VOJNI SPOMINI 1914-1919 FRANJA MALGAJA

Na spletnem časopisu V FOKUSU smo pripravili serijo podlistkov, kjer predstavljamo zanimive knjige majhnih založnikov. V tem podlistku je predstavljena knjiga VOJNI SPOMINI 1914-1919, avtorja Franja Malgaja, ki je bil v prvi svetovni vojni rezervni poročnik 87. celjskega pešpolka avstro-ogrske vojske (1914–1918), koroški borec – nadporočnik slovenske vojske, prvi osvoboditelj slovenske Koroške (1918–1919), Maistrov učenec, pesnik in soborec ter legendarni slovenski junak.

Začetek: Podlistek 1  – Uvodne uredniške opombe 
Prejšnji del: Podlistek 2 – Dokumentirani oris vojaške kariere (1. del)
Doslej objavljeno: LEGENDARNI SLOVENSKI OBVEŠČEVALCI
*** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** ***

Franjo Malgaj, dokumentirani oris vojaške kariere (2. del)
Marijan F. Kranjc

Članek o vojaški karieri Franja Malgaja
Tudi Franjo Malgaj je bil že dolgo časa v centru mojega zanimanja, predvsem kot eden od pogumnih rezervnih in aktivnih častnikov iz Spodnje Štajerske, ki so nesebično pomagali generalu Maistru v borbi za slovensko Koroško. Prebral sem skoraj vse zapise o Malgaju, ki pa so večinoma nastali na osnovi raznih pričevanj in spominov, seveda večkrat netočnih in tudi subjektivnih.

Zanimivo je tudi, da nisem pri nobenem avtorju zasledil sklicevanja na arhivske dokumente avstro-ogrske vojske.(13) Zato sem se aprila 2008 odločil za poizvedovanje v dunajskem vojaškem arhivu. Kmalu sem dobil odgovor, da lahko odkupim nekaj zanimivih dokumentov. To sem tudi storil in kmalu zatem dobil še nekaj drugih dokumentov, ki so realno prikazovali Malgajevo vojaško kariero. Posebej sem bil presenečen, da se noben zgodovinar, niti uradna inštitucija, vsaj s celjskega (lokalnega) področja, ni lotila iskanja uradnih arhivskih dokumentov. Zato sem napisal članek o njegovi častniški karieri, kopije dokumentov pa sem predal Vojaškemu muzeju SV.

OPOMBA
(13) Izjema je L. Klemen, prof. zgodovine, ki piše zgodovino 87. celjskega peš. polka, s katerim sva sodelovala v okviru avtorskih možnosti.

Franjo Malgaj, dijak, 1913 in osebna izkaznica, 1913 (Vladimir Virant, zasebna zbirka)

Čudno se mi je tudi zdelo, da vse objavljene zgodbe temeljijo na pričevanjih Malgajevih sodobnikov in znancev, manj pa njegovih sorodnikov, ki dejansko posedujejo tudi njegove dnevnike, rodovnike in dragocene predmete (sablja, daljnogled, fotografije in drugo). Drobna spletna informacija mi je nakazala pot do Malgajevih sorodnikov.

Uspeh je bil izjemen, saj sem povsem slučajno s pomočjo skupnega znanca naletel na Malgajevega pranečaka Janka Štampfla, ki poseduje izvirni dnevnik za leto 1916. Ko sem prvič držal v rokah to knjižico, sem čutil ne samo neizmerno spoštovanje do mladega junaka, temveč sem se zavedal, da moram storiti vse, da bi pridobil še ostale Malgajeve vojne spomine in zapuščinske predmete. To mi je delno tudi uspelo, saj je bilo odvisno od dobre volje ostalih Malgajevih sorodnikov.

Franjo (oče Jurij) Malgaj je bil rezervni častnik (poročnik) avstro-ogrske vojske kot enoletni prostovoljec, obenem pa tudi rez. poročnik slovenske vojske generala Maistra oz. dela vojske Države SHS. Ni uradnih podatkov, da je bil povišan v čin nadporočnika ali celo stotnika. Obstajajo pa podatki, da je bil izredno pogumen častnik in poveljnik, saj je bil v avstro-ogrski vojski odlikovan (1916) z zlato medaljo za pogum, posmrtno (predlagan 1920) pa kot pripadnik slovenske vojske oz. vojske Države SHS še z redom Karađorđeve zvezde z meči 4. stopnje (rodbina je odlikovanje prejela šele 1926).

