RAZGALIMO AKTERJE UNIČEVANJA SLOVENSKE VOJSKE

 

 

Slovensko vojsko, ki je bila ob svojem nastanku in vojni za samostojnost zmagovita zmes predanosti in znanja, so konkretni ljudje v miru notranje razbijali in potisnili do roba propada, kar je sramota in nevarnost za obstoj naše domovine. Slovenski vojski želijo dokončno iztrgati slovensko dušo, ko skušajo sedaj na vse kriplje, celo proti zgodovinskim dejstvom, splesti kontinuiteto s Teritorialno obrambo, ki je bila leta 1968 ustanovljena kot še en vzvod JLA za obrambo totalitarnega režima. Tistega režima, ki nas je napadel, s katerim smo se borili in ga premagali.

 

Dragi rojaki, sedaj je povsem razvidno, da je rušenje obrambnega sistema in še zlasti Slovenske vojske zavestno in programirano dejanje tistih, ki si samostojne in demokratične Slovenije v EU in zavezništvu NATO nikoli niso in si tudi v prihodnje ne bodo želeli.

 

Žal imajo prav ti ljudje, ki so formalno na pozicijah ali neformalno v ozadju slovenske politike in vojske, realno moč, da lahko vztrajno in sistematično uničujejo ta nepogrešljivi atribut, na katerem je nastala in bo v prihodnje obstala ali propadla samostojna Slovenija. Tehnologija sistematičnega uničevanja je temeljito domišljena in v marsičem uprta na preverjene destruktivne vzorce in metode iz bližnje preteklosti v časih režimske Jugoslavije.

 

Dragi državljani, ponižanje, ki so ga odgovorni v vojski in politiki povzročili Slovenski vojski, nas postavlja pred žalostno dejstvo, da nam je bila Slovenska vojska sovražno prevzeta. Kako sicer drugače razumeti vso to destrukcijo, ki je ni moč prikriti niti z najbolj domišljeno manipulacijo, kot so to skušali početi zadnja leta. Vojsko so tako rekoč uničili, ponižali, praznovali pa bi totalitarno počelo tistega kar je bilo ustanovljeno za obrambo ideoloških okov, ki smo jih leta 1991 strli.

 

Za nami je Velika noč, največji krščanski praznik, prežet z mirom in spokojnostjo družinskih srečanj, kjer se večina ljudi ne ukvarja z državotvornimi problemi. Zato ni naključje, da je bila letos tik pred praznikom, javno, kot že nekaj let, tako mimogrede, skoraj rutinsko predstavljena šokantna negativna ocena bojne pripravljenosti Slovenske vojske. Letos celo z zavajajočim kozmetičnim dopolnilom, nekakšno pozitivno oceno za delovanje v miru, ki nima pri ocenjevanju normalnih vojska v svetu (ne le v NATU) kaj iskati. Kajti, primarno poslanstvo in naloga vsake normalne vojske v demokratičnih državah in s tem kriteriji za njihovo ocenjevanje, je vezana na najzahtevnejšo obliko angažiranja – to je vojna. Vse ostalo so zadolžitve sekundarnega pomena in zahtevnosti, za katere so primarno zadolženi namenski podsistemi in načrtovane njihove primarne zadolžitve. V Sloveniji pa si (očitno lahko) najodgovornejši za tako katastrofalno stanje v SV dovolijo predpraznični javni manever, s katerim s potvorjeno oceno resničnega stanja predvsem blamirajo sebe, ker javno kažejo nedopustno stopnjo strokovne nekompetentnosti. Pesek v oči in prazniki, naj prekrijejo sramoto in kriminal, ki je bil storjen nad Slovensko vojsko v preteklih letih.

Med prazniki in počitnicami čas v Sloveniji zastane, kolektivna pozaba je zajamčena in s prvim dnem po praznikih se zopet začne vse po starem – na novo. Tako je in žal verjetno še lep čas ne bo drugače, tudi v odnosu do SV. Bojim se, da morda vse do bridkega konca Slovenske vojske in države. Tudi zato, ker praznikom, tudi tistim, ki v samostojni in demokratični Sloveniji že desetletja ne bi smeli imeti domovinske pravice, ni videti skorajšnjega konca. Nasprotno, poglejmo le nekaj indikativnih primerov iz bližnjega pomladnega obdobja, ki močno, lahko bi rekli celo usodno, zaznamujejo poti in stranpoti slovenstva v zgodovini.

Pred nami je čez nekaj tednov dan Upora proti okupatorju. Namesto da bi praznovali slovensko uporništvo v pravem pomenu besede, izpostavili tudi Maistra, primorske Tigrovce in padalce…, si je stara ideološka klika brezsramno uzurpirala praznik za čaščenje in rehabilitacijo komunistične revolucije, ki je namesto svobode po drugi svetovni vojni ljudstvu vsilila nov totalitarni režim in pomorila desettisoče pripadnikov lastnega naroda. Ob tem pa vsako leto, z ukazano protokolarno prisotnostjo, brutalno onečaščajo Slovensko vojsko, ki z njihovo »NOB in REVOLUCIJO«, kljub dobrim namenom množice udeležencev – preprostih ljudi (med njimi je bil tudi moj oče), nima in ne sme imeti vrednotno ničesar skupnega. Vrednote NOB in REVOLUCIJE z JNA in TO SRS iz leta 1968, skupaj s pripadajočo ikonografijo in ostalo simboliko, sodijo v avnojsko Jugoslavijo, s katero samostojna in demokratična Slovenija in s tem njena Slovenska vojska nima in tudi ne bi smela imeti nikakršnih vrednotnih povezav. Vse skupaj sodi na smetišče zgodovine.

