UMAR – Poročilo o produktivnosti 2020: Digitalna preobrazba kot ključ za dvig blaginje v Sloveniji
Urad RS za makroekonomske analize in razvoj v vlogi nacionalnega odbora za produktivnost pripravlja letno poročilo o produktivnosti. Letošnje poročilo, ki je drugo po vrsti, smo pripravljali v času korona krize, ki je izrazito povečala že tako visoko kompleksnost vpliva predhodnih mega-trendov na konkurenčnost in produktivnost držav in regij. Literatura je namreč že pred korona krizo napovedovala, da bo tekom tega desetletja prišlo do prepleta vplivov digitalne preobrazbe s prehodom v četrto industrijsko revolucijo, demografskih sprememb, pa tudi prehoda v nizkoogljično družbo in gospodarstvo, ki bi se lahko odrazile najmanj v izjemnih spremembah v smislu hitrosti, širine in globine oz. celo v prelomnem prehodu. Korona kriza je že tako precej dramatične napovedi postavila v novo dimenzijo, na osnovi katere se je uveljavil termin prehoda v »novo normalnost«. Pri pripravi poročila smo poskušali posledice korona krize nasloviti v največji možni meri, velja pa ob tem opozoriti, da pomemben del študij in analiz vendarle izhaja iz obdobja pred to krizo, na kar velja biti pri branju pozoren. Glede na daljnosežne posledice prepleta vseh omenjenih vplivov jim Poročilo o produktivnosti 2020 namenja veliko pozornosti. Osrednja tema je letos posvečena digitalni preobrazbi, posledice katere se pričakuje že tekom tega desetletja in jo nekateri viri hkrati opredeljujejo kot najpomembnejši dejavnik prihodnje gospodarske rasti in prihodnje ravni blaginje. Intenzivno se preoblikujejo globalne verige vrednosti, tako pod vplivom mega-trendov kot zaradi korona krize. Vse to pa pomeni, da bo uspešnost posameznih regij in držav še bistveno bolj, kot je to veljalo do sedaj, pogojena z uspešnostjo in daljnosežnostjo odzivov vseh deležnikov, še posebej pa razvojnih politik, na vse omenjene izzive, čemur je v poročilu zato namenjena še dodatna pozornost.
Kriza covid-19 je nastopila po desetletju upočasnjene rasti produktivnosti, ki se je s 3,0 % v obdobju 2000–2008 znižala na 0,6 % v obdobju 2009–2019 (oz. na 1,4% v konjunkturno ugodnih letih 2014-2019), s čimer se je upočasnilo tudi dohitevanje razvitejših držav v gospodarski razvitosti, ki je temeljilo pretežno na povečanju zaposlenosti. Srednjeročno bo možnost dviga gospodarske rasti z večjo zaposlenostjo omejena zaradi demografskih sprememb, zato bo rast BDP mogoče doseči skoraj izključno s povečanjem rasti produktivnosti, ki jo bo treba, če Slovenija želi doseči razvitosti EU27 ali držav kot je Avstrija, opazno pospešiti. Preoblikovanje globalnih verig vrednosti pri tem Sloveniji lahko koristi. Na področju znanja in neoprijemljivega kapitala, katerega pomen se bo v času četrte industrijske revolucije še povečal, je Slovenija zadržala relativne primerjalne prednosti glede na konkurenčne države in regije, ki pa jih postopoma izgublja. Uspešna preobrazba in posledično dvig blaginje, bosta zato možna le na osnovi proaktivne razvojne politike usmerjene v spodbujanje inovacijsko podprte rasti. Ta bo morala temeljiti na izkoriščanju priložnosti, ki jih prinaša prehod v digitalno, pa tudi v nizkoogljično in krožno gospodarstvo, ki bo zaradi naraščajočih podnebnih sprememb nujni vzporedni, kjer je to mogoče in smiselno, pa tudi komplementarni proces.
