Ob 140 letnici rojstva Lamberta Ehrlicha

V torek, 18. septembra bo ljubljanski nadškof in metropolit dr. Stanislav Zore na Žalah v cerkvi Vseh svetih daroval spominsko mašo ob 140. letnici rojstva prof. dr. Lamberta Ehrlicha. Po maši bo blagoslovitev Ehrlichovega doprsnega kipa. Od letos je Kongregacija za zadeve svetnikov pri Svetem sedežu pričela postopek beatifikacije božjega služabnika  Lamberta Ehrlicha, ki je 26. maja 1942 za vero umrl mučeniške smrti pod streli komunističnega likvidatorja. 

Kdo je bil torej Lambert Ehrlich, katerega obletnice rojstva se bomo spomnili ta torek? Če bi verjeli zapisom Wikipedije, bi Ehrlicha umestili med izdajalce slovenskega naroda, ki da je paktiral s fašističnim in nacističnim okupatorjem. Edino, kar v Wikipediji niso zgrešili, je bil njegov antikomunizem in odločno nasprotovanje komunistični revoluciji v času okupacije. In ta razlog Wikipedija najde kot opravičilo za gnusen umor, ki ga je izvršil VOSov likvidator. Smrtno obsodbo so mu komunistični revolucionarji z Borisom Kidričem na čelu, katerega je Ehrlich celo rešil iz nacističnega zapora, izrekli, ker se je zavzemal za samostojno Slovenijo, v kateri ne bi bilo prostora za komunistične revolucionarje.

Sicer pa s hvaležnostjo objavljamo zapis o prof. dr. Lambertu Ehrlichu, ki ga je napisal dr. Janez Juhant.

Prof. dr. Lambert Ehrlich, rojen 18.9.1878 pod Višarjami je bil, človek globoke vere, vrlin in izredne delavnosti, izjemno sposoben duhovnik, profesor, vzgojitelj, socialni in misijonski delavec, znanstvenik, politični delavec, organizator, mučenec in svetnik.

Šole je obiskoval v domačih Žabnicah v Kanalski dolini, maturiral je v Celovcu (v slovenščini s „Prešernovo dobo in njenim pomenom za razvitek slovenskega slovstva“). Vpisal se je na teologijo v Innsbrucku, bil 1902 posvečen v duhovnika celovške škofije, to leto študiral še v Rimu, v Innsbrucku pa leta 1903 postal doktor iz teologije. Bil je kaplan v Beljaku, v celovški stolnici, škofov tajnik in profesor v bogoslovju. Odločilno je sodeloval je pri ustanovitvi in delovanju krščanskih slovenskih društev na Koroškem: izobraževalnih ustanov (»rešiti narodu narodnost in vero«), posojilnic, Sodalitete Presv. Srca Jezusovega za duhovnike (Tinje); organiziral/vzgajal (jim pomagal) je mlade, gospodinjske pomočnice. V delu Aus dem Wilajet Kärnten (Iz dežele Koroške) razčlenjuje neznosni pritisk na Slovence v šolstvu in politiki. Med prvo svetovno vojno je deloval med vojaki, leta 1919 pa kot odposlanec jugoslovanske vlade na konferenci v Versaillesu, za rešitev Koroške. O tem je napisal razpravo (419 strani in 139 prilog, prepisov uradnih dokumentov). Po plebiscitu se je moral umakniti v Jugoslavijo. Postal je profesor na Teološki fakulteti Univerze za primerjalno veroslovje, apologetiko in misijologijo. Izpopolnjeval se je v Parizu in Oxfordu. Napisal je knjigo Božje kraljestvo na zemlji, razprave o veri, misijonih, marksizmu, razvojni teoriji, prvotnih ljudstvih (mednarodno uveljavljen teoretik). Predaval je na mednarodnih misijonskih konferencah, eno je leta 1930 organiziral v Ljubljani. Istega leta je postal študentski duhovnik, zbiral, organiziral, utrjeval in vzgajal je študente v verskem in narodnostnem duhu za nesebično delovanje, ki ga zgledno potrjeval sam.

Od študija v Innsbrucku in konference v Parizu se je zavedal pomena širitve narodne zavesti med Slovenci ter védenja o Slovencih v mednarodnih krogih. Leta 1935 je na Višarjah spregovoril: »A naši očetje so bili modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na ta otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne ločuje, marveč jih združuje.« V začetku vojne je 24. nov. 1941 napisal izjavo Slovenski problem, kjer poudarja vlogo Slovenije v povezavi z drugimi narodi v združeni Evropi. Končno je v stiski okupacije in medvojnega pobijanja vidnih narodnih in vernih ljudi s strani komunistov 1. aprila poslal spomenico okupatorjem. Od Italijanov zahteva, naj se nedolžne internirane Slovence izpusti ter se časopisom dovoli večja svoboda. Predlaga, naj Slovenci dobijo dejansko upravno oblast, da se prepreči nasilje nad nemočnim prebivalstvom. Dežurni polkovnik je prinašalcem dejal, da bi bilo treba avtorja in njih, ki so jo prinesli, takoj postreliti.

Končno ga je 26.maja 1942 na Streliški ulici v Ljubljani komunistični likvidator ustrelil skupaj s študentom Viktorjem Rojicem. Od letos je prvi na seznamu kot božji služabnik skupaj z ostalimi mučenci, ki jih je Kongregacija za zadeve svetnikov sprejela v postopek.