Nekategorizirano

Roman, ki se je skrivaj tihotapil v Jugoslavijo: na Titovih orgijah tudi mlade balerine

Umor Stjepana Đurekovića – afera, ki je 30 let po dogodku dramatično poslabšala odnose med Hrvaško in Nemčijo, čeprav so razlogi za ohlajanje odnosov bolj zapleteni – je bila resno raziskana in vsega tega nihče ne zna razložiti.

V igri je več možnosti, piše Express.hr. Po prvi teoriji, ki jo zagovarjajo nemški preiskovalci, je bil Stjepan Đureković ubit na ukaz hrvaškega državnega in partijskega vodstva. Naročilo je prišlo od Mike Špiljaka, takratnega predsednika predsedstva SFRJ, katerega sin Vanja Đureković je bil vpoklican zaradi gospodarskega kriminala. Delo je opravila hrvaška Služba državne varnosti na čelu z Josipom Perkovićem, pomembno vlogo pa je imel tudi Zdravko Mustač. Po drugi teoriji je Đureković kot eden najpomembnejših direktorjev INE posloval z Rusi, ki jih je okradel – to so tankerji in veliko denarja – zato so ruske službe naročile likvidacijo. Po tretjem primeru hrvaška Služba državne varnosti – pogovorno Udba – pri njegovi odstranitvi ni igrala pomembnejše vloge, ker je bila zadeva naročena v Beogradu. Naročnik je bil Stane Dolanc.

Likvidacijo je izpeljal Đorđe Božović Giška, zločinec, likvidator Udbe, ki je bil sam leta 1991 ubit v Gospiću. Z Giškom v skupini sta bila Željko Ražnatović Arkan in Dragan Malešević Tapi, poklicna morilca, ki sta se med odmori v svoji glavni dejavnosti – predvsem vlomi, ugrabitve in ​​izsiljevanja – ukvarjala s političnimi uboji, v zameno pa sta prejela policijsko zaščito.

Stjepan Đureković, mladi partizan, rojen leta 1926 v Petrovaradinu, je diplomiral na Ekonomski fakulteti in v Beogradu doktoriral iz ekonomije, nato pa je skozi rafinerijo Osijek in INA v Sisku dosegel mesto direktorja v Ini, od koder je imel neposreden dostop do najvišjih zveznih organov. Ina je bila namreč najmočnejše podjetje v državi in ​​na njene slovesnosti je prišlo celotno državno vodstvo. Ina je dala tudi premierje, iz nje je prišel tudi hrvaški premier Petar Fleković.

Đurekovićeva pot
Zgodba z Đurekovićem v INI gre v dve smeri. Ena varianta pravi, da je Đureković padel v muhaste dogovore s preprodajo nafte, ki naj bi mu “zagotovila” skoraj 90 milijonov dolarjev, zato so ga odkrili in moral je pobegniti v Nemčijo.

Druga varianta pravi, da je Đureković že leta pred izselitvijo postal oster kritik režima in se iz prepričljivega jugoslovanskega in komunističnega spremenil v hrvaškega nacionalista. Kot dobro seznanjen z vsemi zadevami družbe, je odkril velike ropote Vanje Špiljak, sina predsednika Jugoslavije Mika Špiljaka, ki so ga zaradi strahu pred sinovi aretirali, in zasnoval načrt likvidacije neprijetne priče.

Ker Udba v državi ni ubil, so Đurekovića ustrahovali do te mere, da je zbežal v paniki. V Nemčiji je tako kot drugi politični izseljenci postal svoboden plen in tam so ga kljub zaščiti nemške službe BND našli policisti morilci in v firmi brutalno pretepli.

				Stjepan Đureković			Stjepan Đureković

Đureković je bil namreč tudi sodelavec nemške tajne službe – kar zadeve še dodatno otežuje – tako je po nekaterih virih Nemcem posredoval podatke o tajnih skladiščih nafte v Jugoslaviji, pa tudi druge pomembne vojaške in obveščevalne podatke. Po prihodu v Nemčijo je v manj kot letu dni natisnil pet obsežnih propagandnih knjig, med katerimi je bila najpomembnejša ‘I, Josip Broz Tito’. Brez dvoma gre za najbolj nenavadno knjigo o emigraciji, ki je bila kdaj objavljena o Titu. Namreč, Đurekovićev roman predstavlja – pogosto v farsični obliki – celotno enciklopedijo političnih, zasebnih, obveščevalnih in spolnih tračev o Josipu Brozu Titu in njegovih najbližjih sodelavcih, zato gre za pravo erotično Iliado, v kateri se eros pomeša s tanatosom, orgije se prepletajo s prizori brutalnih množičnih usmrtitev.

Avtor je trdil, da je vse res
Roman – za katerega avtor prisega, da je resničen, in za katerega bi v Jugoslaviji bil obsojen na 10 let zapora, tudi smrtna kazen ni izključena – se začne leta 1948, v katerem Tito doživi ključno karierno skušnjavo, konflikt s Stalinom, vendar ga to ne ustavi. naročiti “kaviar in ocvrte jegulje za večerjo, dostavljeno posebej iz Skadarskega jezera”.

Aleksandar Ranković organizira tihotapljenje cigaret v Nemčijo, izkupiček pa porabi za financiranje jugoslovanskih obveščevalnih služb – denar pa je tudi v zasebnih žepih. Na začetku romana, kjer se tokovi zavesti prepletajo z avtorjevimi opisi, je zapisano, da je Tito od leta 1945 do 1948 spal z najmanj 20 ženskami, trenutno pa je noro zaljubljen v Tinka (operna diva, zlatolaska lepotica Zinka Kunc).