Ker je zame ključnega pomena Malgajeva vojaška kariera, se bom osredotočil nanjo, medtem ko njegova otroška in dijaška leta prepuščam drugim avtorjem. Omenil bom samo osnovne podatke: osnovno šolo je končal v Šentjurju, nižjo gimnazijo pa v Celju.

Bil je član dijaškega društva “Kondor” in je pisal pesmi v list Savinja. Takrat se je tudi srečal in spoznal z majorjem Rudolfom Maistrom, ko je le-ta služboval v Celju. Po nasvetu brata Ivana je šolanje nadaljeval v Kranju, zadnja tri leta pa v Pazinu, kjer se je naučil hrvaškega in italijanskega jezika. Pisal je (slovenske) pesmi v dijaški list Naprijed. Bil je prepričan preporodovec in član Sokola.

Brat Josip in Franjo kot dijak, 1913 (Janko Štampfl, zasebna zbirka)

Vpoklic v avstro-ogrsko vojsko – »črnovojnik« ali dijak prostovoljec
Franjo Malgaj je 1914. leta v Pazinu z maturo končal gimnazijo. Kljub šolanju v Pazinu je bil prijavljen v Šentjurju, kot vojaški obveznik pa v celjskem vojaškem (nabornem) okraju. (14) Zato je bil že takoj po začetku prve svetovne vojne (28. julija 1914) vpoklican v avstro-ogrsko vojsko, in sicer 28. oktobra 1914 kot “črnovojnik” v 1. četo rezervnega (dopol-nilnega) bataljona 87. pehotnega polka iz Celja. Zaradi neznosnega življenja navadnega vojaka, kar je Malgaj kmalu izkusil na svoji koži, se je 15. decembra 1914 prijavil za nadaljevanje služenja vojaškega roka kot “enoletni prostovoljec na stroške države”, kot pehotnik. To mu je kot dijaku z maturo tudi zakonsko “pripadalo” oz. najbolj ustrezalo, saj bi mu v mirnem obdobju sledilo enoletno služenje vojaškega roka in 11 mesecev služenja v rezervi, medtem ko je v vojnem času to enoletno služenje enostavno odpadlo in bilo določeno “aktivno služenje”.

Za vse enoletne prostovoljce pa je bilo predvideno, da se izšolajo in usposobijo kot rezervni častniki. Zelo verjetno je, da je tudi Malgaj izbral to “prostovoljno” služenje, ker je bilo ugodnejše, saj bi bil v nasprotnem primeru obravnavan kot navadeni vojaki; izkušnje le-teh je slikovito opisal v svojem dnevniku za leto 1914.

Gojenec šole za rezervne častnike v Nemški Bistrici in Gorici 
V obdobju od 15. decembra 1914 pa do 17. marca 1915 je bil Malgaj gojenec šole za rezervne pehotne častnike 26. rez. domobranskega polka, najprej v Nemški Bistrici pri Peggau, čez dva dni pa so jih premestili v Gorico. Dejansko je šlo za skupno šolo rezervnih častnikov 26., 47. in 87. pehotnega polka (žig), ki je štela kar 800 gojencev.

O tem priča tudi fotografija iz decembra 1914, kjer je Malgaj na hrbtni strani zapisal: »Gorica, decembra 1914, Enol. (letniki) prost.(-ovoljni) bataljon. Enoletniki 26. domobranskega polka. F. Malgaj.«  Svaku Janku Vajdi je v Tržič poslal enako fotografijo s pripisom, da je 23. 12. 1914 (uradno deset dni prej) prišil “prvo zvezdo” – dobil čin naslovnega korporala (desetnika).

