Vera v nič

Odstop g. Ljudmile Novak štiri mesece pred državnozborskimi volitvami nas spominja na zamenjavo trenerja pri nogometnih enajstericah zaradi slabih tekmovalnih rezultatov v zadnjih tekmah. Resnica ni taka, saj je povratek v parlament enkraten dosežek v novejši slovenski politiki. Kratkoročno zamenjava »trenerja« lahko prinese izboljšanje, dolgoročno pa, če ne gre za bistveno strokovno nadgraditev, še večji polom. Nisem prepričan, da je taka taktika primerna za politiko Je g. Tonin dolgoročna rešitev ali pa začetek poti na smetišče zgodovine verjetno nihče ne ve. Ni tako rosno mlad, da mu zaradi mladosti ne bi smeli zaupati. Vprašanje je znanje. Slovenija za obstoj in napredek potrebuje ljudi z inovativnim mišljenjem, ki ne posnemajo slepo preteklosti in še manj sosedov ali drugih. Zmagovita pot je v originalnosti na podlagi globalne vsestranske analize ob velikem upoštevanju specifičnih slovenski razmer. Izpostavljati kot glavne slovenske probleme digitalizacijo, zdravo življenjsko in poslovno okolje ni neumno, ne more pa biti specifično in še manj prepoznavno, izstopajoče za krščansko demokracijo. Je pa popolnoma v neskladju s štrajki za izboljšanje socialnih razmer delavcev, ki živijo človeka in Slovenije nevredno življenje. Da ne govorim o mladih in vrhunsko izobraženih. Ali ni škandal, da je najmljajši redni profesor ljubljanske univerze prekarec, brez redne zaposlitve? Verjetno je to nekaj edinstvenega na svetu! Krščanska demokracija je je socialna stranka ali pa je ni. Podobno velja tudi za socialno demokracijo, le različna predznaka imata. Danes pogosto beremo in slišimo, da sta obe v Evropi, če že ne po svetu, v krizi. Ja, v krizi identitete. Nobena ni, za kar se razglaša. Sta le potrošniška zunanjost brez vsebine. Ponujanje in dojemanje politike kot nakupovalnih navad je konec državljanstva in demokracije!

Vprašanje strankarskega programa je vsekakor osrednje vprašanje politike pred volitvami. Ni pomembna samo vsebina, ampak tudi način, kako je predstavljen volilcem. Aktualne politične razmere v Sloveniji gornjo trditev zanikajo. Po nekih javnomnenjskih anketah naj bi bila najbližje zmagi na parlamentarnih volitvah stranka brez programa, članstva in poslanskih kandidatov. Totalen nič. Pa se skoraj vsi slovenski politični analitiki ukvarjajo z njim. Ne zaradi novih obrazov, ampak popolne in neoprijemljive praznine. Zato je tudi edino razumno iskanje stricev v ozadju, ki slej kot prej pridejo na plan.

Ob tako uglednih in izkušenih politikih kot so Iva Dimic, Jože Horvat, Valentin Hajdinjak in mogoče še kdo, ne pozabimo na intelektualno izjemno bogato bazo, ki jo je zadnje vodstvo zanemarjalo, če že ne preziralo, je vse skupaj težko razumljivo, če že nedoumljivo. Gre za prenovo, menjavo trenerja ali ponujanje »novih obrazov«? Upajmo, da vsaj nekateri vedo, kaj in zakaj to delajo!

 

P.s. Moja pokojna novomeška soseda je redno molila za zdravo pamet. Kot otrok tega nisem  razumel. Danes se čudim izjemni modrosti te »tete«, ki je imela samo štiri razrede osnovne šole. Zato mi je danes najbolj všeč slovenski pozdrav koroških Ziljanov: »Pamet nucej!«