Vojna za Slovenijo 1991: Bil sem zraven in ponosen sem na svoj prispevek k slovenski osamosvojitvi!

Ko se zadnjih 28 let približuje mesec junij in z njim Dan državnosti, se v mislih intenzivno vračam nazaj, na dogajanja v desetdnevni osamosvojitveni vojni za Slovenijo. ki sem jih spremljal in o njih poročal kot dopisnik TV Ljubljana iz Pomurja. Še danes imam občutek, da smo s snemalcem Josipom Jožetom Hermanom in tonskim tehnikom Drago Györekom od zgodnjih jutranjih ur 27. junija, pa do 4. julija, ko smo posneli odhod agresorske in plenilske tankovske enote polkovnika JLA Berislava Popova, bili praktično 24 ur v službi. Domači nas teh deset dni praktično videli niso.  

Na kratko bom opisal prvi dan vojne za Slovenijo, torej četrtek, 27. junija 1991. Pred tem se moram vrniti nekaj dni nazaj, kajti zaradi kar nekaj naključij smo, kar se dopisništva TV Ljubljana v Murski Soboti tiče, desetdnevno vojno dočakali tehnično dobro pripravljeni.

Prvo naključje je, da se nam je meseca maja pokvaril rekorder prve elektronske kamere JVS 110. Odpeljali smo ga na servis in dobili  rezevnega. Nekaj dni pred vojno so nas poklicali v Ljubljano, kjer smo staro stoenko zamenjali z novim Subarujem s pogonom na vsa štiri kolesa. Ta avtomobil nas je reševal v kar nekaj težkih situacijah, ob napadu JLA enote na mejni prehod Gederovci na primer. Domov smo se vrnili tudi s popravljenim rekorderjem, rezervnega pa smo, glej ga naključja, pozabili doma v Murski Soboti.

Morda ni bilo naključje, da je bila Murska Sobota izbrana za eno od enajstih lokacij po Sloveniji, od koder smo se v živo javljali dopisniki, nam pa je omogočila, da smo v času vojne posneto gradivo po linkovski zvezi sveže posredovali v Ljubljano. Za neposredni prenos so nam iz TV Ljubljana poslali snemalce s studijsko kamero in pa ekipo z mobilnim linkom. Kar nekajkrat sem se javljal v živo, kramljal z različnimi sogovorniki o zgodovinskem trenutku, ko je Slovenija stopila na samostojno pot. Zadnji sogovorec je bil nekaj pred polnočjo pisatelj Branko Šömen. Najin pogovor je zmotil ropot kolone vojaških tovornjakov, polnih vojakov JLA, ki se je peljala mimo plapolajoče slovenske zastave. “Glej, glej,” sem dejal Šömnu: “kako jugo vojska pozdravlja slovensko zastavo. Upajva, da ne gre za kakšno zloveščo napoved vojnega spopada,” so bile ob slovesu najine zadnje besede gledalcem.

In prav to se je zgodilo. Nekaj po četrti uri zjutraj, ko so sicer še bile dovoljene sanje, je nov dan prinesel takojšnjo streznitev v klicu iz soboške policijske postaje. V hipu smo se zbrali v prostorih dopisništva. Kaj zdaj, je bilo prvo vprašanje. Najprej bo potrebno zbuditi dva linkaša, ki sta spala v hotelu. To sta bila Tone Simonič s Ptuja, žal že pokojni strokovnjak s področja oddajnikov in zvez in mladi pomočnik Jani Vrečar. Skozi okno dopisništva sem jima pokazal na stavbo sosednje Blagovnice, kjer naj bi na terasi postavila mobilni link. Iz Ljubljane so se sicer vrstili preteči telefonski klici generalega direktorja Janeza Čadeža, da naj link po najkrajši poti pride v Ljubljano. “Preko mojega trupla,” je bil odgovor v Ljubljano. 

Kot rečeno Tone Simonič je bil vrhunski mojster za področje zvez. Ker so letala JLA hitro onesposobila oddajnik na Pohorju, se je spomnil evrovizijske rezervne trase med Dunajem in zagrebškim Sljemenom. Testi so hitro pokazali, da je zadel terno. Mi trije, snemalec Jože Herman in tonski tehnik Drago Györek smo s kamero v naslednjih dneh bili povsod tam, kjer so se odvijali boji. Tone in Jani pa sta povsem uredila dopisništvo. Pokvarjen tv sprejemnik EI Niš sta usposobila kot monitor, ko sta preko rezervnega JVS rekorderja pošiljala posneti material v Ljubljano. Jani je z mojim osebnim avtomobilom hodil na “javke”, kjer smo mu predali na kasetah posnet material, mi pa se vračali nazaj na bojišče. Ob koncu še morda nekaj, kar se naj sliši kot anekdota. S snemalcem se prebijeva preko mostu čez Muro pri Dokležovju, ki je bil miniran, se priplaziva do čistine, na koncu katere se je v zgodnjih jutranjih urah lahko videlo obrise tankov in oklepnih vozil enote polkovnika Berislava Popova. “Snemaj,” sem mu dejal. In le nekaj trenutkov je snemal, ko se je pričela ena od tankovskih kupol počasi obračati in nenadoma je počilo. Stisnjena v obcestni jarek sva nekaj trenutkov povsem odrevenela, nakar slišim Jožetov glas: “Odslej mi tanke kaži le na kilometrski razdalji!”