Med šolanjem je Malgaj napredoval po predvideni lestvici činov v podobnih šolah rezervnih častnikov in sicer takole:

• naslovni korporal (kaplar, desetar, desetnik), 13. decembra 1914 (uradni dokument),
• naslovni narednik (vodnik), 3. marca 1915,
• narednik (vodnik), 1. aprila 1915,
• rezervni kadet (tudi kadet – aspirant), 18. julija 1915,
• rezervni praporščak, 18. avgusta 1915, s tem da mu je bil čin (rang) št. 2190 z dne 1. Avgusta 1915 naknadno priznan z zamikom 18 dni in z aktom št. 119 z dne 17. junija 1916. Tak zamik je bil pogosto priznan, če je nekdo vzorno opravljal svojo dolžnost.

Rezervni praporščak Malgaj Franjo je šolanje zaključil z odličnim uspehom,(15) obenem pa mu je bila napisana naslednja ocena: »miren, resen, priden, pošten in zanesljiv,« zatem pa je tudi dodano, da obvlada tri jezike: »nemškega, slovenskega in hrvaškega.« Bil je usposobljen in določen za vodnega poveljnika. Praktični del izpita je opravil na vojaškem vadišču na Teznem pri Mariboru(16) Celotno obdobje šolanja in urjenja je opisal v dnevniku in spominih.

OPOMBA
(14) Hauptgrundbuchblatt, Franz Malgaj, Trieste, štev. 126/37, Vojaški arhiv, Dunaj maj 2008. Zakaj je Malgaj vpisan v temeljno knjigo v Trstu, je verjetno posledica dejstva, da je šola rezervnih častnikov v Gorici spadala pod vojaški okraj v Trstu. To je obenem tudi smerokaz bodočim raziskovalcem, da je potrebno dokumente o Malgaju iskati tudi v dosjeju Vojaškega okraja avstro-ogrske vojske v Trstu.
(15) Regiment Freiherr von Succovaty Nr. 87 Ersatzbataillon, Rangierungsliste über Einj. Freiw., štev. 546, Vojaški arhiv, Dunaj maj 2008.
(16) Iz Malgajevega dnevnika 1915: »17. marca 1915 sem opravljal praktični častniški izpit na vežbališču Thesen pri Mariboru.«

Malgaj, naslovni desetnik – gojenec šole rez. častnikov, Gorica /stoji, drugi na desni/, (Janko Štampfl, zasebna zbirka)

Na soški fronti leta 1915 ni bil ranjen
Ker je bilo šolanje izvedeno v neposrednem zaledju soške fronte, nas ne sme začuditi podatek, da so bili tudi gojenci na fronti. Tako je za Malgaja zabeleženo,(17) da je bil na fronti od 5. maja do 28. avgusta 1915, kjer je dejansko tudi opravil »izpit« za čin rezervnega kadeta (18. 7. 1915) in praporščaka (1. 8. 1915). Sodeloval je v bojih na doberdobski planoti, torej v 1. in 2. soški bitki, ne bo pa držalo, da je bil tam tudi ranjen. Boje na doberdobski planoti je Malgaj čudežno preživel in bil celo predlagan za srebrno medaljo za pogum, vendar je ni dobil, ker njegova enota ni dosegla določenega taktičnega uspeha! Je pač samo preživela, saj so Malgaja oz. njegove vojake celo razglasili za padle in pogrešane!
Zaradi naporov in vremenskih razmer je Malgaj zbolel za tifusom, pa so ga 28. avgusta 1915 odpeljali v Komen, zatem pa premestili v druge vojaške bolnišnice (Nabrežina, Ljubljana, Maribor, Gradec), nazadnje pa je okreval na Dunaju, od koder je 14. decembra 1915 odšel – zdrav, na dopust v domači Šentjur.
Že 1. januarja 1916 se je oglasil na svojem zbornem mobilizacijskem mestu v Teharjah, od koder je bil 12. januarja 1916 napoten v okolico Postojne, kjer so izvajali razne vojaške vaje in se pripravljali za bojne naloge na soški fronti.
Kdaj je njegov 87. pešpolk zapustil soško fronto, v pridobljenih arhivskih dokumentih ni podatkov, pač pa je to Malgaj omenil v svojem dnevniku.(18) Tako je 12. maja 1916 zapisal, da je celjski 87. pešpolk napoten na tirolsko bojišče.

