Nekategorizirano

Pred 150 letnico prvega tabora v Ljutomeru

 

9. avgusta bo poteklo 150 let od Ljutomerskega tabora, ki je bil prvi v vrsti osemnajstih v letih 1868 – 1871. Tabori, potekali so na vsem slovenskem etničnem ozemlju razen v Prekmurju, so bili vseslovenske politične prireditve v smislu potrditve slovenskih zahtev avstrijskemu parlamentu iz leta 1848. Že takrat sta se Ljutomer in njegova širša okolica izjemno izkazala v zbiranju podpisov za Združeno Slovenijo. Prav takratni narodni delavci so bili tudi med organizatorji tabora dve desetletji kasneje in ga tudi financirali.

Nekdanja oblast, ki je bila zgodovini bistveno bolj naklonjena od osamosvojitvenih z izjemo Janševe vlade, taborskega gibanja dolgo časa ni mogla sprejeti kot pomembnega dejstva naše preteklosti. V taborih je bilo zanje premalo revolucionarnega prevratništva, sklicevanja na prevrat in podobno. V taborih so videli manifestacijo slovenskega meščanstva, nastajajoče buržoazije. Glavne zasluge za spremembe v politiki ima slavist prof. Viktor Vrbnjak  (1934-2005), neustrašeni Prlek in vrhunski poznavalec kulturnopolitične zgodovine slovenske Štajerske. Zbral je takrat najvidnejše strokovnjake in organiziral vrsto spominskih taborskih prireditev. Oblast je vedela, da je to sposoben izvesti tudi mimo nje in ni imela druge možnosti, kot, da se mu je uklonila. Izdal in uredil je tudi monumentalno, kar 740 strani obsegajočo monografijio Svet med Muro in Dravo, kjer je pojasnjeno širše ozadje prireditve pred 150. leti. Knjiga še danes ni presežena.

Udeleženci tabora ali taboriti, so kot del slovenskega naroda, v njegovem imenu in zanj, na podlagi predhodnih utemeljitev uglednih in učinkovitih govornikov z dvigom rok sprejeli naslednje sklepe:

1.     Slovenski jezik na Slovenskem izključno uradni jezik, dokler se na bo v ta namen na slovenskem nemudoma določil rok, in sicer pol leta, do katerega morajo vsi uradniki znati slovensko besedno in pisno.

2.     Cerkvena vlada naj uraduje in pridiga v slovenskem jeziku.

3.     Slovenščina naj postane učni predmet, pouk naj poteka v slovenščini.

4.     Slovenci naj se združijo v Zedinjeno Slovenijo.

5.     Zgradijo naj se slovenske realke, gospodarske šole ter naj jih zavodi vzdržujejo.

6.     Posamezne dežele naj dobijo večjo samoupravo.«

Postavljhene zahteve so še kako revolucionarne, saj zahtevajo temeljito preureditev takratne monarhije. Ponavljajo one iz leta 1848 in dodajajo nove, času primerne. Zadnji dve zahtevi sta zgolj delno in navidez deželno – lokalni.

Tabora se je udeležilo okoli 7000 ljudi. Na lastne stroške in v lastni režiji. Kljub veliki množici se ni na taboru zgodilo nič takega, kar bi se morali kot Slovenci sramovati. Ljutomer se je takrat nedvoumno pokazal kot dejanska slovenska prestolnica slovenske Štajerske, ki je bila takrat vodilna med slovenskimi deželami glede slovenskih narodnih prizadevanj. Tabor ni bil lokalna, ampak vseslovenska prireditev. Vzor za vse naslednje tabore.

In danes. Hvala Bogu, bo na njem govoril predsednik Republike Slovenije. Iz medijskih napovedi je razumeti, da vsi organizatorji spominske prireditve ne razumejo smisla in pomena tabora. Ne samo, da srpi in kladiva ter rdeče zvezde tam nimajo zgodovinske pravice, ampak bi morala imeti proslava tudi vseslovenski nadstrankarski in nadideološki pomen. Vse kar je povezano z jugoslovanstvom in nkdanjo revolucijo je antiteza Ljutomerskega tabora. S samostojno slovensko državo smo presegli takratno politično zahtevo, nadgradili smo jo v duhu najintimnejših, najdrznejših takratnih pričakovanj. Izpolnili smo strah takratnih slovenskih nasprotnikov in sovražnikov. In danes:? Proslave ne smejo imeti lokalnega značaja! Kaj ko bi na vseh spominskih prireditvah ob 150 letnici taborskega gibanja zahtevali zgolj in samo pravno državo. To bi bilo najbližje takratnemu duhu, kajti pravna država je temelj in predpogoj demokracije, ki je bila tudi notranja moč in energija takratnega ljudskega zborovanja.

 

Tabor v Vižmarjih (17. maja 1869)

Do zadnjega tabora, v Buhljah pri Grabštajnu na Koroškem, natanko tri leta po prvem, se jih je skupno zvrstilo 18:

·         Ljutomer (9. avgust 1868)

·         Žalec (6. september 1868)

·         Šempas (18. oktober 1868)

·         Biljana (25. april 1869)

·         Sevnica (2. maj 1869)

·         Kalec (9. maj 1869)

·         Vižmarje (17. maj 1869)

·         Ormož (8. avgusta 1869)

·         Tolmin (1870)

·         Sežana (1870)

·         Cerknica (1870)

·         Kapela (1870)

·         Bistrica pri Pliberku (1870)

·         Kubed (1870)

·         Vipava (1870)

·         Žoprače pri Rožeku (1870)

·         Kastav (hrvaško-slovenski tabor, 1870)

·         Zgornje Buhlje pri Grabštanju (9. avgust 1870)

Za najmnožičnejšega velja tabor v Vižmarjih, ki se je dogodil na binkoštni ponedeljek, 17. maja 1869. Tedaj se je zbralo okoli 30.000 ljudi. Ker so tabori krepili slovenski nacionalizem, jih je konservativna Hohenwartova vlada prepovedala.

Kmalu nato je prišlo do spora med mlado – in staroslovenci, zaradi česar je bilo slovensko narodno gibanje razcepljeno.

Dr. Stane Granda

Mogoče vam bo všeč