudaril slovenski premier in dodal, da je pandemija COVID-19 pokazala tudi, kako zelo je pomembno, da še nadalje krepimo strateško partnerstvo med Natom in EU. "Zavezani smo tudi k temu, da izboljšamo standarde dela v Slovenski vojski, zato smo tudi že sprejeli nekaj ukrepov za izboljšanje plačnega sistema vojakov in za izboljšanje njihovega delovnega okolja." My first path after the swearing in of the new @govSlovenia led to the capital of #EU and @NATO headquarters. Thank you @eucopresident @vonderleyen @jensstoltenberg for open and concrete talks on our common future and security, #MFF, #RF and the challenges of the #COVID__19 pic.twitter.com/Q2kAu8ebDw — Janez Janša (@JJansaSDS) July 9, 2020 Skratka, s prisotnostjo Janeza Janše v osrednji evropski politiki kot legitimnega, kvalitetnega ter verodostojnega predstavnika države, iz Slovenije spet veje duh  sposobnega in kompetentnega  soustvarjalca  o vseh političnih vprašanjih na Evropski ravni. Vane T. Costa

Pišem kot občan mestne občine Murska Sobota, ki ga rdeča oblast, na čelu z vidnim funkcionarjem SD in županom Aleksandrom Jevškom, tako kot ne druge Sobočane, ni vprašala, s čim si je Milan Kučan, nekadnji šef slovenske komunistične partije in nekdanji predsednik predsedstva in predsednik Slovenije, zaslužil da postane častni občan mojega mesta. Mestni svetniki, sicer tisti, ki imajo v žepu izkaznice SD, Levice in romski svetnik, so predlog župana Aleksandra Jevška podprli, proti je bilo le nekaj glasov žal šibke opozicije, nekateri mehkejši so se raje vzdržali.  Menda je predlog za Kučanovo imenovanje pripravil župan Aleksander Jevšek, v kar močno dvomim, četudi sodi v sam vrh stranke SD. Po moje je predlog napisal dolgoletna desna roka Milana Kučana, tako rekoč "dopredsednik" Marjan Šiftar, ki pozna celotno Kučanovo partijsko genezo. In obrazložitev, zakaj Kučanu naziv častnega občana, se bere kot predlog za najvišje partijsko priznanje v času komunistične države. Le nekaj ocvirkov za ponazoritev: Skoraj 30 let po demokratičnih spremembah, osamosvojitvi, v letu 2020 predlagatelj med drugim kot pozitivno dejstvo omenja, da je bil Kučan “mladokomunist!” V letu 2020!  A je lahko komunistična preteklost vrednota, za katero bi se v letu 2020 podeljevale plakete ali postavljalo spomenike. Srečanje z aktivnimi člani partije je mnogim Sobočanom ostalo v spomin predvsem po zlu in trpljenju, ki je temu sledilo. Katere naj bi bile torej zasluge Milana Kučana, ki bi opravičevale naziv?  Murski Soboti, ki bi ji lahko Milan Kučan kot nekdanji vodja komunistične partije dejansko pomagal, a je raje dopustil, da so tovarne, kot so Mura, Pomurka itd. propadale ena za drugo. Konfekcijski gigant Mura: Milan Kučan ji je "pomagal" tako, da je vselej, ko je prišel na obisk, pustil vrata prtljažnika odprta za vsak primer, da so lahko spravili obleke zanj in za Štefko. Tudi hrvaški predsednik Stipe Mesič se je v Muri oblačil praktično zastonj, Društvo slovensko hrvaškega prijateljsta gospoda Dimca je plačevalo po 70 evrov za vsak gvant. In ko je šla Mura rakom žvižgat, je Milan Kučan za 10 evrov kupil belo majico z napisom "rešimo Muro." Zato lahko mirno Kučanovemu vplivu pripišemo odgovornoost, da je v mestu in pokrajini ohranjal značaj kolhozne organiziranosti, katerega osnovni cilj ni bila modernizacija gospodarstva, ampak v manj razvitem gospodarskem okolju ohranjanje zadostnega števila od države odvisnih tovarn in nizko produktivnih delovnih mest. Te so služile predvsem lastni promociji in političnemu delovanju. Župan Jevšek v obrazložitvi priznanja tudi zapiše velike zasluge Milana Kučana ob lanskem