Quo vadis Črna Gora? -Turizem v dobri želji kaže največ Balkana

Po 45letih se je zgodilo. Obisk Črne Gore. Nekdaj najmanjša zvezna enota z najmanj prebivalci med takratnimi  republikami in z največjim številom generalov. Prav tako je slovela po največjem številu študentov Matematike in Zgodovine, prva kot eksaktna veda, druga pa zaradi tega ker vse kar se ej zgodilo se ne spreminja. V svoji zgodovini kjer je današnja Črna Gora so obstajale tvorbe z elementi državnosti po imenih Duklja, Zeta in Črna Gora( kot SR Črna Gora in sedaj kot Republika Črna Gora)

Pot me je tokrat pripeljala v mestece Petrovac na morju( pred 45  leti sem bil na maturantski ekskurziji v bližnjem Čanju).

Petrovac na morju je mestno naselje in je del budvanske riviere, ker pripada občini Budva. Izven sezone ima okoli 1.500 prebivalcev, na vrhuncu poletne sezone pa se ta številka večkrat poveča(5-7x). Mestna plaža v Petrovcu je dolga približno 600 m. Ta plaža je peščena, z rdečkasto obarvanim peskom in je ena najbolj obiskanih na budvanski rivieri. Površina plaže je več kot 9000 m2, na sami plaži pa lahko najamete plažne komplete ali pa prosti prostor uporabite za sončenje, kopanje in rekreacijo. Poseben čar mu dajeta otoka Katič in Sveta Nedelja, ki sta izziv za ljubitelje globokega morja. Predstavitev ni k aj.

Kako je v resnici?

Prvi stik na letališču v Tivtu,  je stik  z enournim  čakanjem preden se minibus odpravil  proti izbrani  destinaciji. Po poti nas je med transferiranjem  gospa z nedefiniranim poreklom in slabim srbskim jezikom ter še slabšim poznavanje sklonov, »seznanila« s tem da vse novo nastale  države na območju nekdanje države govorijo srbski,  le da so v modernejših časih pred nazivom jezika dodali ime države. Prav tako da sedaj imajo v Črni Gori po novem poleg vseh Rusov, Srbov, Ukrajincev, še povečan dotok priseljencev iz Turčije, po njenem,  iz poslovnih razlogov. Kljub temu izrečenemu ima še vedno delovno dovoljenje.

Sam prihod  v hotel( pred ogledom) je obetal veliko, če začnemo od mladega in kulturnega ter dojemljivega recepcijskega osebja. Primerno štiri zvezdni kategorizaciji.  Do sem vse dokaj skladno z poprejšnjim vedenjem.

Potem pa!?

Arhitekturna zasnova  iz zgodnih osemdesetih. Del v katerem  spravljaš vase kulinarične presežke,  z visokimi stebri in ne ergonomsko ureditvijo  kaže socrealistično podobo. Človek bi že nekako kupil kombinacijo osebja s starimi mački in sveže izšolanimi gostinskimi delavci. Pa vendar se jim koncept podre ko se v določenem delu organizacije dela zgodi zamašek in ko jim povrh vsega še kakšen aparat zataji.

Največje razočaranje je struktura gostov. Socialna se lahko zataji, vedenjska pa težko. Vedenje med prisotnostjo v skupnih prostorih in takoj zatem kaže pa  zelo nizko stopnjo socializacije. Primitivizma pa  na precej “višjem” nivoju. Prekomerno »basanje« hrane za potem in odnašanje iz prostorov, ki so namenjene za zaužitje le te,  je  obžalovanja vredno. Ob morebitnem nagovoru s strani osebja, da se to ne počne in da je neprimerno, dobijo odgovor »plačali smo« ali še bolj vulgarno, da naj gredo v določene »izhodiščne« točke ob začetku tuzemskega bivanja.

Balkan( v slabšalnem smislu), je tako prisoten v prevladujočem delu gostov, da težko dojameš. Kapitalizem je resnično naredil škodo na večjem delu teh prostorih južneje od Save in Donave. Nesorazmernost  med vloženim in pričakovanem je v nebo vpijajoča. Na trenutek posamezni deli obale, ki so plaža se ti zdijo kot »Zahodni breg«. Edino kar odtehta je stik z ljudmi, ki ne pričakujejo nič od tebe. To je svetla točka te polovice dopusta. Upamo, da poleg nezmernih količin sonca, ki še ni podvrženo »valorizaciji«, ostane tako kot do sedaj.

Ob prilagojenem tempu prilaganja  se da dopust in čas namenjen temu pripeljati do konca.

Vane T. Costa