Nekategorizirano

Športno srce, disciplina duha, sproščeno telo-formula do uspeha v športu in v življenju

To je nekaj kar se zdi samo po sebi umevno pa ni. Mnogim se zdi zelo enostavno kako narediti športnika, posebej »individualca«, če imaš otroka starosti nekje okoli 10 let, mu poiščeš trenerja, vaditelja, pripravljen nekaj denarja si žrtvovati za otroka in za lastne projekcije. In gremo. Enostavno. Ni. Tu ni konfekcijskega dela. Tu je nekaj več. O tem nekaj več je treba kaj reči. O tem kar nekateri ne razumejo. Eni vedo, pa ne razumejo, tretji vedo in razumejo, pa ne vedo zakaj prav njegovemu otroku ne uspe. To pa ne razumejo. Do včeraj si razumel od danes na prej pa ne.

Zato je treba vsakemu nastajanju nečesa v življenju pristopiti ko spoznaš da je nastopil trenutek  za pripravo osebe, mnogokrat otroka na nekaj kar ga bo spremenilo, naredilo drugačnega in še vedno svojega, samo prepoznavnega, da ne bo »čuden« sebi in drugim. 

Za uspeh, najprej svoj in kasneje uspeh ljudi, oseb( in  ne maminih ali očijevih sinekov in punčk)je potrebno da si pravi za to poslanstvo obenem pa biti »normalen«, tukaj in  bog ve kje, med formulami in izračuni ter željami »tišastih«, posiljenih staršev, ki želijo  in  »instant« uspeh za naslednji rojstni dan ali morda čez dve leti. Takšnim je treba pomagati da razumejo sebe, da prevedejo svoje zgrešene ambicije v vsakdanji jezik  v katerem bodo ugotovili svoje napake in rešili svojega otroka iz »krempljev« nezdravih ambicij lastnih staršev.

Od tam naprej se da delati pomagati, učiti, naučiti, trenirati, naučiti, spodbuditi moč zavesti krepiti, tekmovati in rezultate dati. Da bi tega stadija prišli, se v izoblikovanju osebnosti tekmovalca vključujejo osebni trenerji, vaditelji, učitelji, vzgojitelji, korektorji. Takšna dva sem imel možnosti spoznati in jih lep čas spremljati, tudi ob določeni priložnosti z njimi spregovoriti. To sta dve osebi, osebnosti,  dva nekdanja tekmovalca, sedaj pa  soustavrjalca  osebnosti v športu, na področju atletike, pobliže teku na srednjih progah, pa tudi na dolgih. To sta Alfa in omega tekaške šole Živko, Anica in Romeo Živko, sedaj Celjana, nekoč pa vsak po svojih močeh tekmovalca na tekmovanjih kjer sta dosegala  lastne uspehe, prepoznavnih v nekdanji državi  in v sedanji naši samostojni Sloveniji.

Anica Živko, še ne dolgo nazaj uspešna tekačica v teku na srednje,dolge proge in v gorskem teku, zdaj tekaška trenerka. Svoje znanje in izkušnje prenaša na vse, ki si želijo v teku uživati, odkrivati samega sebe, svojih sposobnosti. Na športni poti je imela odlične učitelje, strokovnjake, od katerih se je učila in sedaj v kombinaciji s svojimi izkušnjami vse pridobljeno prenaša na mlade in rekreativce, pristop vadbe pa prilagaja na prostor in čas. Za to je njeno znanje sublimat, seštevek, pa ne navadni seštevek vsega, prej nekakšen fluid, pretakajočega se  nematerialnega prenosa pridobljenega na učence,ki to čutijo in jih to nese in ponese naprej. Do rezultatov, dobrih, odličnih, vrhunskih.

 Romeo Živko je bil legenda teka na srednje proge v 90-ih letih. Na veliko športnih tekmovanj je zmagoval. Mu  ni bilo nerodno pomagati popolnoma nebogljenemu bodočem tekmovalcu, mu pustil nekaj časa da se lovi in ulovi v svojem elementu, disciplini. Iz tega je prišlo ven mnogo tega materiala. Pa se ne postavlja s tem. Sedaj je legenda v svoji preprostosti, dostopnosti, direktnosti, konkretnosti v tem kaj misli, počne, pove.

Oba  delata tako da športnika ne izpustita iz rok  ko se mu »žarnice« slave in odličnih rezultatov vžgejo, po  navadi več naenkrat. Zato pazita oziroma svetujeta, da se  ne zaletita ob zidu slave. Športnik mora precej pozornosti posvetiti lastni javni podobi.  Občutki prvega znoja  na telesu  pri teku blagodejno sproščajo in hkrati  poživljajo  ter pospešujejo urejanje misli, le-te  zadovoljujejo, osrečujejo in  polnijo baterije vsakega pravega tekača. Od trenutka ko  se potiš  v  več ali manj v  istih majicah do časa ko jih imaš deset za en trening  je lahko kratek, to ti lahko veliko pomaga, previsoko pa te ne sme dvigniti. O tem mnogokrat tečejo pogovori pri delu z njunimi športniki. Kot Celjan in kot nekdo ki spremlja športne dosežke v več različnih športih sem prav ponosen na to kako  pridejo do rezultatov. In v tem sta oba unikatna z svojimi učenci.

Zato tudi ne presenečajo objave kot so: Jan Kokalj postal članski državni prvak v teku na 1500m s 3:51,57, odlično drugo mesto  Vid Botolin tudi za novi osebni rekord  3:55,71 Skupni uspeh obeh tekačev na 1500m dopolnila Karin Gošek z borbenostjo in bronasto medaljo in 4:37,10!!

 Bravo vsem , trenerju Romeu Živku, Anici Živko, Janu, Vidu, tudi Dejanu in Klavdiji in mnogim drugim staršem, tetam , stricem…

Zato pa je ob izrednih vadbenih pogojev v dolini, v Celju, na višinskih pripravah na Rogli, ki je eno od baznih višinskih poligonov in centrov kjer se prav za prav regenerirajo, predihajo , pripravijo, razbremenijo, vsi od športnikov asistentov in glavnih učiteljev. Od tam naprej do odlične pripravljenosti in  dobrih  dosežkov ni daleč.

Zato ni bojazni da ne bi imeli poleg trenutnih prvokategornikov kot sta  Jan Kokalj, Vid Butolin, Jan Vukovič in  Karin Gošek, še veliko teh  ki so na najboljši poti da to postanejo. Osebnosti ki stojita od zadaj sta zagotovilo da bo ta »tovarna«uspehov imela še lep čas odličnih športnih  in človeških formatov.

Vane T. Costa

 

 

 

 

 

 

 

l.

Mogoče vam bo všeč