Nekategorizirano

Vane K. Tegov: Kristalne noči slovenske levice- poskus umestitve ali totalna dezorientacija

Lepo vreme, prijazno podnebje in vrnitev življenja bi naj bilo tisto, kar si mentalno, kulturno in vedenjsko umeščen državljan želi.  Če nam je nekaj mesecev skazil virus, nujno potrebni ukrepi,  ki jih je hvala bogu sprejela operativno in seveda  po potencialih zmožna vlada, da je le prišlo do tega,  da se tudi brez »bronhija« laže diha. Dihanje in predihavanje, tukaj je mišljeno med drugim tudi mentalno predihavanje, ne uspeva, ali ne uspe prav vsem na način normalnega predihavanja.  Pa ne zaradi premalo kisika v pljučih ali slabe razvitosti le teh. Prej ga zmanjkuje v kakšnem drugem delu telesa, ki bi moral biti v funkciji 60 minit na uro in 24 ur na dan v funkciji, seveda s pomočjo funkcionalnega kisika.

Na prvi pogled bi vsakdo rekel, kakšne kisik, saj ga ja dovolj. Ja O2 že, vse ostalo povezano z oblikami kisika povezanimi so funkcioniranjem kognitivnih funkcij pri določenih delih populacije pa kaže na očitno umanjkanje le tega.

Kaže  pa da ta funkcionalni manjko kisika pušča očitne posledice tudi na zunanje vedenjske manifestacije  najbolj izpostavljene skupine ljudi, ki se lotevajo nadomestiti  ali celo korigirati posledice te disfunkcionalnosti nastale zaradi O2-ja. Na zgrešen, napačen, zmotni in seveda škodljiv način. Zase in na vse ter za  okoli sebe. Slabo dognanje. Slaba rešitev,  ki izzove slabe in katastrofalne posledice po njih samih zaradi posledic slabe rešitve.

Potek. Tek. Sestop.  Hoja.

Balkoni  in kreativnost prenekaterega od njih pri sestopu, ki se niso ustavili na kakšno vmesno stopničko ali vejo, je pokvaril idejo o kreativnem pristopu. Beton je trd, posebej če nimaš servisa, ampak vso opremo in prtljago v sebi, na sebi in ob sebi vlačiš s seboj.  Ko moraš biti režiser, garderober (bolj slab) in rekviziter ( iz bog ve čigave zakladnice), pušča gotove sledi na ne preveč vsega vajenega »personala« in udeležencev sprva načrtovanega performansa izven cone vsakršne svobode do kaosa v svobodi  in  na ulico. Tlakovana podlaga je postala oder. Oder izražanja neizraznosti njenih udeležencev v ničemer. Ničemer. Tukaj,  v tem NIČEMERJU so se zašili in zašli. Za čelo se je zgrinjati vse kar se ne da artikulirati  in neartikulacija  je postala njihova edina artikulacija.

Vmes pa se je ustavljal promet, smetilo se je vsepovsod, popisovalo, packalo in onečedilo okolje na vse načine. Udeleženci in izvajalci in ustvarjalci umetniške in družbene  »megle« so strategijo iz navadnih inštalacij  prešli v provokacijo kot naslednji korak. Drezati v drugačne in druge do varuhov reda in zahtevali obravnavo kot da so sredi procesa ustvarjanja »kaosa« in se jih ne sme motiti. In so začeli »aviončki« najprej leteli tja v en dan  do kasnejšega točnega ciljanja v varuhe reda in da ne prestopijo civilizacijskega »Rubikona«. Preostala »prizorišča« v  oponašanju niso dosegli svojega maksimuma tudi zaradi zgražanja lokalno nenaklonjeni javnosti.  Pozabili so pa na čas delovanja in na morebitne ponovne omejitve zaradi COVID-a 19, ki se ni poslovil in je kot moralna »policija« za vse tiste ki ga ignorirajo.  In vse zavrtosti zaradi obstoja nekih norm in pravil  so prišli do izraza. Isti dan ko se ugotovili da sestopajo iz koles na trdna tla so tla bila popisana na način ki je tuj na naših tleh.  In vse tako  kot je delovanje levo anarhističnih  in kakofoničnih gibanj in miselnih odklonov,  ki niso nikjer  udomačene, v zavetju  noči na »kukavičji«  način ter na manj prometnih točk,  so  napisi ki grafiti ki ustrahujejo, na podlagi nonsens parol in skonstruiranih nesmislov izrazili svoja junaštva »brezjajčnikov« 21 stoletja.  Faza hoje se je začela z naslednjim korakom, ki je vključevala z pomočjo iz tujine ter v pomoč večji del impotentne »elite« protestnikov. Plehki dramaturški vložki in javkanja z glasom »dunajskih«dečkov je bilo vredno, posmeha pa najprej in največ.  Odmerjena in preudarna  reakcija varuhov reda jih je presenetila.  »Fora« grem papirčke pobirati je vžgala ravno do tam do pravilne in zakonite uporabe vezic in lisic. Kisik se je iz možganov preselil v pljuča kjer je bila nujna dodatna količina.  Vmes je levičarska propagandna »flajšmašina« delala in izdelala nekaj plehkih zgodb s  katerimi se je ukvarjala sama. Eksponirala, premlevala in prežvekovala je sama. Sproducirane javne »izbljuvke« bo tudi sama pogoltnila.  

Petkov »kristalni« popoldan.

Reakcij na vse čez teden koliko hočeš,  nobena  ki kaže na zadostno prisotnost funkcionalnega  izboljšanja komunikacije in morebitnega ugašanja  protestniškega vala. So se zaganjali v gostilničarje v izmišljali neobstoječih dogodkov. Vlekli na dan že zdavnaj »skurjene« aktiviste in »inštalaterje« vseh sort. In glej ga zlomka, da bi zakrili morebitnih okrepitev iz bližnje ali daljne soseščine so se »zmenili za solidarnostno »črnino« in obenem lepo mimo vsekali in pokazali da je Antifa in ESZD prevzela vajeti. Domači protestniški mevžasti menagement  pa kot potepinska mačka po obdobju »gonenja« se bo priklatila nazaj v brloge-beri  alter scena, eksperimentalne scene, Rog, Pekarna in čakalo na iztek poletja.
Destrukcija je zadnji stadij pred razpadom morale in vračanje nazaj tudi tistih ki so na tej alternativi,  ki so kdaj koli kaj dosegli. Naj se vidijo tudi na pravi,  ustvarjalni strani in ne na destruktivni in  zaviralni strani.

Da bo jutri  čim manj solidarnostne črnine, v mislih  in v resnici!

Vane K. Tegov

 

 

 

Mogoče vam bo všeč