Morda zapoznel zapis o 100 in več letnici združitve Prekmurja z matico, zato pa nič manj aktualen!

Letos je nekam sramežljivo minil dan, ko s(m)o se Prekmurci spomnili, da so pariški mirovniki ta košček ozemlja med Muro in Rabo po koncu prve svetovne vojne dodelili novonastali Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Že res, da je PRS Pahor zdaj že tradicionalno položil venec pred pomnik Jožefu Kleklu starejšemu v Črenšovcih, da je bilo nekaj proslav…na koncu še vedno ostane grenko vprašanje, je za Prekmurje sploh komu mar?!

Je za Prekmurje sploh komu mar?

Ker se doslej še nobena mirovna pogajanja niso končala s pravičnimi odločitvami, tudi Pariška niso pri risanju novonastalih meja Prekmurju dodala še majhen košček, kjer živijo porabski Slovenci. Če je Pariz prekinil 900 letno oblast Ogrov nad Prekmurjem, so Porabci še dan danes del Madžarske. Prav presenetljivo je, da so se ohranili do današnjih dni, kljub načrtni in srditi madžarizaciji tega prostora. Da velja trenutek, ko je Prekmurje postalo del slovenskega nacionalnega in državnega prostora obeležiti kot državni praznik, je spoznala prva Janševa vlada, Pahorjeva pa poskrbela, da se na ta zgodovinski dogodek z državno proslavo Slovenija spomni le vsakih pet let.
Kje je že tista nedelja 17. avgusta 1919. Leta, ko se je v parku pred beltinsko cerkvijo zbrala množica 20 tisoč zavednih Prekmurcev, ki so dosanjali sanje o tem, da v enotni državi zaživijo z ostalimi Slovenci. Kaj kmalu je prišel nov dan in z njim kruta dejstvo, da je Prekmurje tudi za matico le neke vrste »Sibirija«, kamor so oblasti kazensko pošiljale drugače misleče državne uslužbence in učitelje. Nadaljeval se je prekmurski eksodus, in to skozi sezonska dela v Slavoniji in Baranji, z zdomstvom v francoskih rudnikih ali pa z izseljevanjem v severno in južno Ameriki. S sezonskim, zdomskim in izseljeniškim denarjem si je prekmursko kmetstvo pričelo kupovati zemljo, nabavljati živino, sredi tridesetih let so se pojavili prvi veleposestniki in industrijalci, Benko, Cvetnič, Hartner.
V novi socialistični državi so se rdeči oblastniki z nacionalizacijo in tudi likvidacijami otresli veleposestnikov in kapitalistov, tovarne je prevzela ljudska oblast. Iz Cvetničeve in Hartnerjeve fabrike je nastala Mura, iz Benkove mesnice Pomurka. In četudi so se odpirala nova delovna mesta, se je Prekmurec še naprej podajal v zdomstvo. Sredi sedemdesetih let je bil zdomec skorajda vsak peti Prekmurec. In tudi ta je svoje krvavo zaslužene šilinge ali marke pošiljal domov, da se je kupil kak košček zemlje, traktor in priključke. In to je vse, kajti centralizirano plansko gospodarstvo, je s Kardeljevim hektarskim maksimumom in siljenjem ljudi v zadruge, ubijalo razvoj kmetijstva. Posledično se je praznilo podeželje, ker so mladi odhajali v Mursko Soboto za Murine šivalne robote. Ko so si zvezne oblasti izmislile »fond za nerazvijene«, kamor bi morala Slovenija, kot najbolj razvita socialistična republika, vlagati velika sredstva, so slovenski oblastni veleumi iznašli odgovor v skladnejšem regionalnem razvoju.

Prekmurje na repu slovenske razvitosti, je bilo formalno deležno slovenske pomoči, ki bi sicer odromala na jug, na Kosovo ali kam drugam. Iz osrednje Slovenije, ki je izrazito izstopala iz sivega povprečja, so v Prekmurje formalno prihajale investicije, ki pa so končale v Kranju (Iskrina tovarna ročnega orodja), v Lendavi investicija v novo rafinerijo nafte, ki pa danes uspešno služi svojemu namenu v dalnji Kitajski. Tako so pač odločile slovenske oblasti z Zemljaričem na čelu! Za takratne, pa tudi sedanje oblastnike, so Prekmurci marljivi in pridni, zato je zanje že naprej usojena delovno intenzivna industrija.

