69 let splošne deklaracije o človekovih pravicah

»Vsi so enaki pred zakonom, vsi, brez diskriminacije, imajo pravico do enakega pravnega varstva. Vsi imajo pravico do enakega varstva pred sleherno diskriminacijo, ki bi kršila to Deklaracijo, kakor tudi pred vsakim ščuvanjem k takšni diskriminaciji,« je zapisano v 7. členu Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je v Parizu 10. decembra 1948 sprejela Generalna skupščina združenih narodov. V  8. členu deklaracije je zapisano: »Vsakdo ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pri pristojnih državnih sodnih oblasteh proti dejanjem, ki kršijo temeljne pravice, priznane mu po ustavi ali zakonu.« Zato nihče ne sme biti samovoljno zaprt, pridržan ali izgnan, pri odločanju o njegovih pravicah in dolžnostih in v primeru kakršnekoli kazenske obtožbe zoper njega, pa je upravičen ob polni enakosti do pravičnega in javnega obravnavanja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. »Vsakdo, ki je obtožen kaznivega dejanja, ima pravico, da velja za nedolžnega, dokler ni spoznan za krivega v skladu z zakonom,« pa je zapisano v 11. členu Deklaracije o človekovih pravicah.

Slovenija je kot članica Združenih narodov v svojo Ustavo spisala kar nekaj členov, zapisanih v  duhu Deklaracije,  ki jo ima, kot ključni mednarodni dokument, na svoji spletni strani objavljeno tudi slovenski varuh človekovih pravic. Ob 10.decembru so se seveda s sporočilo oglasili tudi v kabinetu predsednika Vlade Mira Cerarja, pri čemer so poudarili, da sta spoštovanje človekovih pravic in zagotavljanje pravne države med vodilnimi prednostnimi nalogami. Oglasil se je tudi pravosodni minister Goran Klemenčič, ki se že vidi na funkciji komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope. Da »vidi kršitve človekovih pravic kot napad na človeško dostojanstvo in  poudarja, da verjame v dialog in spoštuje različnost, vendar ne na račun kršenja temeljnih načel človekovega dostojanstva in enakosti pred zakonom.« Sicer se je Klemenčič že v naslednjem hipu posipal s pepelom, ko je priznal, da pravosodni resor na tem področju čaka še veliko dela, in da  že ena kršitev človekovih pravic državo oddaljuje od ideala spoštovanja človekovih pravic. A le ena, minister Goran Klemenčič?!

Le zakaj se je oblikoval Odbor 2014 za človekove pravice, zakaj se je oblikoval Odbor 2015 za človekove pravice, zakaj bo v prihodnjih dneh ustanovljen Odbor 2017 za človekove pravice.  Zakaj je od 1994. leta, ko je Slovenija ratificirala Evropsko konvencijo o človekovih pravicah pa do letošnjega leta Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu prisluhnilo tožbi 341 Slovencev in naši državi naložilo za nekaj sto milijonov evrov kazni, še kakih 1600 slovenskih pritožb pa čaka na razsodbo. Slovenija je praktično evropski pa tudi svetovni rekorder, kar se tiče kršitev človekovih pravic na milijon prebivalcev,  za nami so Moldavija, Bolgarija….in prav največ razsodb evropskih sodnikov za človekove pravice govori o slovenskem kršenju pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sojenja v razumnem roku. Vse to gre seveda na pleča ministra Gorana Klemenčiča.

Je minister Goran Klemenčič prebral pismo dr. Marjane Novič, soproge krivično zaprtega in na osnovi neotipljivih indicev za umor dr. Jamnika, direktorja Kemijskega inštituta decembra 2014, na dolgoletno zaporno kazen obsojenega dr. Milka Noviča, ki ga je poslala predsedniku Republike Borutu Pahorju? » Če je lahko nekdo brez pravih dokazov obsojen in kljub temu, da so ga izvedenci in celo strokovna inštitucija iz tujine razbremenili vsake krivde, je na sodišču pretehtalo mnenje od policije postavljenega domačega izvedenca (ki celo strokovnih referenc nima), tako da je človek obsojen na okrutno kazen, potem se zgrožena sprašujem, če je v tej državi pravo resnico in pravico sploh moč dočakati?! Naj vam še zaupam, da je sodnica – potem ko je obsodila mojega moža in ga poslala v ponoven pripor – svojo sodbo pisala več kot dva meseca, čeprav bi jo morala napisati v roku 15 dni!?……. Sprašujem se, ali kdo od sodnikov, ki se jim očitno nikamor ne mudi in ki očitno z lahkoto prenašajo neskončni pripor mojega moža, sploh kdaj pomisli, kako dolg in težaven in temačen je dan v priporu, še zlasti, če veš, da si v njem po krivici?!« Je njeno pismo prebrala varuhinja človekovih pravic Vlasta Nusdorfer, za katero naj bi bila Deklaracija iz 1948.  leta sveto pismo?! Sam ministra Klemenčiča niti v najhujših sanjah na vidim na sedežu komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope!!

Da je bilo sojenje dr. Milku Noviču velik konstrukt, v katerem je bil tudi zaradi medijskega stampeda, ki si ga je preko prijateljske POP TV privoščil šef NPU Majhenič, ki  je Noviča le nekaj ur po prijetju obtožil za umor, je prepričan Vili Kovačič – Državljan K. »Bil sem na vseh obravnavah, tožilstvo ni postreglo niti z enim dokazom zoper Milka Noviča. V sodni dvorani številka 30 so nesprejemljive zvočne razmere. Za občinstvo je dogajanje skorajda neslišno. Že bruci na pravnih fakultetah vedo, da je slišnost temeljni pogoj za verodostojnost pričanja. Vendar pri nas to ne velja, in to dejstvo nikogar ne moti. Dragan Petrovc, pravni specialist, ki nas je okarakteriziral kot »zametek drhali«, naj pride enkrat med drhal v razpravno dvorano in bo videl, v kako neregularnih pogojih se je odvijal proces. O katastrofalnih razmerah sem govoril na sojenju, pisal sem sodnici Špeli Koleta, predsedniku OS, žal ostal brez odgovora.«

Zaradi kršenja temeljnih človekovih pravic dr. Milku Noviču skozi preiskovalne postopke, kakor tudi med sodno obravnavo in obravnavo njegovih zahtev po varstvu zakonitosti, se je Vili Kovačič odločil, da bo ustanovil Odbor 2017 za človekove pravice. »Kot je dejal nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic je javnost edino zdravilo, ker je v Sloveniji pameti že zmanjkalo.« Odbor 2017 se bo ukvarjal s slovenskim krivosodjem, s čimer se je ukvarjal tudi Odbor 2014. V žarišču delovanja bo dr. Milko Novič, pa  Dragica Jalševec, ki prav tako prestaja dolgo zaporno kazen zaradi krivično izrečene sodbe. Vedno se najdejo neki policijsko forenzični eksperti, ki postrežejo z domnevno obremenilnimi izsledki, mnenje tujih ekspertov, ki domače pobijejo, pa sodišča po pravilu izločijo. O tem sem napisal v članku Podivjana Udba je ušla iz vajeti svojih šefov, zato sodišča »proizvajajo« nadomestne morilce. Teh primerov je veliko, od Krambergerja, preko Uhernika, Jalševčeve, Janše in Kanglerja, in seveda Milka Noviča, pa še kakšnega bi se lahko našlo.«

Boris Cipot