Učinkovit varnostni sistem

V zadnjih letih, nazadnje pa v mesecu novembru, so različni pripadniki t.i. Islamske države (IS) pozivali svoje pristaše, naj napadejo Rim in, če je le mogoče, Vatikan. Pozivi so usmerjeni predvsem k napadom na katoliške vernike, ki se v večjih ali manjših skupinah zbirajo v Vatikanu. Zadnji poziv je bil uperjen proti vernikom, ki so se zbrali papeževi maši ob praznovanju Božiča. Kljub vsem tem pozivom, do resnejšega džihadističnega napada v Italiji še ni prišlo. Zakaj?

 

Razlogi so kompleksni in jih je več, ne glede na vse, pa italijanski strokovnjaki poudarjajo, da do terorističnega napada lahko pride kadarkoli, saj je Italija del širšega evropskega prostora, ki je na »udaru« teroristov. Pa vendar lahko dosedanjo uspešnost Italije strnemo v nekaj ključnih poudarkov.

 

Učinkovit varnostni sistem

 

Italija je bila v sedemdesetih letih tarča terorističnih napadov Rdečih brigad. Posebej znan je primer ugrabitve in likvidacije Alda Mora, ki je močno vplival na italijansko dojemanje terorizma. Kasneje v osemdesetih in devetdesetih letih, je Italija vodila neizprosno kampanjo proti mafijskim združbam, ki se je ponekod na jugu države sprevrgla v pravo vojno. Obe kampanji sta utrdili in oblikovali čvrst varnostni aparat, ki deluje učinkovito. Varnostni sistem je med seboj povezan, koordiniran in ima ustrezna zakonska pooblastila. Italijanski strokovnjaki poudarjajo, da je ključna pri protiterorističnemu boju preventiva, oziroma dobro delovanje obveščevalno-varnostnega aparata. Italijanski obveščevalno-varnostni sistem izvaja obširen nadzor telekomunikacij, kar med prebivalci Italije ne sproža posebnega razburjenja, saj se, na podlagi preteklih izkušenj, zavedajo, da je usmerjen zoper teroriste in kriminalce. Obveščevalci imajo postavljeno učinkovito agenturno mrežo, ki natančno pokriva tudi migrantske centre in posamezne radikalne skupnosti. Italijani »pokrivajo« celoten teritorij, t.i. »no go« con, kot jih poznamo v Franciji (banlieues), ni, varnostni aparat je prisoten povsod. V Rimu na primer, ima policija varnostni center, kjer preko kamer spremljajo celotno dogajanje v mestu in v povezavi z enotami na terenu tudi ukrepajo. Delovanje italijanskega varnostnega sistema lahko v praksi spremljamo preko dveh primerov.

 

V primeru Youssef Zaghba, Italijana maroškega porekla, ki je bil vpleten v londonski teroristični napad, je italijanski varnostni sistem deloval brezhibno, Kadarkoli je iz Velike Britanije priletel v Bologno, so ga na letališču pričakali in izprašali, potem pa so ga stalno nadzorovali in večkrat obiskali tudi na domu. Skratka Zaghba je vedel, da je pod stalnim nadzorom. Za razliko od Italijanov, britanski varnostni sistem, kljub stalnim opozorilom, na Zaghbo ni bil pozoren, kar se je izkazalo za napako.

 

V primeru Slovenca Roka Žavbija se je izkazalo podobno. Italijanski varnostni sistem je nadziral radikalno celico in je zaznal obiske Žavbija. Žavbija so spremljali, verjetno tako preko komunikacij, kot fizično, zbrali dovolj dokazov, ga obsodili in zaprli. Celica, ki jo je obiskoval Žavbi je bila majhna, kljub temu pa pod nadzorom varnostnega sistema.

 

 

Drugačna migrantska struktura in migrantska politika

 

V Italiji je populacija migrantov druge generacije iz muslimanskih držav, ki je gledano z vidika islamske radikalizacije problematična, dokaj majhna – le 0,3% prebivalstva, v primerjavi s Francijo, kjer je 3,9%. V Italiji muslimanskih getov, kot so v Franciji, Belgiji ali Veliki Britaniji, ni, zato je tudi varnostni nadzor boljši. Valovi migrantov, ki prihajajo čez Sredozemlje so sestavljeni v glavnem iz narodov podsaharske Afrike, ki so v primerjavi z arabskimi migranti iz varnostnega vidika, manj problematični. Vse to prispeva k podatku, da je v letih 2015 in 2016 iz Italije na Sirska bojišča odšlo le 87 Italijanov, kar je v primerjavi s Francozi (okoli 2500) malo. Potencialnih teroristov je v Italiji bistveno manj kot v Franciji, Nemčiji ali Veliki Britaniji, zato jih varnostni sistem tudi bolje nadzoruje. Italijanska politika do potencialnih migrantov-teroristov je odločna. Letos so iz Italije izgnali krepko preko 100 potencialnih teroristov. V Albanijo je bilo od leta 2015 zaradi »religioznega ekstremizma« izgnanih 209 oseb. Italija vestno spremlja tudi delovanje imamov in če oceni, da je njihovo pridiganje radikalno, jih izžene. Letos je bil tako izgnan tudi kosovski imam Idriz Idrizović iz mesta Lecco.

 

Številni drugi razlogi

 

Italijani nikoli niso sodelovali v protiteroristični koaliciji na način, da bi bojno delovali ali likvidirali voditelje IS. To naj bi bil razlog, po navedbah nekaterih strokovnjakov, da tudi IS ni delovala proti Italiji, čeprav po mojem mnenju ta argument ne zdrži. Italijanska mafija naj bi delovala proti islamskim radikalcem, kar delno drži, je pa mafija v glavnem prisotna na jugu Italije, radikalni muslimani pa bolj ali manj na severu Italije, tam pa mafija nima tako velikega vpliva. Italija naj bi bila bolj ali manj država »logističnega« delovanja že Al Kaide, sedaj pa še IS, kar pa po mojem mnenju tudi ne drži, saj so italijanski varnostni organi učinkoviti in takšne dejavnosti ne dopuščajo.

 

Za zaključek

 

Do terorističnega napada, tudi v Italiji, lahko pride kadarkoli. Izolirane radikalizirane celice ali posamezniki, lahko izvedejo teroristični napad, brez da bi jih varnostni sistem zaznal. Je pa neizpodbitno dejstvo, da je italijanski varnostni sistem učinkovit, da je zakonodaja ustrezna, da je imigrantska politika primerna, da je struktura muslimanskih imigrantov manj problematična, kombinacija vsega tega pa pripomore k učinkovitemu preprečevanju džihadističnih terorističnih napadov. Nekatere italijanske rešitve, bi lahko, ko bomo pri nas zgradili učinkovit protiteroristični sistem, učinkovito uporabili.

Boštjan Perne