OPOMBA
(17) K. u. k. Infantrieregiment Freiherr von Succovaty No. 87, Belohnungsantrag, z dne 2. 9. 1916, rubrika 7 (čas na fronti): 5. 5. 1915 – 28. 8. 1915, Vojaški arhiv, Dunaj maj 2008.
(18) Vojna leta 1916 in Dnevnik 1916: »10. maja smo se začeli pripravljati na odhod iz Studenca na tirolsko bojišče. Že dva meseca poprej so prepeljali ves tretji kor(pus) s soške fronte na Tirolsko. S Kranjske smo se poslovili 12. maja.«

Na tirolski fronti leta 1916 odlikovan z zlato medaljo za pogum
Leto 1916 je bilo za rezervnega praporščaka Malgaja izjemno uspešno obdobje v njegovi kratki vojaški karieri. Od 11. februarja 1916 je dvakrat sodeloval v bojih na fronti. Zaradi uspešnega vodenja svojega voda je bil že 1. 8. 1916 predlagan za povišanje v čin rezervnega poročnika, o čemer priča dokument iz dunajskega vojaškega arhiva, ki ga predstavljam v originalu.(19)

OPOMBA
(19) Beförderungseingabe für August 1916, štev. 4206, 87. pešpolk, Vojaški arhiv, Dunaj maj 2008.

  

Uradni akt o povišanju v čin rez. poročnika, avgusta 1916 (Vojaški arhiv, Dunaj, kopija – Marijan F. Kranjc, zasebna zbirka in VM SV)

Ker je Malgaj po vsej verjetnosti vedel, da bo predlagan za povišanje v čin rezervnega poročnika, se je v začetku avgusta 1916 prostovoljno prijavil za sodelovanje v posebno uspešni akciji 55. pehotne brigade 28. planinske divizije 3. korpusa 11. armade na planini Monte Zebio, za kar je kasneje dobil prestižno zlato medaljo za pogum. Zdi se, da ga je najbolje ocenil poveljnik 3. korpusa, ko je zapisal, da gre za »izjemno pogumnega in prisebnega praporščaka.« Moral bi še samo dodati »slovenskega rodu«, saj so njegovo desetino sestavljali izključno Slovenci, njegova korporala (desetnika) Ivan Maček in Mihael Paulič pa sta dobila enako medaljo – zlato. Opozarjam na zelo poglobljen Malgajev zapis o smrti in motivih, zakaj se je prijavil za to akcijo. Šlo je za njegovo osebno, človeško stisko…
V dunajskem vojaškem arhivu sem pridobil (odkupil) predlog za odlikovanje (Belohnungsantrag)(20) in obrazložitev (Protokoll).(21)

OPOMBA
(20) Belohnungsantrag, K. u. k. Infantrieregiment Freiherr von Succovaty No. 87, Feldpost 73, 2. 9. 1916, pisan v gotici, Vojaški arhiv, Dunaj maj 2008.
(21) K. u. k. I. R. 87, 8. feldkomp., Protokoll, Feldpost 73, 15. avgust 1916, pisan v gotici, Vojaški arhiv, Dunaj maj 2008.

Dodati moram, da se Malgajevi dnevniški zapisi o tej akciji, kakor tudi dodatni dokumenti, v precejšnji meri razlikujejo od prej navedene uradne utemeljitve Malgajevega dejanja. Gre za naslednje razlike:

• Malgajeva patrulja je štela 18 vojakov (ne pa 12), skupaj z Mačkovo skupino (7) pa 25 vojakov;
• Malgaj osebno ni nameraval sodelovati v sami akciji, vendar ga je v to prisilila nenadna smrt vojaka, ki je stal ob njem z nalogo, da z raketno pištolo razsvetljuje bojišče. Njegova smrt na začetku akcije je prisilila Malgaja, da se je tudi sam »uvrstil v gosji red«, ki se je plazil proti italijanskemu rovu;
• Malgaj ni prvi planil v italijanski rov. To nalogo je imel desetnik Babič (dobitnik srebrne medalje za pogum) s tremi vojaki; s hladnim orožjem (nožem) naj bi likvidiral stražarja pri smreki. To je desetnik Babič tudi opravil, vendar za trenutek prepozno, saj je italijanski stražar še uspel oddati opozorilni strel in celo zaklicati »Focco!«;

Malgajeva prisotnost je njegove vojake dodatno vzpodbudila, da so še bolj »aufbiksali«, vriskali in pobijali sovražne vojake. Po italijanskem viru je teh 18 Malgajevih vojakov ubilo 34 in ranilo 42 italijanskih vojakov, 76 (ali 79) pa so jih še ujeli. Malgaj si je naslednji dan ogledal zavzeti rov in zapisal, da je bil »ves krvav«.

