Številka 57 med banalnostjo in nacionalno tragedijo

Številka 57 je zelo zaznamovala našo generacijo. Sprva predvsem kadilce, ker je 1957. leta tedanja ljubljanska tobačna tovarna kot prva v južni Evropi začela izdelovati cigarete z filtrom, znameniti Filter 57, ki so bile, seveda na napačnem koncu, takrat po izgledu zaradi filtra, dolžine in načina pakiranja zelo moderne, nekakšen simbol naše evropeizacije. Nekdanji komunistični režim je zelo veliko dal na zunanji vtis, manj pa na vsebino. Oblika in kvaliteta cigaret nas je lahko navezovala na zahodno Evropo, demokratski duh, ki ga je nam dejansko predstavljala, pa je bil najstrožje prepovedan. Omenjene cigarete so gotovo veliko škodile zdravju slovenskih in drugih sodržavljanov, gotovo povzročile tudi kakšen požar, niso pa »zažgale« družbe.

Nekaj povsem drugega je bila 57. števila Nove revije, ki je izšla januarja 1987. leta. Ta ni povzročila zgolj požara, ampak pravi potres v tedanji slovenski in jugoslovanski družbi. Takratni politiki in njihovi številni podrepniki so kar tekmovali, kdo se bo bolj uničujoče izrazil o njeni vsebini, sodelujoče avtorje pa predstavil kot družbene izmečke. Avtorji Tine Hribar, Ivan Urbančič, Dimitrij Rupel, Spomenka Hribar, Veljko Namorš, Alenka Goljevšček, Jože Pučnik, Gregor Tomc, France Bučar, Peter Jambrek, Janez Jerovšek, Veljko Rus, Marjan Rožanc, Jože Snoj, Drago Jančar in Niko Grafenauer so v najboljši stoletni tradiciji slovenske kulture, ki je bila zaradi ideološke in državne represije edini možni  prostor izražanja najširših slovenskih političnih stališč, sprožili navček slovenskemu totalitarizmu. Kot nacionalno in politično izjemno čuteči razumniki so izrabili notranje in zunanjepolitične razmere in v temeljnem cilju: samostojni mednarodno priznani in neodvisni Republiki Sloveniji tudi uspeli. Plebiscit 23. decembra 1990 je ob 95% volilni udeležbi in 88,5% glasov vseh volilcev ne samo »nacionaliziral« njihova prizadevanja, ampak  dal najvišjo možnost javne zahvale.

Kljub množični udeležbi in prepričjivi večini, tako jugoslovanska javnost kot svet sta ob njej dejansko onemela, se je zelo hitro  pokazalo, da mnogim  Slovencem največji dosežek Slovencev v zgodovini ni bil njihov intimni cilj. Na vse možne načine se že več kot četrt stoletja trudijo, da bi njegovo usodnost otopili in vsebinsko spremenili. Pri tem se poslužujejo dveh načinov. Z izigravanjem privatizacije in temeljnih načel demokracije ter  zniževanjem osebnega in družbenega standarda načrtno, celo krivdo za posledice mednarodnih ekonomskih kriz pripisujejo osamosvojiteljem, sprožajo nezadovoljstvo med državljani, kar se izraža zadnja leta tudi v vse manjši volilni udeležbi. Druga in veliko prefinjena pot pa je  zanikanje ideoloških in političnih virov slovenske osamosvojitve. S sklicevanjem, da imamo za slovensko osamosvojitev vsi enake zasluge, spreminjajo zgodovinska dejstva in objektivna nadomeščajo s takimi, ki so bila dejansko uperejena proti njej. Predvsem zanikajo vrednote demokracije in samoslovenstva. Med najbolj tragičnimi protagonisti teh prizadevanj je Zveza veteranov vojne za Slovenijo pod vodstvom njenega sedanjega predsednika generala Lipiča.

Poizkus spremembe 57. člena Ustave Republike Slovenije, ki spreminja verne državljane v drugorazredne, je rezultat politične ocene, da so s svojimi prizadevanji prišli že tako daleč, da lahko začnejo z demontažo Slovenije kot ustavne in pravne države. Kot vse kaže, je prvo, vsaj za sedaj, uspel preprečiti parlamentarni predstavnik madžarske manjšine. To seveda ne pomeni, da se nasprotniki slovenske demokracije dejansko odpovedujejo demontaži ustave, ampak so samo ubrali (začasno) drugo pot. Slovenija se je znašla v najbolj nevarnih notranjepolitičnih razmerah, ki ne samo izničujejo pot, ki jo je začrtala 57. številka Nove revije, ampak tudi Slovenijo kot demokratično in ustavno državo.

Veljalo bi razmisliti o možnosti, da bi se za prihodnje parlamentarne volitve oblikovala koalicija za obrambo demokratičnih vrednot slovenske osamosvojitve in Republike Slovenije kot ustavne države.