“Tudi ta moja gospodinja Jovanka,” misli Tito, “je boljša od vseh treh prejšnjih žena.” In samo Tinka? Po Tinki se lahko skrije vse. Poleg tega je Tinka svetovna dama. Končno se mi ni treba več poročiti, niti obljubiti nobenemu od njih ničesar. Bog, če sem se poročil s kom, s katerim sem spal šele zadnja tri leta, bi se moral že 20krat poročiti. Ali pa še več … Kdo bo vse to preštel? “

V enem od naslednjih prizorov sledi opis Tita in Tinkovega spola.

“Takoj se sleci,” ji je rekel Tito, takoj ko so se njihove ustnice razklenile. “Naostrim se od sinoči, ko sem vas gledal na odru.” “Vendar moramo pohiteti,” odgovarja Tinka.

“Danes lahko ostanem do jutra, dokler ne bom morala na vaje. Veste, moj mož se je danes zjutraj odpravil na službeno potovanje in sedem dni ne bo tukaj. “

‘Odlično! Toda to ne pomeni, da ne smete takoj sleči oblačil,« je vztrajal in začel razvezati njeno obleko.

“Raje bi ga raztrgal na vas, tako da lahko v hipu ostanete goli,” je dodal navdušeno …

“Navzdol! Če to storite, kako se bom vrnil domov gola … Snemite tudi svoja oblačila, “je dejala takrat in hkrati zapela arijo iz La Traviata, katere premiere se je Tito včeraj udeležil …

Če želite zadovoljiti vse tri, morate biti zelo dober žrebec

V knjigi so Titovi sodelavci predstavljeni kot razbremenjeni imetniki spolnih zapisov, Edvard Kardelj pa je predstavljen kot aseksualni knjižni črv. “Mislim,” bi rekel Tito na sestanku, “da bi morali dati besedo drugemu Bevcu. Ne bom rekel, da gre samo zato, ker je bral in pripravljal, medtem ko smo pili in peli, ampak zato, ker mislim, da je najbolj temeljit pri doktrini … ” Medtem ko Kardelj bere knjige in preučuje nauk, imata Tito in Ranković orgijo. “Ko sta se Tito in Ranković prejšnjo noč vrnila s sprehoda po parku, sta ugotovila, da sta se Ranković in Đilas zabavala s celo čredo deklet. Tito je hitro ocenil, da jih je približno štirinajst. To je bila baletna skupina iz Ljubljane, ki so jo Rankovićevi možje ravnokar dostavili s posebnim avtobusom. Po plesu si Tito začne predstavljati, kakšen bi bil v postelji.

“Po mojem mnenju je ta prva najboljša v trojki,” je dejal Ranković, kot da ugiba svoje misli. To je bila Suzana. Tito ni nič odgovoril … Osem jih je normalno plesalo, kmalu pa je začelo odmetavati kos po kos oblačila. Na koncu so bili vsi goli in so še naprej plesali tako, po tem pa so tovariši imeli skupinski seks, je šepetaje dejal Ranković … “Rekel si, človek, tega še nisi poskusil. Povejte mi, koga naj pošljem zgoraj v vašo sobo ?! ‘ Po nekaj trenutkih razmišljanja je Tito odgovoril: “Želim si Heleno in Suzano.” “Vzemi še dve. In tako jih imamo preveč, “mu je svetoval Ranković. “Potem mi pošlji tudi rit,” je pokazal na balerino s kodri v laseh. “In ti, Jido, katero boš?” Je Tito vprašal Đilasa. “Ne počutim se dobro, grem takoj spat,” je suho odgovoril Đilas. “Daj ne bodi šleva,” mu je rekel Tito in prezirljivo pomahal z roko ter odšel s svojimi lepoticami. Zjutraj je Tito svojim sodelavcem povedal, da je bil skupinski seks vznemirljiva stvar, še posebej, če vas pbdelujejo tri take lepotice hkrati. “To je edino, kar  je slabo, da nobena od njih ne uspe v tej stvari uživati ​​do konca. Morate biti zelo dober žrebec in zadovoljiti vse tri ….

Več avtorjev

Nekaj ​​ogovarjanj je bilo pripovedovanih o vseh vodilnih ljudeh režima, resničnih ali izmišljenih, nekaj neodločljivosti glede vsakega dogodka. Đurekovićeve knjige danes odpirajo številna vprašanja. V prvi vrsti je roman “Jaz, Josip Broz Tito” obsežno delo – na njem je 400 strani, napisanih z najmanjšimi črkami, t.i. nonparelom, nabor več kot tisoč časopisnih kartic – ki jih niti vrhunski profesionalni pisatelj ni mogel napisati v manj kot nekaj letih truda. Đureković v uvodu piše, da je bil roman v prvi različici trikrat daljši, vendar ga je skrajšal, da so ga bralci lahko pretihotapili v Jugoslavijo. To ne mora biti res. Toda čeprav je roman napisan v preprostem priljubljenem slogu – še vedno je bil propagandno orožje in “ideologija postane materialna sila le, če zajame množice” – znanje, ki je v osnovi, pa vse samo ni nepomembno. Namreč, roman natančno sledi Titovi poti od leta 1948 do njegove smrti, podaja izjemno natančno analizo številnih Titovih zunanje in notranjepolitičnih potez, dnevnik sestankov, strateške razsežnosti posameznih dogovorov ali konfliktov. Navaja na stotine imen različnih ameriških, nemških, ruskih, francoskih, albanskih in drugih politikov, diplomatov ali obveščevalcev, zato se včasih ne more izogniti vtisu, da je roman napisala skupina avtorjev, ali analitična skupine obveščevalnih služb – ameriške ali nemške – v kombinaciji s sočnimi, delno natančnimi in deloma namišljenimi anekdotami.

Mogoče vam bo všeč