Še sreča, da je Avstrija blizu, in da ji nikoli ne zmanjka delovnih mest za marljive Prekmurce.
Prišlo je leto 1991, z njim nova slovenska oblast. Za Prekmurje se kaj dosti ni spremenilo. Mencingerjeva privatizacija skozi certifikate je še bolj obubožala Prekmurskega delavca. Ker ni imel denarja za preživetje, Mencingerjev certifikat pa mu ni mogel plačati najemnine, so jih za drobiž prodajali odkupovalcem»ničvrednega« papirja. Tako se je bogastvo, ki je imelo prekmursko srce, znašlo v lasti različnih pidovskih baronov iz osrednje Slovenije.

Danes razen agroživilskega in gradbenega imperija tajkuna Stanka Polaniča, so praktično vsi pomembni gospodarski subjekti v lasti posameznikov ali družb iz osrednje Slovenije. Trgovsko podjetje Potrošnik, ki je bilo večje od Mercatorja, se je preko nakelskih Živil zlilo v najboljšega soseda, Pomurska banka, zdrava in na čvrstih temeljih je postala del NLB, enako pomurska Zavarovalnica Triglav.

Sledil je sovražni prevzem Radenske s strani Laškega, podobna zgodba je tudi pri zdraviliško turističnih centrih v Moravskih Toplicah, Lendavi, Banovcih in Radencih, ki so postali plen Bohoričeve Save, Pomurko je pojedla družina Volk. Seveda se vse to nebi zgodilo, če v vseh teh gospodarskih subjektih na vodilnih položajih ne bi sedele osebe »prekmurski janičarji«, ki so se s prodajo tako ali drugače okoristili, eni s položaji, drugi z denarjem.

Danes je realna slika Prekmurja naslednja: Nafta Lendava je praktično v celoti uničena, tekstilni gigant Mura se je tudi z državno in paradržavno pomočjo sesul v prah, Pomurka je likvidirana, Sava ožema zdraviliško turistične centre, NLB je praktično povsod zaprla svoje ekspoziture, Novakova Pošta počenja enako…usta slovenskih oblastnikov pa so bila vselej  polna besed o skladnejšem regionalnem razvoju, kar naj bi dokazoval razvojni zakon o Pomurju, pri katerem so se v glavnem mastili le tisti, ki so bili blizu omrežju globoke države. Kar nekaj so jih ujeli s prsti v marmeladi, vendar se do danes z njimi ni zgodilo nič. Menda sodni mini meljejo tako počasi, da bo zadeva zstarala.

In ker doma ni novih delovnih mest, se Prekmurec za kruhom zopet obrača proti Avstriji in Nemčiji. Zdomstvo se je v zadnjih letih znova razmahnilo, dnevno se v sosednjo Avstrijo vozi nekaj tisoč Prekmurcev in Prekmurk, država pa jih preko Fursa molze kot krave, za hrano pa ni poskrbela.
In v tej luči smo Prekmurci slavili vse obletnice priključitve matici Sloveniji, v duši pa čutimo, da smo še vedno »Sibirija«, kolonija osrednje Slovenije.

To, da smo Slovencem »izvozili« Milana Kučana, ki si je v celoti prisvojil dogajanja ob 100 letnici, ni nobena tolažba. Za vse zasluge, ki jih ima za gospodarsko in siceršnje nazadovanje, mu je soboški rdeči župan Aleksander Jevšek celo podelil naziv častnega občana. Le zakaj, vas vprašam!

Trojec, ki si je tako in drugače prisvojil/uzurpiral dogajanja ob 100 letnici združitve Prekmurja z matico Kučan, Židan, Jevšek in TAnja Fajon za povrh. Rdeči namreč vladajo v Prekmurju, ki mu ne rečejo zaman Kučanovina! Za njimi “aleja velikanov,” kjer bo nekoč postavljen doprsni pomnik “oćetu” Prekmurja Milanu Kučanu?!

Boris Cipot