 

Prišel je četrtek, 4. julija, ko se je Popov umaknil iz Gornje Radgone proti Varaždinu. Že smo bili v mestu, posneli kup pretresljivih prizorov meščanov, ki so z grozo opazovali, kaj je z njihovimi domovi naredila okupatorska JLA. Upokojeni major SV Zdravko Stolnik je bil osrednja figura obrambe Gornje Radgone pred jugosoldatesko polkovnika Popova. O dogajanjih je govoril na štavilnih predavanjih. Čeprav nekaterim visokim funkcionarjem v Ljubljani in še kje niti veliko let po osamosvojitvi, nikakor ni bilo jasno, kako to, da si je v Gornji Radgoni toliko domačinov in Slovencev od drugod zaslužilo priznanja za dosežke v osamosvojitveni vojni leta 1991, je več kot jasno, da je Gornja Radgona mesto heroj, kakršnega v tistem času v Sloveniji ni bilo, so bile besede Zdravka Stolnika. 

 

»Pred osamosvojitvijo smo imeli vsi nekakšno vojaško-obrambno znanje, kar smo poleg med služenjem vojaškega roka pridobili tudi z različnimi izobraževanji, kar sedaj žal ni primer in mladi praktično ničesar ne vedo. Zato gotovo ne bi mogli prevzeti odgovornost, kot smo jo mi pred osamosvojitvijo«, je dejal Stolnik in nadaljeval s časom, ko so večinoma na črno odpeljali orožje iz skladišča JLA v Gornji Radgoni. Pred vojno je bilo kar 36 tajnih skladišč, kjer so hranili orožje milice in TO. »Če takrat ne bi bilo takšne enotnosti med vsemi nami, takšnega uspeha gotovo ne bi bilo«, je še dodal Stolnik.

Po odhodu zadnjega agresorskega jugovojaka z Gornje Radgone, je za njimi ostalo razdejano in opustošeno mesto, z ropanjem trgovin pri mejnem prehodu se je polkovnik Berislav Popov v Varaždinsko vojašnico vračal z nekaj prikolicami “vojnega plena.” “Celotno mestro je dajalo vtis nekakšne kulise za snemanje vojnega filma z obdobja proti koncu 2. SV,” pravi Zdravko Stolnik in spomni na porušen cerkveni zvonik, razdejane hiše v starem delu mesta, uničene trgovine in številni avtomobili.

Proti popoldnevu 4. julija si je posledice divjanja agresorske jugoarmade prišel ogledat tudi takratni minister za obrambo Janez Janša. Pet dni pozneje sta si razdejanje, nad katerim nistaa mogla skriti zgroženosti , ogedala takratna člana redsedstva SRJ Vasil Tupurkovski in Bogdan Bogičevič. Kot zadnji si je 13. julija v spremstvu ministra zanotranjezadeve Igorja Bavčarja prišel razdejano Gornjo Radgono ogledat takratni predsednik predsedstva Milan Kučan.

Kak teden dni po koncu oboroženih spopadov je prišla močna delegacija odgovornih s TV Ljubljana, Lado Ambrožič, Aleks Štakulj, Darko Marin in Jože Cegnar. Privoščili so si bogato malico v Rajhovi oštariji, s seboj pa odnesli ves posnet material na kasetah, ki ga je bilo za vsaj osem ur. Za pripravo VHS kasete o vojni za Slovenijo so nekateri prejeli masten honorar, govori se o 5 tisočakih nemških nark za Ambrožiča in Cegnarja.  Link pa je v Murski Soboti ostal in ga imajo še danes.

Ps. Na povabilo odgovornih RTV Slovenija vsem, ki smo v desetdnevni vojni poročali o dogajanjih od Prekmurja pa do Primorske, Gorenjske, Štajerske, Dolenjske, da se ob kavici spomnimo dogajanj junija 1991, pa zaman čakam že 28 let.

Boris Cipot