praznovanju 100 letnice priključitve Prekmurja matici Sloveniji. Vodenje priravljalnega odbora je župan Aleksander Jevšek izsilil pri ostalih pomurskih županih, Kučan je prevzel tudi skoraj 200 tisoč evrov težko malho za kritje stroškov praznovanja. Tudi njegovi hčerki je iz tega na tla padlo nekaj drobtin. Sicer pa mu je uspelo odstraniti katoliško cerkev, soboško škofijo in škofa dr. Petra Štumpfa pri aktivnejšem sooblikovanju vsebine praznovanja, čeprav je zavedna prekmurska duhovščine predstavljaja praktično vse ključne akterje tistega časa. Še več, tik pred 100 letnico so škofu Štumpfu v duhu velikih pokov sprožili veliko afero, s katero so želeli diskreditirati škofa in cerkev. Z granitno gmoto, delo akademskega kiparja Mirsada Begič, je Kučan zamudil duh časa. Na granitni kocki imenovani spomenik, tako brezimensko domujejo silhuete glav in čakajo na čas, ko jim ne bo potrebno zreti, v osrednji simbol komunizma na Trgu zmage tovariša Lenina.  Še nekaj ocvirko iz razlage za priznanje, ki naj je spisal rdeči soboški župan dr. Aleksander Jevšek, v kar dvomim in se nagibam k temu, da je avtor Marjan Šiftar. Pa poglejmo razlago za priznanje v letu 2020:  "Že v gimnazijskih letih v Murski Soboti je bil vsestransko aktiven in tak je bil tudi med studijem, v mladinski in studentski organizaciji. Prevzemal je vse pomembnejse in odgovorne dolznosti v slovenskem in tudi jugoslovanskem politicnem zivljenju. Med drugim je bil predsednik ZMS, clan sekretariata CK ZKS, sekretar RK SZDL, predsednik Skupscine SRS, clan Predsedstva CK ZKJ. Kljucna prelomnica v karieri Milana Kucana je bila funkcija predsednika Predsedstva CK ZKS. Ta je pomenila zmago "mladokomunistov oz "prenoviteljev" naravnanih k demokratizaciji druzbe, spostovanju clovekovih pravic in lovljenju koraka z razvitim zahodnim svetom pod skupnim imenom "Evropa zdaj" in aktivnim soustvarjanjem "slovenske pomladi", ki je ob prizadevanjih za preureditev dotedanje jugoslovanske federacije, krepitvi demokratizacije in civilne družbe ustvarila osnove za prehod v večstrankarski sistem in tranzicijo ter za volitve aprila 1990, na katerih je bil Milan Kucan izvoljen za predsednika Predsedstva Republike Slovenije in po osamosvojitvi, dvakrat se za Predsednika RS." Se kaj takega zapiše kot vsebina predloga za naziv častnega meščana, razen če sta župan Jevšek ali pa Marjan Šiftar ocenila, da gre pri Murski Soboti za komunistično enklavo!? Tudi kakšna laž pade v tekstu, ko zapišejo, da se je po izvolitvi za predsednika Predsedstva Kučan  tudi aktivno zavzel za spravo. Kaj pa proslava ob razglasitvi dneva državnosti? A ni tam ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar ostal brez možnosti, da nagovori zbrane, ali se ni nekaj podobnega ponovilo na prvi spravni maši. Ali ni Milan Kučan jasno in glasno govoril, da samostojna Slovenija ni njegova intimna opcija, ali ni z vednostjo Milana Kučana kot predsednika predsedstva JLA pred 30. leti razorožila slovensko TO, ko je oblast prevzela prva Demosova vlada. Ali ni zaradi tega proti Milanu Kučanu vložena kazenska ovadba zaradi veleizdajstva. A niso vse afere, povezane z demokratičnimi procesi v Sloveniji, povezane z Milanom Kučanom, njegovim omrežjem in Udbo, politično policijo, ki je bila odgovorna Zvezi komunistov.  Pobuda, da se Milan Kucan razglasi za častnega občana Mestne obcine Murska Sobota je vec kot utemeljena, pa zapiše Jevšak! "Z njo bo Mestna obcina Murska Sobota izrekla priznanje in zahvalo svojemu nekdanjemu obcanu in se vedno tesno povezanemu prijatelju, drzavniku in politiku za vse velike zasluge za slovenski narod, drzavo, njen razvoj in blagostanje njenih drzavljanov ter za vse, kar je v mnogoterih pogledih prispeval k razvoju Murske Sobote in Mestne obcine Murska Sobota ter Prekmurja, njihove prepoznavne in spostovane identitete." Katere zasluge in za katweri mnogoteri razvoj je pri Murski Soboti zaslužen Milan Kučan!? Kučanove besede, pred 29. leti, da "so nocoj dovoljene sanje, jutri pa je nov dan," vse bolj meso postajajo, tudi v obliki častnega občanstva Murske Sobote, ki ga bo prejel ta petek. Ta madež si mesto, moje mesto ne zasluži! Boris Cipot  

