O NeNasilju: Mlatenje akademske slame – edino kar je opazno in vidno. Kljub dobri volji.

Velika pričakovanja. Rezultat skorajda obratno sorazmeren. Razen zgoščenega protokola. In  nastop producenta v pripravi oddaje v tujem jeziku. Se opravičujem ampak to ni v redu.

Tudi po sestavi gostov  ekipirano po  sistemu toplo-hladno. Morebiti  Dan Podjed, antropolog, ZRC SAZU in Leonida Zalokar, ravnateljica Strokovnega centra Planina,  več notranje želje po premiku in kot  bi rakla gospa Zalokar  več »Akcije«.

Celje je bilo  namensko izbrano kot lokacija, tudi zato kjer je od tod naprej zadeva  eskalirala v smislu načina in hitrosti širjenja po družbenih omrežjih. Kot goreča slama, ki jo nobeden, vsaj nekaj dni, ni gasil ampak je dodajal nov snopič v gorečo kopico TIK-TOK-erskih lepljenk. Druga dogajanja pa so samo privrela na plano in v javnost. Zunanja oblika nasilja je »bolj pomembna«  od samega  nasilja. Poleg resničnega nasilja je še več tega  na omrežjih.

»Vlak« s katerim smo se vozili v napačno smer v šolstvu in vzgoji je permisivna vzgoja. Tu je nenadzorovani liberalni celo »hipijevski« pristop  uničil in  razbolel vzgojno izobraževalni proces za katerega predolgo iščemo zdravilo. Tudi včeraj smo prevečkrat slišali kako so vsi »dobri  četudi niso plačali vozovnico«

O samem nasilju v šolah so spregovorili dijakinje in dijaki. Vse se suče okoli tega, da je vse povezano z statusnimi simboli in morebitnih posledic če preveč odstopaš od tega. Vceplja se v otrokovo, šolarjevo miselnost, da si otroci lahko privoščijo vse ker jim šola ne more nič. Šole so samo zidovje kjer se  naredi šola  in da te nobeden ne sili nikamor. Starši,  ki so daleč vstran od pedagogike in izobraževanja narekujejo tempo in način šolanja. To je pot v nikamor. Ali kot je omenila vodja kriznega centra za mlade Celje Mojca Kolar, ki  ugotavlja, da otroci v srednjo šolo prihajajo  »z zelo poškodovano dušo.”

 

Starši se celo bojijo svojih otrok.  Otroci z poškodovano dušo pridejo takšni v šolo ker so odraz svojih staršev. Antropolog  Dan Podjed je v primeru pretepa na strehi celjskega nakupovalnega središča presenetil predvsem odziv staršev, saj so začeli pripravljati sezname mladih, ki so nasilje izvajali. “Odziv starejših po pretepu v Celju je bil srhljiv. Pričeli so pripravljati sezname, kdo so ti otroci in kaj jim je treba narediti. Zgodil se je linč. Zato sem zgrožen nad našo generacijo. Ustvarili smo družbo totalnega nadzora.  Zgrešen mentalni sklop staršev ne prinese na svet in v družbo zdrav značaj in osebnost.

” Družba oziroma šola popravlja svoje napake ali bolje sistema, ki je proizvedel te napake. Vpliv šole  se konča z odhodom iz poslopja. Izven šole pa nič. Tudi zato so toliko bolj  pomenljive besede Gregorja Deleje,  nekdanjega ravnatelja Gimnazije Celje-Center, ko pravi, če bi se pretep zgodil na strehi Gimnazije bi to šola preprečila ali popravila. Pa še to stežka. “En tak dogodek mora odzvanjati v šolskem prostoru. Odzvanjati mora zelo konkretno. Mladi morajo začutiti, da tudi mi z njimi govorimo kot z ljudmi,” je izpostavil. O nasilju poročajo iz večine slovenskih šol. Dodal je, da v  izobraževalnih poklicih niso vedno tisti ljudje, ki jim je to namenjeno. “Mnogi šolniki ne morejo vzpostaviti avtoritete, ker to ni zanje.” Če je nekdo zasebno »mevža« v šoli ne bo mož jeklene volje. To nekateri v šolah spoznajo in imajo odprta vrata v ustvarjanju »pekla« sošolcem .

 

Akcija in ne cincanje!

Klasika v mlatenju akademske slame je nastop ministra Darija Felde, “ki vidi problem v izvedbi. Osnove so. Vemo, da smo ljudje različni. Manjka pogovor,” pa jima je odgovoril Felda. Meni, da je zakonodajni okvir potreben posodabljanja, predvsem zaradi novih izkušenj, s katerimi se soočamo v izobraževanju.  Ne more vsak nekaj posodabljati in nič uporabljati.  V kolikor ni operacionalizacije sprejetega,  je to stopicanje in neproduktivno zapravljanje časa in produciranje  »invalidnih«  generacij.

Ta minister(gospod je matematik po osnovnem poklicu) je prepričan, da  ne gre le za problematiko v šolah. Hkrati pa izpostavlja, da imajo starši prevelik vpliv na šolski poklic, njihova mnenja pa so subjektivna in nestrokovna. Če se ne  gre niti za milimeter vstran od ugotovitev, je narobe in ne spet čas za zagon novega cikla « larpurlartizma« o tem kaj bi če bi. Izvajati in ne prekladati besede ali snovati časovnico o izvajanju časovnice, ki predvideva kaj bodo predvidevali. Družba, ki ima sedaj toliko otrok z » poškodovano dušo« ni družba ki je zdrava družba. Zamujanje je zaznamovanje več bodočih  generacij. Minister in resor morata prestaviti v višjo prestavo. Pa ne z akcijo “Pred vsako šolo policist.”

Bistvo s čem se ukvarjamo sedaj,   je v tem in če želimo morda kaj popraviti kot družba ne smemo  zamujati,  ampak nadoknaditi kar se da. Ali kot je  je gospa Zalokar meni, »da pri vsaki vladi nekaj delamo, pripravljamo ustanavljamo, potem pa vlada se zamenja in tečemo novi krog. To ni čas za delovne skupine, to je čas za akcijo.”

Akcija ali »Srbija« na lastnem šolskem dvorišču?

Celje je pridobilo je nekaj pozornosti in minutažo v »prime time«, rešitve pa ni, vsaj zaenkrat tako kaže.

 

Vane T. Costa