Velika noč – kdaj se je oblikovala kot največji krščanski praznik?

Velika noč se veže na starejši judovski pastirsko-pomladni praznik pasho, v katerem je združen tudi spomin na beg iz Egipta. Zato je to istočasno najstarejši krščanski praznik. Ker se je nanj potrebno pripraviti (štiridesetdnevni post, veliki teden) in z njegovim sedmimi velikonočnimi nedeljami do binkošti, je tudi najdaljši.

Velikonočna doba sega od pepelnice do velikonočne nedelje, velikonočni čas pa traja od velike noči do binkošti ali petdeseterodnevja. Je premični praznik, povezan z nastopom prve pomladanske polne lune in po njej se orientirajo tudi številni drugi cerkveni prazniki. Sveto velikonočno tridnevje (petek, sobota, nedelja) je Cerkev postavila v središče cerkvenega leta.

O krščanskem praznovanju velike noči v prvih desetletjih ni podatkov, saj so verjetno kristjani iz judovstva obhajali veliko noč s svojimi rojaki, čeprav z novo vsebino. Spomin Jezusovega odrešilnega trpljenja in vstajenja, ki je za kristjane ključni dogodek, je veliko noč določil za največji cerkveni praznik. Najstarejše priče za praznovanje veselja, ki je po veliki noči prevevalo vernike, pa so že od začetka 3. stoletja. Ko se je ta praznik osamosvojil, pa so kristjani zelo skrbeli za to, da so ga praznovali v nedeljo, ki je dan Kristusovega vstajenja.

Ko je praznovanje velike noči z Vzhoda prišlo v Evropo, je Cerkev naletela na prastare pomladne praznike in obredja. Povezana so bila z raznimi vegetacijskimi kulti, čaščenjem otrok (nedolžnost in pomladanska rast) ter devic (čistost, s katero je treba začeti novo leto), ognja in vode ter drugimi elementi, ki so značilni za to pomladno obdobje.

Prastarih praznovanj pomladi, novega letnega cikla, rasti in razplodnje v naravi (primer je novo življenje, ki se izvali iz jajca in kasneje pirha), upanja, novih načrtov pa tudi arhaičnih bogov preroda, ki so že pred Kristusom jeseni umirali ter se spomladi z vegetacijo spet prebujali in vstajali od mrtvih, Cerkev ni mogla izkoreniniti. Skušala jih je bolj ali manj uspešno zgolj prekriti. Zato ima krščanska velika noč za seboj dolg razvoj, v katerem so sodelovali različni mitologije in simboli, se določeni elementi opuščali in nastajali novi ter z njimi nove vsebine. Že najstarejši narodi, na primer Indijci, Babilonci, Grki, Feničani, Rimljani, so v različnih pomladnih obredjih nosili v procesijah zelene okrašene veje, cvetje in podobno. Z zelenjem so spomladi in posebno ob ekvinokcijskem novem letu krasili templje, hiše, stanovanja. Verjetno velikonočne butare izvirajo iz tega časa.

Naša, slovenska, butara predstavlja prastaro dediščino, hkrati pa ima tudi svoj razvoj in posebnosti, kakor sta na primer ljubljanska butarica ali lubenska potica. Izrazi za butare, kot sta prajtelj ali presmec, kažejo, da so prvotno na butare ovešali preste, pecivo, kruhke. Nihče na svetu ni v zadnjih časih butar razvil do tako skrajnih meja kakor Slovenci. Že več kot desetletje v raznih krajih izdelujejo največje in najtežje butare na svetu, ki so že zabeležene v Guinnessovi knjigi rekordov.

 

Naslovna slika: Maksim Gaspari, K žegnu

Pripravil Andy