"Vsako leto, res vsako, in to že štirinajsto, od njene ustanovitve naprej, meseca julija in še avgusta, mediji povzročajo grmenje in treskanje v soboški škofiji," je v sobotnem nočnem razmišljanju na svojem facebook profilu zapisal soboški škof dr. Peter Štumpf. Štumpfov sobotni nočni razmislek objavljamo v celoti, ker konec koncev razkriva "prestreljenost" z obrazi globoke države, ki jim je cilj uničenje soboške škofije.  "Tudi letos se od daleč že napoveduje nevihta, čeprav se občasno pojavlja tudi v drugih mesecih med letom. Vremenarji so iz tabora globoke države, ki bi radi zdraharije, ki jih sami netijo, zvrnili na soboškega škofa, prvega in sedanjega. Ve se zakaj. Diši jim premoženje Cerkve na Slovenskem in zato bi radi uničili zdaj eno in zdaj drugo škofijo. Pri tem pa s pomočjo medijev aktivno prikazujejo Cerkev kot grabežljivko. Z globoko državo zelo aktivno sodeluje tudi peščica v Cerkvi, ki ima za seboj hude prekrške, celo kriminalne narave, kar pa hoče prevaliti na škofa in tiste, ki si prizadevajo, da bi v Cerkvi sedaj bilo tako, kot mora biti.Navkljub treskanju in bliskanju tudi tokrat ne bo nič. Razen nekaj vznemirjanj, obrekovanj, slabe volje in zopet pohujšanja na levi in desni.Mi pa gremo naprej, tako kot to Bog zapoveduje. Medijem pa tole navodilo: Po informacije pojdite k tistemu, ki je naročil letošnje medijske poletne nevihte. Informacije ima na devetih straneh, ki jih je dobil od mene. Jaz ne dajem nobenih informacij in ne izjav. Upoštevam varnostne predpise v času epidemije." dr. Peter Štumpf, soboški škof

"Devet let in nekaj mesecev je trajalo, da sem dokazal svoj prav! 9 let so potrebovali, da mi vrnejo sliko! Devet let trpljenja in krivic! Devet let šikaniranja in zmerjanja! Devet let podtikanj in žalitev! Vse zrežirano! Vsi nagrajeni," je na svojem facebook profilu zapisal predsednik NLS Franc Kangler, nekdanji mariborski župan in poslanec DZ, do oblikovanja tretje Janševe vlade, v kateri zaseda položaj državnega sekretarja na MNZ, pa državni svetnik. Za tiste, ki imajo bolj kratek spomin, in so bili celo akterji obračuna s Francem Kanglerjem, danes pa sedijo na najvišjih položajih v policiji, tožilstvu in sodstvu, nekaj osnovnih podatkov.  Policijska uprava Maribor je 4. 5. 2011 z več kot 100 kriminalisti izvedla mega hišno preiskavo pri takratnemu županu Mestne občine Maribor, Francu Kanglerju. Najbolj odmevna stvar, ki so mu jo zasegli je bila ptičja hišica, ki pa jo je Kangler leta 2017 že dobil nazaj. V letu 2020 se h Kanglerju vrača tudi umetniška slika, ki je bila takrat zasežena. Kangler je nanjo čakal več kot devet let! Okrajno sodišče v Mariboru je na podlagi Zapisnika o zasegu predmetov Policijske uprave Maribor z dne 4. 5. 2011 zaseglo umetniško sliko v okvirju. Kangler je svojo sliko dobil nazaj šele po devetih letih, z odredbo, ki jo je sodišče izdalo 30. 6. 