Intenziven prehod v industrijo 4.0 se pričakuje še pred sredino tega desetletja, torej bo obdobje prehoda izjemno hitro, vztrajanje na obstoječih proizvodnih metodah in poslovnih modelih pa bi bilo zato, še posebej za dobaviteljski del podjetniškega sektorja, izjemno tvegano. Navedeno velja ne le zaradi produktivnostne premije, ki jo omogoča digitalizacija v proizvodnem procesu, pač pa predvsem zaradi koristi, ki izhajajo iz digitalno spodbujenih inovacij, novih poslovnih modelov ter kvalitetnejših in drugačnih produktov oz. storitev, ki predstavljajo bistvo digitalne preobrazbe. Z ocenjenimi 26 % tehnično ogroženih obstoječih delovnih mest Slovenija sicer spada v skupino najbolj izpostavljenih držav, vendar pa bo dejanski vpliv na trg dela odvisen od ambicioznosti in hitrosti digitalne preobrazbe. Študije, ki temeljijo na mikro podatkih, namreč kažejo na pozitivno povezavo med digitalizacijo oz. robotizacijo in zaposlenostjo, kar pomeni, da podjetja, ki se uspejo prva preobraziti, realizirajo ne samo hitrejšo rast, ampak tudi pospešujejo zaposlenost.
Ambiciozna in hitra digitalna preobrazba zahteva tudi okrepljen socialni dialog in vnaprejšnji družbeni dogovor o načinih ohranjanja družbene in teritorialne kohezije, torej upravljanje digitalnega prehoda v smeri povečanja blaginje. Ob tem je ključno razumevanje, da neukrepanje povečuje nevarnosti za povečanje socialnih in tudi teritorialnih neenakosti. Tako bodo npr. za uspešen prehod in preprečitev povečanja družbenih neenakosti še posebej pomembna pravočasno prilagojena in tudi okrepljena znanja in spretnosti prebivalstva, na kar Slovenija še ni ustrezno pripravljena. Podobno velja za teritorialni vidik: ker bo prihodnji razvoj in zaposlovalna perspektiva industrijsko usmerjenih, torej necentralnih regij Slovenije, primerjalno bolj odvisna od njihove digitalizacije, to pomeni, da je uspešna digitalna preobrazba tudi pogoj za skladnejši regionalni razvoj.
Slovenija se po indeksu digitalnega gospodarstva in družbe sicer uvršča rahlo za povprečjem EU, pri čemer svoj zaostanek postopno povečuje. Podjetniški sektor zaostaja pri vlaganjih tako v IKT opremo kot v programsko opremo in podatkovne baze, kar še posebej velja za predelovalne dejavnosti. Anketni podatki podjetij sicer kažejo na postopno povečevanje vlaganj v digitalizacijo in informatizacijo, vendar gre velik del teh v zagotavljanje tekočega poslovanja. Ko gre za osnovno raven uvajanja digitalizacije v podjetja, so velika podjetja med uspešnejšimi, majhna in srednja podjetja pa zaostajajo in so na povprečju EU. Pri tem pa podatki kažejo, da morajo slovenska podjetja pred uvajanjem rešitev 4.0 še precej izboljšati tudi obvladovanje obstoječih, 3.0 tehnologij. Visoko pripravljenost na industrijo 4.0 vseeno izkazuje dobra četrtina podjetij, kar je spodbuden podatek, ki predstavlja dobro osnovo za še dodatno pospešitev naporov pri uvajanju pametnih tovarn. Ob tem so slovenska predelovalna podjetja močno osredotočena na klasično prodajo izdelkov, premalo izkoriščeni pa so poslovni modeli, vezani na storitve, ki povečujejo dodano vrednost. Posledično je nujno ne samo pospešiti stopnjo inoviranja, pač pa tudi poglobiti digitalno preobrazbo, ki se bo v večji meri odražala v povečanih prihodkih in digitalizaciji izdelkov in storitev, uvajanju digitalne miselnosti, digitalnih poslovnih modelih, storitvizaciji, pa tudi bolj odprtih modelih organizacije in poslovanja. Digitalna znanja in spretnosti odraslih in zaposlenih se postopoma zvišujejo, a ostajajo v mednarodni primerjavi relativno nizka in upočasnjujejo digitalno preobrazbo družbe ter gospodarstva. Prebivalke in prebivalci Slovenije sicer vpliv digitalnih tehnologij na gospodarstvo vrednotijo pozitivno, hkrati pa je delež posameznikov, ki pozitivno vrednotijo vpliv tehnologij na družbo najnižji med vsemi državami EU. To bi tudi lahko pojasnjevalo oceno podjetij, da nepripravljenost na spremembe predstavlja resno oviro za digitalizacijo. Pri digitalizaciji javnih storitev ključni problem predstavljajo storitve za podjetja, težave pa se kažejo tudi pri uporabi rešitev e-uprave.
