V Sloveniji je najhujša oblika korupcije – Ugrabitev države

V Sloveniji kot tudi v Evropi glede na študije o korupciji lahko ugotovimo, da v Sloveniji ni problem korupcija na najnižji ravni, temveč t.i. sistemska korupcija, vezana na ugrabitev države (ang. statecapture) in prevzem institucij. Korupcija na najnižjem nivoju pogosto v kriznih časih pomeni, da ljudje lahko preživijo, na najvišjem nivoju pa, da bogati postanejo še bogatejši. Obe vrsti korupcijskih ravnanj sta si tudi povsem različni. Ima pa ugrabitev države s strani neformalnih skupin velike posredne posledice na življenje najrevnejših saj ni denarja za zdravstvo, šolstvo in druge dobrine.

 

Predsednik organizacije Transparency International Peter Eigen je o korupciji dejal: »Politične elite in njeni priskledniki izrabijo vsako priložnost za osebno okoriščanje. Z roko v roki s pokvarjenimi podjetniki in finančniki držijo vse prebivalstvo v revščini in ne dopuščajo pravega razvoja.« Ključni problemi nastanejo, ko v državi (zaradi razpada prejšnjega sistema in še ne do konca dodelanega novega sistema) ni jasno postavljena ločnica med javnim in zasebnim delovanjem oziroma interesom, ali povedano z drugimi besedami, izvršna oblast, gospodarstvo ter finance so prepleteni v obliki neformalnih mrež, ki iz ozadja obvladujejo državo, skratka ugrabili so nam državo.

 

Poleg pojava ugrabitve države lahko govorimo še o pojavu, ki ga imenujemo »vpliv«. Pojem »vpliv« (ang.influence) je opredeljen kot obseg, v katerem imajo neformalne mreže vpliv na kadrovanje v državnih institucijah ter nastajanje zakonov, pravil in regulativ, ki jih postavljajo državne institucije, ne da bi se poslužile dajanja nezakonitih in netransparentnih provizij državnim uslužbencem, saj so ti uslužbenci zasedli mesta v instituciji s pomočjo neformalnih mrež in je zato njihova pozicija odvisna od volje take mreže. Pri tem so takšni ljudje vodljivi in če izpolnjujejo zahteve tistega, ki ga je nastavil, mu ta omogoča rotiranje po najvišjih položajih še naprej. Drži pa ga v strahu pred izgubo položaja, saj ga po svojih referencah sploh ne bi mogel zasesti.

 

Najpogostejši instrumenti, ki jih mreže uporabljajo za vplivanje na proces snovanja tistih politik, ki je njim v prid, sta prav ugrabitev države in vpliv na institucije. Tako je prišlo do vzpona novega razreda, ki ga imenujemo razred predatorskih oligarhov oziroma tajkunov. Oligarhija glede na Platonovo Republiko in Aristotelovo Politiko pomeni obliko vladavine, ki je v rokah peščice ljudi. Trenutno izraz oligarh označuje elitnega poslovneža, ki nadzira dovolj resursov, da ima vpliv na nacionalno politiko za doseganje ciljev po zvezah, drugi izraz za takega velikega poslovneža pa je tajkun. Prav take elite so v Sloveniji postavile nove vrednote, ki temeljijo na načelu obogateti čim hitreje na kakršenkoli način v okviru zvez in poznanstev v politiki. Zato v Sloveniji čakamo, da se prebudi intelektualna elita, ki bo postavila nove vrednote, ki temeljijo na upravljanju države v javno korist (za kvalitetno življenje ljudi v kvalitetnem okolju).

 

Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, Zakon o denacionalizaciji, Zakon o zadružništvu in posamezni deli drugih predpisov so osnova za kapitalsko preobrazbo Slovenije, ki se je začela v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja in ki še vedno ni povsem končana. Končuje se s številnimi insolvenčnimi postopki, v katerih prihaja do novih oblik lastninjenja, pri čemer se denar, ki je bil skrit v tujini, lahko uporablja za nakup podcenjenih podjetij. V javnosti prevladuje prepričanje, da je v procesu privatizacije prihajalo do velikih oškodovanj družbenega premoženja in pogostega neupravičenega bogatenja posameznikov, kar nam razkrivajo redki preiskovalni novinarji. O tem, da so v procesu tranzicije tudi pri nas mnogi posamezniki obogateli, ni dvoma, ni pa razčiščeno vprašanje, ali je ta diferenciacija potekala na nezakoniti podlagi (neupoštevanje ali zloraba predpisov) ali na zakoniti, kot posledica slabih oziroma neustreznih predpisov. Vendar se zdaj postavlja vprašanje, ali so bili slabi predpisi posledica nestrokovnosti in nepremišljenosti, ali pa so bili plod rešitev ugrabitve države, v obeh primerih pa lastninjenje zdrsne v odklone – naše raziskave kažejo, da se je to zgodilo. Seveda so bile metode bolj prefinjene kot v drugih tranzicijskih državah in zato manj očitno prepoznavne, vendar so s stališča legitimnosti pravne države nevarnejše, saj jih je težje zaznati, težje obravnavati in težje odpravljati. Tisti, ki so igrali to igro, so opremljeni z elaborati raznih strokovnjakov, ki so sodelovali že pri nastajanju teh zakonov. Ugotavljamo, da val demokracije, ki je pljusnil preko Berlinskega zidu in se je začel s tranzicijskimi procesi tudi v Sloveniji nikoli ni bil zaključen. Stare strukture so se prelevile v nove oblike in še vedno držijo državo v svojih rokah, zato nezaupanje v institucije države, predvsem politiko in sodstvo. Z povečevanjem represivnih ukrepov in institucij vodi v oženje človekovih pravic in policijsko državo kot antipod pravni državi, kar omogoča prelevljenim starim strukturam, da zaradi vzbujanja strahu, ostajajo na oblasti.

 

Tranzicija v svetu in Sloveniji je pravi inkubator za mnoge negativne pojave, ki pestijo sodobno družbo, zato politične elite izkoristijo vsako priložnost za osebno okoriščanje. Z roko v roki pokvarjeni podjetniki, politiki in finančniki držijo vse prebivalstvo v revščini in ne dopuščajo pravega razvoja in delovanja institucij, ki bi takšna ravnanja odkrivale. V državah v tranziciji namreč prihaja do številnih anomalij in koruptivnih dejanj, ki jih zelo težko razložimo s klasičnimi modeli, ki so uporabni za proučevanje korupcije in drugih oblik kriminalitete.

Dr. Bojan Dobovšek