2020.1 VIDEO: Franc Kangler o tem, kako ob legalno in legitimno izvoljeni vladi slovensko državo v resnici upravljajo stare udbovske strukture, ki so se zlile v vse veje represije, tožilstva in sodiišč. Kot primer navaja nekdanjega mariborskega sodnika Janeza Žirovnika, ki se je v največji gonji zoper Kanglerja podpisal pod kar 14 odredb o sodni preiskavi in uporabi posebnih policijskih metod sledenja. Za "nagrado" je seveda sodnik Janez Žirovnik napredoval po sodni hierarhični lestvici, čeprav so praktično vsi sodni postopki zoper Franca Kanglarja bili bodisi ustavljeni, zavrženi ali se končali z oprostilno sodbo.  Video je Franc Kangler na svojem profilu naložil pod vtisom odstopa njegovega resornega ministra Aleša Hojsa, za kar so z "akcijo" Počivavšek poskrbeli staroudbaši v NPU. “Če človek kaj takega, kot dela globoka država ne doživi na lastni koži, ne more verjeti, kaj se dogaja. Imamo globoko državo. Če pogledamo nekatere direktorje obveščevalnih služb Sove. Bil je predsednik SOVE, član LDS, generalna državna tožilka, postane podpredsednica stranke LDS...." tako Franc Kangler, ki se dobrih devet let bori za svojo pravico, razmišlja v svojem videu. Predlagam, da si ga ogledate. Boris Cipot

Le dobri trije meseci so bili potrebni, da se razkrije grozljiva mreža, ki jo je v zadnjih letih (tudi) po državnih institucijah spletla globoka država. Morava priznati, da sva bila osupla, ko sva izvedela, da je sovraštvo do desno-sredinske vlade tako veliko, da so prvorazredni za obrambo svojih privilegijev sredi zdravstvene krize uporabili Nacionalni preiskovalni urad (NPU). Kajti pridržanje ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška in preiskava nabave medicinske opreme, s katero je Janševa vlada rešila na stotine življenj Slovenk in Slovencev, sta namenjena izključno rušenju vlade. Zdaj ni več vprašanje, ali je teza o obstoju globoke države verjetna ali ne, ali globoka država obstaja ali ne, ali kdo verjame v teorijo zarote ali ne, zdaj je samo vprašanje, kdo se bori, da se globoko državo, ki je v spregi z nevladnimi organizacijami in mainstream mediji, enkrat za vselej onemogoči in kdo jo krčevito brani. Enkrat sva že zapisala, pa bova še enkrat: ministru Počivalšku lahko očitamo samo to, da je bil tako hudimano korekten, da je zbiral ponudbe za nabavo medicinske opreme, ki je Slovenija ni imela oziroma je Marjan Šarec skladišča pustil prazna. Gospodarski minister bi moral ravnati tako, kot so njegovi kolegi po Evropi in svetu. Zavrteti nekaj telefonov in takoj naročiti opremo. Si predstavljate, da bi se Slovenija osamosvajala z javnimi razpisi, da bi za oborožitev svoje vojske prosila za dovoljenje Beograd, da bi pred tridesetimi leti poslušala stališča takih medijev, kot je denimo Dnevnik? Slovenke in Slovenci še danes ne bi imeli svoje države! Ravno zato, ker je Demosova vlada takrat ravnala tako, kot je, smo samostojni. Podobno lahko ne samo rečemo, ampak celo trdimo, da je Slovenija zelo dobro (če že ne odlično) preživela prvi val okužb z virusom ravno in izključno zato, ker je vlada ravnala tako, kot je ravnala. Vključno z ministroma Počivalškom, ki se je znašel sredi preiskave in mu je bila začasno odvzeta prostost, in Hojsom, ki je (žal) odstopil. https://t.co/XC4P9EoOBM — boris cipot (@boriscipot1) July 1, 2020 Hojs pač drugače ni mogel ravnati. S svojim odstopom je opozoril na globoko državo, ki je sprožila ne samo politično preiskavo proti Počivalšku, ampak je tudi razkrila svoj namen, da z vsemi sredstvi ter s pomočjo specializiranega državnega tožilstva in NPU zruši vlado, ki ogroža njen obstoj in obstoj privilegijev prvorazrednih. Ko ni šlo z uličnimi protesti, ko so se medijski napadi izkazali za neučinkovite, je globoka država posegla očitno po zadnjem orožju – uporabi organov pregona. In uporaba elitnih in oboroženih enot (kar