Posledice za državo in priporočila ekonomski politiki
Glede na kompleksnost izzivov se mora država ukrepanja lotiti strateško, to je celovito, usklajeno in z dolgoročno perspektivo. Strateški pristop bo možen le na osnovi odprtega, povezanega in sodelovalnega pristopa s podjetniškim sektorjem in družbo na splošno, kar omogoča tudi ustrezno odzivno in prilagojeno razvojno politiko.
Omogočitveni pogoji so kompleksni in se medsebojno dopolnjujejo, zato je dolgoročna, stabilna ter predvidljiva in kredibilna razvojna politika ključna, a ima svoje »pogoje« za uresničitev.
1. Bolj ambiciozen pristop k spodbujanju digitalne preobrazbe. Sloveniji konkurenčne države imajo praviloma bolj, najbolj napredne pa bistveno bolj ambiciozne programe digitalne preobrazbe. Slovenija je v zadnjem obdobju res razvila vrsto finančnih in vsebinskih podpor, ki pa bi jih bilo treba nadgraditi in predvsem okrepiti. Država mora pri tem okrepiti tudi druga komplementarna vlaganja, še posebej v raziskave, razvoj in inovacije, pa tudi druge vrste neoprijemljivega, in tudi oprijemljivega kapitala. Na strani javnega sektorja mora še pospešiti zagotavljanje učinkovitih digitalnih javnih storitev za državljane in še posebej podjetja, hkrati pa okrepiti neposredno podporo na strani povpraševanja preko javnih naročil in drugih instrumentov.
2. Krepitev poslovnega okolja z digitalno-inovacijskim ekosistemom. Kvaliteta poslovnega okolja, ki spodbuja rast in vstope novih, visoko produktivnih podjetij ob hkratnem izstopanju manj produktivnih podjetij, tudi v digitalni dobi ostaja predpogoj za konkurenčnost. Hkrati mora država za prehod v inovacijsko podprto rast zagotoviti bolj usklajen, sistemsko in dolgoročno podprt in ciljno usmerjen digitalno-inovacijski ekosistem, ki bo poleg vsebinskega svetovanja in spodbujanja medsebojnega sodelovanja in povezovanja, še bolj intenzivno spodbujal inovativne, čezsektorske in multidisciplinarne pristope.
3. Srednjeročnim potrebam prilagojen razvoj znanj in spretnosti. Na področju vseživljenjskega učenja mora država spodbuditi vključenost odraslih v vseživljenjsko učenje, razvijati programe prekvalifikacij in spodbujati vključevanje v te programe, krepiti programe vseživljenjske karierne orientacije ter spodbujati vlaganja podjetij v izobraževanje. Na področju visokega šolstva je prioriteta povečati število vpisnih mest na študijskih programih, pomembnih za digitalno preobrazbo, in krepiti povezovanje med visokim šolstvom in podjetji. Hkrati je treba spodbujati večjo odzivnost izobraževanja na potrebe gospodarstva in družbe, za kar so potrebni kvalitetni in ažurni podatki o trenutnih in bodočih potrebah po znanjih in spretnosti.