Nosilec dveh avstro-ogrskih medalj  in jugoslovanskega odlikovanja
Navadno so vojakom, podčastnikom in častnikom podeljevali odlikovanja in medalje takoj po končanih bojih, saj so poveljniki tako ohranjali moralno stanje svojih enot na primerni ravni. Avstro-ogrska vojska pa je bila že tako zbirokratizirana, da so morali poveljniki za vsako odlikovanje ali medaljo sestaviti pisne predloge, ki so potem potovali do obrambnega ministrstva na Dunaju, nazaj pa so z veliko zamudo prihajala zaslužena odlikovanja, včasih tudi za že pokojnega naslovnika – nosilca.

Pri Malgaju se je zgodila nekakšna zmešnjava. Predlog je bil utemeljen 15. avgusta in uradno poslan 2. septembra 1916, po uradnem dokumentu pa naj bi Malgaj zlato medaljo prejel šele 6. januarja 1917. Malgaj pa v svojem izvirnem dnevniku 23. oktobra 1916 zapiše: »Konec septembra sem dobil zlato hrabrostno kolajno!« In je takoj šel k fotografu, kar dokazuje še neobjavljena fotografija. Tako je Malgaj svoje prvo in najvišje odlikovanje – zlato medaljo za pogum prejel med okrevanjem v Opatiji.

Zlata medalja za pogum in Malgaj z zlato medaljo na prsih (Milan Virant, zasebna zbirka)

Namreč, po vrnitvi s tirolskega bojišča je bil ponovno poslan na soško bojišče, kjer pa je zbolel in je bil 5. septembra 1916 sprejet v vojaško poljsko bolnišnico v Vojščici. Nato je bil premeščen v Štanjel, na koncu pa v Opatijo. Že 1. decembra 1916 pa se je ponovno javil svojemu poveljstvu v Teharjah.

Malgaj je bil povišan v čin rez. poročnika 1. avgusta 1916, vendar je z zamikom to dejansko postal 14. avgusta 1916. Dogodek je zapisal v dnevnik 17. avgusta 1916.

Malgaj je dobil tudi drugo odlikovanje. Gre za Karl-Truppen Kreuz oz. Karlov bojni križec, ki je bil v avstro-ogrski vojski uveden šele marca 1917. Dobili so ga častniki, ki so sodelovali v treh večjih bitkah. Malgaj je v svojih spominih in dnevniku za 1916 zapisal sodelovanje v 1. in 2. soški bitki, bojih za Monte Zebio, kakor tudi sodelovanje v 4. soški bitki. To je verjetno zapisoval, ker se mu je med 1. in 2. soško bitko »izmuznila« srebrna medalja za pogum, za leto 1917 pa nimamo nobenega uradnega dokumenta niti spominskega zapisa, da je prejel še Karlov bojni križec. Edini dokument, ki to dokazuje, je samo fotografija rez. poročnika Malgaja z dvema medaljama na prsih, ki jo je poslal sestri Amaliji-Malči, vendar datum ni znan. Tako lahko zaenkrat samo ugibamo, ali je fotografija nastala sredi leta 1917.

Karl Truppen-Kreuz, Karlov bojni križec (www.AULF.com, 1848—1918 – Decorations) in Malgaj z dvema medaljama (Milan Virant, zasebna zbirka)

Nekatere podatke potrjujejo tudi zapisi iz Glavne temeljne knjige, katere faksimile je prikazan v nadaljevanju.

 

Se nadaljuje …

*** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** ***

Več o knjigi in spletno naročilo 24/7 na straneh založbe PRO-ANDY, Andrej Ivanuša, s.p., Maribor.