specializirano tožilstvo in NPU zagotovo sta) za rušenje povsem legitimne in legalne vlade je poskus državnega udara. Po definiciji! Odpor do predsednika vlade Janeza Janše, ki je v teh mesecih prerasel v paranojo in nevarno hujskaštvo (ki smrdi po državljanski vojni) proti vsem, ki podpirajo njega oz. njegovo stranko in vlado, ima svoje temelje v obdobju pred osamosvojitvijo in v času osamosvojitve, saj je pretežni del tistih, ki danes utemeljujejo globoko državo in njene podsisteme znotraj državnih institucij, nasprotoval osamosvojitvi Slovenije, je bil in je še vedno v velikem delu projugoslovansko, torej tudi prokomunistično usmerjen. Janša je več kot na simbolni ravni vseskozi predstavljal nevarnost za pokradene, olastninjene privilegije v bivšem režimu in ti privilegiji so se rušili vedno, ko so bili on in njegova koalicija na oblasti. Pred osamosvojitvijo sta bila največjih privilegijev deležna vrh jugoslovanske armade, Titovi generalisimi in armadne strukture, ki so živele življenje, drugačno od življenja povprečnega državljana, in komunistična “nadstavba” od vrha države do občinskih sekretarjev in seveda celotne njihove družine. A tudi to je bilo utemeljeno že z “osvoboditvijo” leta 1945, ko je komunistična vrhuška skupaj z armadnim vrhom ustanavljala specialne trgovine samo za njih, ko so likvidatorski odredi pobijali meščanstvo, trgovce, lastnike tovarn in velike kmete v deželi, da so se dokopali do njihovega premoženja, kar se je cinično imenovalo – druga akumulacija titoističnega kapitala. Tega “instinkta” o dedni ideološki pravici do privilegijev tudi slovo od prejšnje države ni pokopalo. Še več, danes se kaže v pravici dobiti in ne ustvariti, v pravici razdelitve in razporejanja davkoplačvalskega denarja po lastni meri in potrebah. To psihopatsko razumevanje premoženjskih, finančnih pravic seveda tudi izhaja iz komunistične religiozne laži, da je to sistem “vsakomur po njegovih potrebah”, kar se je vseskozi kazalo v resnici o tem, da obstaja elita, ki ji pripada več in bolje. Ko danes spremljamo tako imenovane kolesarske proteste, na njih v veliki večini vidimo tiste, ki na ulicah tudi z grožnjami smrti nasprotni strani branijo svoje materialne privilegije, ki jih, mimogrede, nihče niti v teh hudih časih pandemije ni ogrozil. Protestniki iz vrst dobro plačane kulturne smetane, tudi zelo neustvarjalne, protestniki iz vrst privilegiranih dobaviteljev medicinske opreme (ki so pod prejšnjimi levimi vladami enormno obogateli in ki niso dobili posla v času pandemije), protestniki iz vrst opozicijskih parlamentarnih strank, ki ne morejo zmagati na volitvah in v parlamentu, ampak na ulici, pravijo; protestniki z udbovskim pedigrejem, protestniki bivši oficirji jugoslovanske armade, plačani protestniki, ki so se kalili v tako imenovanih vseslovenskih ljudskih vstajah, protestniki domače in uvožene antife – vsi ti so normalna demokratična nasprotovanja vladi, trenutni oblasti, spremenili v paranoidno gonjo proti vsem in vsakomur, ki ne misli tako kot oni. Postajajo resnično nevarni. Ljudje, ki nekritično nasedajo takšnim protestniškim elitam, pa se ne zavedajo, da v resnici na protestih ne iščejo morebiti celo svojih upravičenih pravic zaradi drugorazrednosti, ki jim jo je ustvarila elita protestnikov in levičarskih prokomunističnih strank v preteklosti – ampak, da svojo drugorazrednost celo utrjujejo v demagogiji parol “ubiti Janšo”, “ubiti janšiste”, “dol s kapitalizmom”, “dol s klientelizmom in korupcijo”, “proč z zasebno lastnino”… Ob tem seveda ne gre spregledati bistvenih nosilcev sedanjega dogajanja – tako imenovanih “ideoloških