Še najmanj pa bi se smelo na račun potreb rehabilitacije revolucije in njenih voditeljev, ki so v času druge svetovne vojne in po njej zakrivili nacionalni genocid, manipulirati s Slovensko vojsko na način, kot smo temu priča vsako leto in še zlasti pred dvema letoma, ko so vojaki SV stali skupaj z nekakšno uniformirano paravojaško maškarado, v počastitev postavitve spomenika zločincu Mačku Matiji v Kočevskem rogu. Kot najavljajo že vnaprej, bodo tudi ob letošnjem »jubileju ničesar« zlorabljali SV pri različnih tovrstnih manifestacijah. Pod taktirko Svetlane Makarovič pa se nam na Kongresnem trgu glavnega mesta samostojne in demokratične Slovenije, kjer mestne oblasti še vedno ne dovolijo na gradu dostojno izobesiti državno zastavo, obeta množična manifestacija, katere ime »Nosil bom rdečo zvezdo« pove vse bistveno – v polnem sijaju, skupaj z ostalimi propadlimi YU – komunističnimi simboli, ko bodo zopet sredi Ljubljane množično zasijale rdeče zvezde.

Le z nekaj več subtilnosti je možno zaznati tudi letošnje, še zlasti intenzivne priprave, na obeležitev 50. obletnice TO SRS iz leta 1968, ki je bila v času nastanka in ves čas svojega obstoja sistemizirana kot povsem kompatibilen komplementarni element JNA in se je maja 1990, ko bi morala odigrati svojo zgodovinsko vlogo branitelja življenjskih interesov slovenskega naroda, s samo-razorožitvijo raje samo-razpustila in se s tem, kot institucija, skupaj s svojimi voditelji, zapisala med najsramotnejša in nečastna dejanja v vsej slovenski vojaški zgodovini.

TO SRS, kot jo želijo praznovati, je v temelju povsem jasno in razumljivo antiteza Teritorialne obrambe, ki je bila zgolj prehodno ime za slovensko oboroženo silo v času obrambne vojne proti Jugoslovanski armadi, katere del je bila, kot rečeno, tudi samo-razorožena TO SRS. Komu je to namenjeno? Ne le, da gre za zgodovinsko zlagano kontinuiteto – kakšen zgled naj bo Slovenski vojski in demokratični Sloveniji ena od sestavin vojske totalitarne države, ki se je povrhu vsega, ko je nastopila demokracija, še samo-razorožila, ker je služila SFRJ in ne samostojni Sloveniji? In ob tem dejstvu bi nekateri radi videli rojstvo Slovenske vojske v letu 1968? Globoko v komunizmu in hladni vojni? Zakaj že? Mar zato, da se bo zadnjemu šefu CK ZKS, ki je sekundiral razorožitvi TO, nekoliko olajšala vest? Njemu, ki se je z zvijačno medijsko in vsesplošno podporo prelevil v prvega predsednika demokratične Slovenije – za katero je sam povedal, da mu nikoli ni bila intimna opcija?

To zgodbo kontinuitete, ki je v jedru prevara, je bratovščina slovenske upokojenske generalitete, pod poveljstvom njihovega vrhovnega poveljnika, sporočila predlani na srečanju v Radovljici. Kot vedno je že naročena sprevržena ikonografija, ki naj bi spojila ogenj in vodo – razvodenelo komunistično TO z ognjeno slovensko oboroženo silo, ki je nastala po letu 1990 kot slovenska vojska na povsem novih demokratičnih in slovenskih osnovah. Za to svojo maškarado, ki ne more biti nikakršno praznovanje, so si dovolili izdelati znak, ki je nekakšna simbioza med zločinsko rdečo zvezdo in uradno kokardo SV. Dokaz je v prilogi.

Dan in kraj dogodka, kjer bomo dokončno izvedeli njihovo, komunistično verzijo, kdaj in kje je nastala Slovenska vojska, je za sedaj še skrbno prikrit. Pričakovati je, da se bo ta dogodek odvil pred majskimi dnevi, ko je ob odzivu na razorožitev, kar je bil akt agresije proti Sloveniji, dejansko začela nastajati Slovenska vojska. Ni pa več skrivnost, da snovalci v svoji perverznosti praktično nimajo zavor in načrtujejo (gotovo ne brez vednosti vrhovnega poveljnika SV, ministrice in GŠSV) na tej »veličastni« slovesnosti, zajeten vojaški protokol SV. Tu se bo torej Slovenska vojska dokončno poklonila (in s tem uklonila) rdeči zvezdi, simbolu agresorja na našo samostojnost leta 1991. Ko, oziroma, če se bo to zgodilo, bo Slovenski vojski simbolno zadan smrtni udarec. Vrednotna zmešnjava in prosula, zlagana ideologija bivše države, namesto pristnega domoljubja in enotnosti, ki je bilo vzpostavljeno med domovinsko vojno! Tisti, ki to počnejo, širijo laž in so grobarji Slovenska vojske.

Bistvo kolapsa in nakopičenih problemov naše obrambne sile niso raztrgane hlače ali škornji, ampak predvsem raztrgana duša.

 

 

                                                                                                              BgGen Tone Krkovič

                                                                                              predsednik Društva MORiS