Kolumna – »A tud vi sadite bučke«?

Iz sajenja se lahko naučimo marsikaj. Tudi, kako je potrebno naš miselni vrt kar naprej obdelovati, da ga ne uniči plevel. Da se nam ne zgodi to, kar se je zgodilo meni na mojem, sicer zelenjavnem vrtu. No, pazim, da se mi isto  ne  dogaja na miselnem, pa je včasih kar izziv.

Tako sem posadila nekaj zelenjave. Bučke, ki imajo očitno že v semenu  kot bi rekli mi kadroviki,  veliko teh splošnih znanj, kako pognati te globoke korenine, da jih vsak vetrc ne podre. V teh semenih je bilo veliko tudi teh specifičnih kompetenc, tistih posebnih znanj, veščin, kako zrasti s tako velikimi listi, z velikim cvetjem, kjer res ni šans, da bi jih prerastel majhen plevel. Listi so pazili na plodove in ti so se debelili in zdebelili.

Ja, pri solati in špinači je bilo drugače. Obe sta imeli kot kaže zelo nizko samozavest, nizko samopodobo. Nista bili prepričani kaj vse zmoreta, zato je prevladal ego plevela. Se razbohotil in jih uničil.  Razrastel se je povsod in uboge rastlinice so trpele in tudi dotrpele.

Kako pa je z nami? Ali  smo prepričani vase, ali pa nas obletavajo bolj negativne misli?

Ali obdelujemo naš miselni vrt sistematično, vsak dan, da bodo rezultati res podobni mojim bučam? V današnjem svetu hitrih sprememb, ko se je potrebno prilagajati vsakodnevno, ko tisto, kar znam danes, jutri že ne velja več. V svetu, kjer je na voljo veliko podatkov, ki pa jih je težko strniti v koristne informacije.

V svetu, kjer gremo zvečer spat, in zadolžimo sodelavca na drugi strani oble, ki pa je ravno vstal, da v času, ko mi počivamo, naredi  to in ono nalogo. Svet postaja globalna vas, vse več je konkurence, razvoj je zelo hiter, zato je prav to zagotavljanje stabilnosti, trdnosti in nenehno iskanje novih modelov poslovanja, novih načinov dela nujno. In  če nismo trdni, nam vse te sapice lahko hitro povzročijo velike težave. Pa smo spet pri plevelu.

Ali si v življenju vedno lahko privoščimo vrtnarje?

Ali si res lahko vedno privoščimo pomoč drugih? Ali lahko vedno računamo na nekoga, ki bi pazil na nas in v bistvu opravljal delo, ki ga pravzaprav moramo kar sami, da se v naših glavah ne naseli preveč misli, ki nam preprečujejo, da bi se podajali na nove poti, novim zmagam na proti.

Mentorji skrajšajo pot do uspeha, pa vendar…

Vseživljenjsko učenje pomeni tudi to, da imamo mentorje, da pridobivamo nova znanja in se učimo od drugih. Pa vendar, ko se v nekem trenutku moramo odločiti, smo prepuščeni samim sebi. In tisti, ki se uči iz napak, tisti, ki si upa, doseže gotovo več.  Ne dolgo nazaj sem slišala izpeljanko iz pregovora:

»Kdor z malim zadovoljen ni……je bogat«.

Joj, mi je bil zelo všeč. Res ne smemo biti zadovoljni z malim, vedno nam pripada več, najboljše, največje. Tam kjer je povprečje, je namreč že prevelika gneča.

Veliko sem med zaposlenimi, med vodji, med kadroviki. Vse bolj se namreč zavedajo, da je potrebno njihove sodelavce naučiti obdelovati vsak svoj vrt.

Zelo veliko pozornosti se namenja zaposlenim, ki imajo v svoji delovni karieri bogato kilometrino. To so tisti, ki jim rečemo »starejši« zaposleni, čeprav res nobenemu ta beseda ne godi, tudi nič ne pomeni. Kronološka starost ima namreč drug pomen kot ga je imela nekoč, pa čeprav omenjamo, da je star tisti, ki ima 45 ali 50 let. Te številke so danes omenjane predvsem takrat, ko država objavi razne razpise, kjer je mogoče višati kompetence tem strukturam zaposlenih.

Kako pa je z vašim miselnim vrtom?

Ali si upamo priznati, da ga ne obdelujemo vedno. Najtežje je biti popolnoma odkrit prav sam s seboj. Se zavedati, kje vse ga lomimo, kaj vse bi lahko izboljšali.

In ko to spoznamo smo se pomaknili iz stopnice nočem sprememb, ker sem dober tak kakršen sem, na stopnico življenja, kjer si sami sebi rečemo »se zavedam, hočem, vendar še ne vem kako bi dosegel spremembe«.

In prav to odkrivanje samega sebe, je mogoče prav z  nenehnim pridobivanjem novih znanj,  z zavedanjem, da tisto kar znam danes, jutri ne bo več uporabno.

Delujmo na način kot delujejo gasilci

Vnaprej vadijo in se pripravljajo, da lažje in hitreje rešijo še tako težko situacijo. Tudi za vse nas velja, da se je dobro pripravljati na vse mogoče scenarije, tudi tiste, ki si jih ne želimo.

Kakšna bo jesen, ali bomo spet med štirimi stenami?

Ja le pripravimo se pravočasno, če bi bilo ponovno potrebno prilagajanje. Prej pa seveda dajmo vse od sebe, da do tega ponovnega zaprtja ne bo prišlo.

Obdelujmo te naše miselne vrtove. Šele ko je vrt obdelan, pravzaprav vidimo in razlikujemo plevel, od koristne rastline. Razlikujemo koristno misel, od misli, ki nam prav nič ne koristi, oziroma nam dela celo škodo nam samim, našim najbližjim, sodelavcem, znancem, okolici.

Iz semena lahko zraste plevel ali plod. Kaj zraste ni odvisno od zemlje, odvisno je od semena in od tega s čim zemljo hranimo.

Nives Fortunat Šircelj, Zavod ZAPOSLISE

Dolgoletna vodja kadrovskih služb v velikih podjetjih v gospodarski dejavnosti, pet let zaposlena v državni upravi na področju usposabljanja s pomočjo EU sredstev. Ker je delala tudi na področju marketinga in odnosov z javnostmi, ta znanja zelo rada uporablja tudi pri razvoju kadrov. Tistih, ki so že zaposleni, brezposelnih, oz. tistih, ki šele prihajajo na trg dela. Zaveda se, da imamo vsi premalo teh prodajnih, pogajalskih veščin, kako se znati uveljaviti, kako doseči zastavljene cilje. Je vabljen predavatelj na področju vodenja, medgeneracijskega sodelovanja, mentoriranja, višanja samostojnosti in samoiniciativnosti, sprejemanja odgovornosti. Svetuje pri uvajanju raznih internih pravilnikov in aktov, sistemizacija  delovnih mest, pravilniki o plačah, sodobno nagrajevanje. Zadnja leta se izpopolnjuje iz področja motiviranja mlajših in področja motiviranja starejših zaposlenih, ter katere so kompetence bodočnosti in kako jih doseči. Je vabljen član raznih komisij  Starejšim prijazno podjetje, projekt PILOTI, Družbeno odgovoren delodajalec, Družini prijazno podjetje. Sodeluje pri delodajalskih združenjih pri definiranju poklicev in profilov prihodnosti. Imenovana je lastnica spletne strani www. zavod-zaposlise.si.