Zgodba o uspehu: Od “otroka iz koša” do milijonarja (video)

Le nekaj ur po rojstvu Freddieja Figgersa ga je mati vrgla v smeti. Povedali so mu, da je odvisnica od mamil in da ne more skrbeti zanj, a ko so ga našli, je za njega takoj poskrbel rejnik.

Danes sta tudi njegova starša na papirju in odločil se je, da bo pot od “otroka iz koša” do uspešnega mladega poslovneža delil s celim svetom.

– Moji rejniki so v življenju sprejeli več kot sto otrok, jaz pa sem bil eden od dveh, ki sta jih posvojila. Bližali so se 70-im, zato del načrtov za prihodnost ni bil ravno posvojitev novorojenega otroka, a ker so videli, skozi kaj sem šel, niso želeli, da grem skozi sistem oskrbe. Živeli smo v majhnem mestu na Floridi, kjer vsi vse vedo, zato so otroci v šoli mojo zgodbo slišali že pred mano – je povedal za “Guardian” . 

Vrstniki so ga nadlegovali in ga imenovali “dojenček iz posode”.

Potem sem moral govoriti z očetom. Ko sem bil star 10 let, mi je povedal, v kakšnih okoliščinah sem se rodil. Pomislil sem: “Ali me je res kdo vrgel? Sem smeti ali oseba?” Vse me je dolgo motilo, a sem ga premagal. Imel sem mamo in očeta, ki sta me imela rada – pravi Freddy.

Starost njegovih staršev je pomenila drugačno otroštvo, poroča “Srbija Danas”.

Oče ni mogel igrati nogometa z mano, zato me je začela zanimati tehnologija. Enciklopedije berem od naslovnika do naslovnice. Bili smo revni, v luksuzne trgovine smo hodili iskati stvari, ki so jih zavrgli. Ko sem bil star osem let, mi je oče na bolšjem sejmu kupil rabljen Macintosh. Ni delovalo, vendar sem ga po 50 poskusih uspel razstaviti in popraviti – dodaja Figers.

Ker so ga še vedno nadlegovali, so bili računalniki njegova rešitev. To ga je pripeljalo v računalniški laboratorij v šoli in ga spodbudilo, da je ustanovil lastno podjetje, popravljal računalnike.

Prvi zaslužek pri 14 letih

Pri 12 letih sem dobil prvo službo. Po šolanju sem delal v mestni hiši kot računalniški tehnik. Pomagal sem razviti protokole internetnih storitev, svojo strast sem potisnil do meja. Naučila sem se vsega, kar sem lahko, in do 14. leta začela programirati, dva dni sem sedela za računalnikom in niti lačna nisem bila. Všeč mi je bilo – pravi Figers.

Približno takrat se je s cerkvijo odpravil na izlet, da bi kot prostovoljec pomagal pri okrevanju bližnjega mesta, potem ko ga je udaril tornado.

Pomagal sem v razstavnem salonu. Njihovi dokumenti so leteli v zrak, zato sem zanje oblikoval bazo podatkov. Ko sem se vrnil domov, sem začel delati enako za druga podjetja. Pri 14 letih sem dobro zaslužil, vendar sem vedno prihranil, vedoč, da želim imeti svoje telekomunikacijsko podjetje – je pričal Freddy.

Ko je bil star 17 let, so njegovemu očetu diagnosticirali demenco. Sredi noči je izstopil iz hiše in prehodil več kilometrov. Pozabil bi obleči srajco in hlače, vendar je imel vedno na sebi čevlje.

Vzel sem enega in v podplat namestil ploščo, ki je imela zvočnik in senzor. Tako sem lahko preveril, kje je bil, ko je odšel od doma, in iz njegove plošče se bo slišal moj glas. Enemu podjetju sem razložil, kaj sem delal, in bili so navdušeni. Napravo so od mene kupili za 2,2 milijona dolarjev – pravi Figers.

Očetu je vedno želel kupiti ribiško ladjo, o kateri je sanjal.

Umrl je manj kot 48 ur po tem, ko sem dobil ta denar. Namesto tega sem vsak peni vložil v stvari, ki bi pomagale drugim, na primer na diabetični meter, ki rezultate deli prek “Bluetootha” – pojasnjuje.

Figers je zdaj star 31 let in je izvršni direktor podjetja Figers Communication ter fundacije, ki pomaga otrokom v rejniških družinah.

Za božič kupimo 25.000 koles in jih podarimo. Vse dolgujem staršem, ker so mi pokazali sočutje in da imam dobre ljudi okoli sebe. Nikoli nisem slišal očeta kričati. Umrl je leta 2014, a tudi ko sem bil otrok, sem vedel, da gre za tisti par čevljev, v katerega hočem hoditi – zaključuje mladenič.

Avtor: L.S.