4. Nadaljnje vlaganje v digitalno infrastrukturo, varnost in odprte podatke. Na področju povezljivosti Slovenija izgublja svojo prednost pred EU, še posebej pri uvajanju tehnologij nove generacije, ki so za digitalno preobrazbo kritična. Glede na pričakovanje, da so velika podjetja že primorana vstopiti v 5G dobo, za srednja in majhna podjetja pa se to pričakuje z letom 2023 oz. 2024, si Slovenija na tem področju ne more privoščiti zaostajanja. Hkrati bo morala država več pozornosti nameniti kibernetski varnosti, povečati odzivnost in prilagodljivost regulacijskega okvira, in dati še več poudarka na dostopnost podatkov, pa tudi (industrijsko) standardizacijo.
5. Mobilizacijo družbe za spremembe in vključujoč prehod. Ambiciozna razvojna politika na osnovi jasno opredeljene strategije mora za uspešen prehod ustvariti širše družbene in kulturne pogoje za spremembe ter za to mobilizirati tudi podjetniški sektor. Tehnološki razvoj in spremembe na trgu dela hkrati zahtevajo razmislek o novi družbeni pogodbi, vključno z vzpostavitvijo okrepljenih varnostnih mrež, in to predvsem z ekonomskega vidika, saj relativna varnost ljudi omogoča hitro in ambicioznejšo digitalno preobrazbo.
Posledice in priporočila je treba nasloviti tudi na podjetniški sektor, saj digitalizacija spreminja naravo inoviranja, kar od podjetij terja še večjo (fleksibilno) specializacijo, prehod od sektorskega k ekosistemskemu pristopu ter večji poudarek ne samo na hitrem odzivanju uvajanju sodobnih rešitev, ampak tudi na lastnih, prebojnih inovacijah. Za uspešno digitalno preobrazbo podjetij so zato ključni:
1. Takojšen in strateški pristop k digitalni preobrazbi na osnovi jasno, po potrebi nišno, opredeljenih ključnih kompetenc in funkcij v okviru spreminjajočih se globalnih verig vrednosti,
2. intenzivna vlaganja v (vseživljenjsko) učenje zaposlenih ter vzpostavitev »digitalne miselnosti in kulture«,
3. pospešitev vlaganj v digitalne projekte in razširitev njihove uporabe na raven celotnih podjetij, vključno s pospešitvijo vlaganj, še posebej v raziskave, razvoj in inovacije,
4. preobrazba organizacije in poslovnih modelov z večjim poudarkom na agilnem, multidisciplinarnem, multifunkcionalnem in odprtem, sodelovalnem pristopu, vključno z okrepljenim sodelovanjem s podpornim okoljem, raziskovalno sfero in tudi zagonskimi podjetji.
Kot nacionalni odbor za produktivnost želimo spodbuditi tudi širšo razpravo o možnih poteh krepitve produktivnosti. S tem namenom smo letošnje Poročilo o produktivnosti predstavili širši javnosti na odmevni spletni konferenci Ekonomska in družbena preobrazba Slovenije v času četrte industrijske revolucije, ki smo jo skupaj s Predstavništvom Evropske komisije v Sloveniji organizirali v sredo, 11. novembra 2020. Ugotovitve in smernice ter priporočila Poročila o produktivnosti, ki je služilo kot izhodišče za razpravo in ga je predstavil urednik, dr. Peter Wostner, so sodelujoči na konferenci v vsebinsko bogati razpravi podprli in v dobrih treh urah predstavili različne vidike spodbujanja produktivnosti. Z nami so bili cenjeni govorci iz Evropske komisije, Službe vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, Ekonomske fakultete v Ljubljani, Fakultete za strojništvo v Mariboru, Gospodarske zbornice Slovenije, Slovenskega kluba podjetnikov, sindikata Pergam, Digitalne koalicije in Slovenskega podjetniškega sklada. Več o sami konferenci, vključno s predstavitvami, si lahko ogledate na spodnjih povezavah.
Celotno publikacijo o produktivnosti 2020 najdete na strani
vir: umar.si