Ob prazniku občine Moravske Toplice Alojz Kovšca položil venec na grob Franca Ivanocyja

Uvod v praznovanje občinskega praznika, svečani govorec na osrednji prireditvi je bil predsednik Državnega sveta Alojz Kovšca, se je pričel z manjšim simboličnim dejanjem, ko sta župan občine Alojz Glavač in predsednik Državnega sveta Republike Slovenije Alojz Kovšca, položila venec na nagrobnik narodnega buditelja in duhovnika Franca Ivanocyja na pokopališču v Kančevcih. Ob zvokih kvarteta policijskih trobil in ob častnem postroju gardistov SV se je Alojz Kovšca v imenu države poklonil spominu duhovnika in velikega narodnega buditelja Franca Ivanocyja, ki je s svojim delovanjem vplival na prebujanje slovenske zavesti med prekmurskim življem, ki je krono doživelo pred sto leti, ko je bil ta del slovenskega ozemlja znova povezan z matičnim ozemljem.

Kdo je bil Franc Ivanocy

Franc Ivanocy se je kot Franc Kodila rodil 25. avgusta 1857 v Ivanovcih kot edini sin Adama Kodile in Rozalije, roj. Hujs. Priimek Ivanocy (tj. Ivanovski) je prevzel v času bivanja in šolanja v Köszegu,  po svojih prednikih duhovnikih: Adam Kodila – Ivanocy (1756-1824), Matija Kodila – Ivanocy (1781-1841), Jožef Kodila – Ivanocy (1842-1903) itd.

Franc Ivanocy

Ivanoci je v Köszegu spremenil rodbinsko ime Kodela v Ivanóczy (Ivanoci) iz spoštovanja do odličnih duhovnikov-rojakov tega imena. To ime ne sme zavesti, da je bil Ferenc Ivanóczy plemič, ali kaksen sorodnik plemiške družine Ivanóczy. Sam je izhajal iz družine malih kmetov.

Franc Ivanocy kot edinec malega posestnika Adama Kodile in Rozalije Hujs, je obiskoval šolo v rojstnem kraju, s pomočjo župnika M. Sisekija je bil brezplačno sprejet v Kelcz-Adelfyjevo sirotišnico v Kőszegu (1868), kjer je spremenil rodbinsko ime Kodila v Ivanóczy (Ivanoci) iz spoštovanja do odličnih duhovnikov-rojakov tega imena. Tu je pod vodstvom benediktincev dokončal osnovno šolo in nižjo gimnazijo (1875), višje štiri razrede v treh letih v Sombotelju (1878) ter bogoslovje v centralnem semenišču v Budimpešti, bil v Győru 1882 posvečen v duhovnika, eno leto kaplanoval v Murski Soboti, 1883 postal prefekt v somboteljskem semenišču, 1884 profesor dogmatike. Leta 1885 je doktoriral z madžarsko disertacijo o svetem pismu in klinopisnih spomenikih. Prijateljsko mu naklonjeni škof Kornél Hidasy ga je 1885 imenoval za člana izpraševalne komisije za srednješolske profesorje, od marca 1889 do smrti je deloval na Tišini kot župnik, bil od 1893 dekan in šolski nadzornik sombotelskega okraja, 1907 ga je kralj imenoval za častnega kanonika.
Ivanocy je bil predvsem vnet duhovnik: popolnoma je prenovil tišinsko cerkev, oskrbel nove zvonove in orgle ter dvignil cerkveno petje; spisal je knjižico Pobožnost Srca Jezušovega (1892), priredil novo izdajo med katoliškimi Prekmurci najbolj razširjene Molitvene knige (Radgona, 1904), ustanovil Društvo najsvetlejšega Srca Jezušovoga (1895), ki izdaja od 1904 Kalendar z nabožno, praktično, pripovedno in narodopisno vsebino, z njegovim sodelovanjem se je 1906 ustanovil nabožni mesečnik Nevtepeno poprijeta Devica Marija, zmožna Gospa vogrska pod uredništvom J. Klekla, s pomočjo Petera Kolarja je izdal za normalne šole prevod Gerelyjeve Male biblie z kejpami ali Zgodbe zveličanja za malo dečico (za I.—II. razred, Sombotel, 1897, 2. nat. 1898; za III.—V. razred 1898) ter širil med ljudstvo nabožne knjige, posebno Mohorjeve.

“Nobena oblast ne sme in ne more prisiliti dušnih pastirjev, da bi svojim ovcam, bodisi odraslim ali majhnim, razlagali Gospodov nauk v tujem jeziku,” je zapisal. 

Med prvimi je bil Franc Ivanocy, župnik in dekan na Tišini, zato so oblasti proti njemu naklepale veleizdajniški proces. “Mar ni nevarno tem ljudem vzbujati sanje po veliki slovansko-ilirski solidarnosti?” so zapisale takratne oblasti. 

Tudi Prekmurci so, kot vsi Slovenci, “pojoče ljudstvo, zato je Ivanocy gojil cerkveno petje v slovenskem jeziku in cerkveno pesem je bilo slišati tudi po poljih in hišah. Prizadeval si je za zdrave družine. Naziv “prekmurski Krek” si je zaslužil, ker se je zavzemal za prekmurske ljudi, ki so odhajali na sezonsko delo na Madžarsko, kjer so jih izkoriščali bolj kot afriške sužnje.

29. avgusta 1913 dopoldne je Ivanocyja v graščini veleposestnika Jožefa Kladziwe na Petanjcih zadela delna kap.

Umrl je v petek, 29. avgusta 1913.Pogreba na Tišini, 1. sept. 1913, se je poleg drugih udeležil tudi sombotelski škof grof János Mikes. Po pogrebni maši je krenil sprevod dve uri daleč proti bregu Sv. Benedikta v Kančevcih. Ivanocy je namreč določil v oporoki, naj ga pokopljejo na domačem pokopališču poleg staršev. Zapustil je tudi 1000 kron, naj mu naredé skromen spomenik s slovenskim napisom, kar se je leta 1937 tudi zgodilo.