tajkunov” iz najpomembnejših delov družbenega sistema. Sem sodijo določeni sodniki – vse do vrhovnega sodišča, ki so v preteklosti že bili pripravljeni na politične sodne obračune – če omeniva samo dva najbolj drastična primera: afero Patria in grozljivo sodno-tožilsko-politično gonjo proti takratnemu mariborskemu županu Francu Kanglerju. Pri teh rabotah so sodelovali tožilci in sodniki, ki so imeli v bivši državi pomembne partijske funkcije in se še dandanes radi razkazujejo s simbolom bivše države – rdečo zvezdo – in sodelujejo na partijskih orgijah,  kjer se časti komunistični režim. Velik del tega podpornega jedra sedanjega paranoidnega divjanja za likvidacijo sedanje legitimne in legalne vlade in koalicije tiči v izobraževalnem sistemu – od osnovnih šol dalje,  še posebej pa prihaja iz nekaterih fakultet, zlasti iz FDV, pravne fakultete in filozofske fakultete. Del državnega, javnega aparata nove države ni nikdar sprejel kot svoje intimne opcije (tudi drugi ne, ker so sledili očetu novodobnega udbo-komunizma Milanu Kučanu oz. malemu hudobnemu komunistu), javni sektor generalno – tudi po ministrstvih – obvladujejo t. i. stare sile ali tisti, ki so njihovo agendo ponotranjili. Podobno lahko trdimo tudi za vodilne strukture represivnih organov, posebno policije in še zlasti ideološko-politične tvorbe levičarjev – ki jo je ustvarila bivša ministrica Katarina Kresal – to je NPU oz. Nacionalnega preiskovalnega urada, ki se je v preteklosti posebej ukvarjal prav s sedanjim predsednikom vlade Janezom Janšo in njegovo stranko. Ne gre za neodvisen organ pregona organiziranega, najhujšega kriminala, ampak za ustanovo, ki izvaja političnokazenske pregone drugače mislečih – na desnici. Levičarji so popolnoma varni, če omeniva samo ljubljanskega župana Zorana Jankovića ali pranje terorističnega iranskega denarja v nacionalni Novi ljubljanski banki, preiskavo katerega je prav vrh NPU preprečil. Tu gre za eno največjih tudi korupcijskih zgodb, saj so bili posamezniki deležni velikih “provizij” oziroma korupcije. Protestniki kolesarji se za ta levičarski kriminal seveda ne zmenijo. Pomembna struktura oziroma nosilec organiziranega paradržavnega terorja proti vladi in koaliciji so MSM mediji, kjer posebej izstopajo nacionalna RTV hiša, POP TV, Delo, Dnevnik, Večer in tednik Mladina, po nakupu Reporterja s strani že kaznovanega tajkuna pa tudi ta tednik vse uspešneje igra vlogo “neodvisnega” medija v zavetrju globoke države. Tem se priključuje tudi partijska celica globoke države, to je Društvo novinarjev Slovenije, in vsi ti temeljijo na “svobodnjaški” nedemokratični agendi o tem, da so edini nosilci javne resnice. Ob tem zgolj pripomba, da po definiciji predstavljajo vrh neprofesionalnosti, nosilcev in razširjevalcev polresnic in celo laži. Ti mediji so že v preteklosti dokazovali, da so del te t. i. globoke države – ovajajo, ne informirajo; obsojajo, ne preverjajo; sodijo, ne tehtajo, ter uporabljajo najbolj zavržne metode ‘character assassination’. Razdvojenost, hujskaštvo, klici k umorom, laži, črna udbo-propaganda … Kje smo vse to že videli? Ja, med drugim v enem od temeljnih zgodovinskih del zgodovinarja mlajše generacije dr. Jožeta Možine “Slovenski razkol”. In nekdo mora to nasilno ideologijo s cest in ulic popeljati nazaj v institucije demokracije – to pa so lahko samo volitve. V nasprotnem primeru Možine ne bomo samo brali, ampak tudi živeli. Jože Biščak, glavni in odgovorni urednik revije Demokracija ter predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev, in Vinko Vasle, dolgoletni novinar in urednik ter nekdanji direktor Radia Slovenija.