Izzivi časa: “Je še kaj prostora za odklone in anarholiberalizem ali se že vračamo?”

Velikokrat se nam zgodi  da zavzdihnemo in se potolažimo z mislijo, da smo tako nizko, da verjetno nižje ne moremo več in ne gre ter nam to morda zbudi  upanje da bo bolje. Na žalost  se zgodi  da slej ko prej ugotovimo, da smo se zmotili in pademo še nižje, pa naj gre za kulturo, moralo, politiko, gospodarstvo ali druga področja. Vendar nekje in enkrat pa mora biti dno.

A kaj se zgodi, ko ga dosežemo? Kaj nas o tem uči zgodovina, kaj sodobna dejstva in kakšni so izgledi za prihodnost? Odgovore na te pomisleke, razmisleke, dvome in tudi  morebitna upanja na bolje bomo poiskali skupaj z Brankom Cestnikom,  duhovnikom, lazaristom in pisateljem  ter kritičnim mislecem.

Branko Cestnik

Na čem smo pravzaprav?  Smo  pri temeljnem odklonu- vstran od Boga

Stanje na Slovenskem, na žalost  tudi prevladujoče, posebej v ateističnih krogih, je stanje razdvojenosti ali bolj prikritega dualizma med osebno libertarnostjo in potrebi po močni državi. Tu se tudi začne ali je dodobra opravljen “odmik” od Boga. Boga dojemajo kot nekoga ki človeka duši.  Po osvoboditvi od Boga, ki jo omenja Kocbek,  ti novi “osvobojenci”  uživajo v svoji neznanski erupciji svobode pa vendar ne vedo  kako v tej svobodi ves čas živeti in kako se znajti. V trenutkih stiske od preveč svobode se zatečejo k državi, moči in zanesljivosti, ki postaja neka nova ideologija,  ki se jo povzdigne na piedestal kot neko novo religijo.  To je  na določen  način neka nova religioznost.  Bila so obdobja, posebej v obdobjih družbenega eksperimentiranja, sprememb na “bolje” in vstran od Boga ter zanašanja na družbeni ustroj, se pravi od francoske revolucije pa do propada socializma, ko  je pa prišlo do ugotovitve, da niso našli prave formule za srečo z odmikom od Boga. Prejšnji eksperimenti pri katerih so hoteli “ubiti” Boga v ljudeh ni prinesel nobenega preporoda temveč še več nesreče. Pravzaprav s poskusom smrti Boga nastopa tudi smrt človeku in s tem tudi človeštvu. Goji se kultura smrti in ne življenja. Demografsko se krčimo, nočemo se rojevati. Kar je predvsem slabo, porazno in žalostno za človeštvo. Kot da si sami trasiramo pot k samo-izumrtju.

 Kako se je na to  odzvala cerkev? 

Borila se je z jasno besedo in z močjo čeprav je ta kriza boga na nek način stopila vanjo. Celo J.B. Metz, francoski ideolog  osvoboditve na dvome ki se pojavljajo v Cerkvi kako rešiti problem krize Boga, priporoča teologom, da naj rešitev poiščejo v cerkvi sami  češ, “da je kriza  Boga cerkveno šifrirana”, oziroma da je  rešitev krize Boga na cerkvenem dvorišču. Dejansko lahko rečemo da je kriza civilizacije in s tem kriza cerkve ter Boga. Ali kot je bilo rečeno, da na vsakih 500 let je kriza cerkve in krščanstva. Samo pri vseh dosedanjih krizah je bil bog na nebu.  Zdaj, v tej krizi ga ni  na nebu.  V sedanji krizi se uničuje  najodličnejša stvaritev  Boga na zemlji  a to je človek.

Razgradnja družine- temeljna strategija anarho-liberalizma

Človek kot tak  se najprej vzpostavi in definira preko družine. Družina je učlovečenje božjega okolja.  Božji nasvet je “Adam in Eva rada se imejta,  sta kot eno telo, imejta otroke”,  zato sta bila postavljena v zemeljskem raju da predstavljata in uresničujeta božji načrt. Inštitut družine  je inštitut rajskega izvora in je nastal pred izvirnim grehom.

Sovražnike Boga ne bomo prepoznali kot sovražnike duhovnosti ampak kot sovražnike telesa. Ločujejo se informacije dognanj,  ki so izven telesa in tiste ki pridejo preko empiričnega dojemanj ko so otip, vid, dotik. Se pravi tisto ki je preko spoznanja  prišlo v moje misli ali po Descartesovo “Cogito ergo sum”. Spoznavanje se seli iz predmeta v možgane.

Leta 1968 in seksualna revolucija…

Znana seksualna revolucija  ki je  nastala iz študentovskih gibanj leta 1968, ni prinesla samo razuzdanost,  morda je bilo tudi kaj koristnega, pa vendarle  lahko rečemo, da je kardinalno napako ali zavrtje za človeka in človeštvo to,  da so spolnost ločili od rojevanja oziroma od rodovitnosti ter da  je spolnost postala sama sebi namen. Celo tako daleč se je šlo, da je ženska,  ki je želela imeti otroka  postala napačna, nesprejeta.  Spolnost  je predvsem ali samo užitek, čezmernost je prinesla razvrat,  in ni za rojevanje oziroma za človekovo rodovitnost.

Ta “ekstremizem” ali faza v razgradnji družine, ki temu sledi,  je feminizem z vsemi trendi ki jih je  prinesel.  Deli tega so koristne z vidika  borbe  za civilizacijske pridobitve, dosežke, kot je volilna pravica žensk. Z uzakonitvijo splava feminizatorji  pridejo v spor s krščanstvom ter si s tem “pridelajo” ideološko vstopnico v feminizem. Od tam naprej pa do danes  se samo stopnjujejo faze razgradnje do meje nerazumnosti, ki bo na koncu  ta  feministična razgradnja prinesla opozicijo sama sebi. Sprva iz neke potrebe po nekaj več dodatnih pravic,  se  je danes vse tako izkrivilo, da družbene kaprice postajajo pravice, kot so trans-humanizem ter s teorijami spola.

Dekadentnost evropskega tipa je postala nevarna za preostali svet, predvsem za islam.  Ohrabrujejo pa pojavi tudi v nasprotno smer, h krepitvi družine.  Zoper negativne pojave časa se lahko upremo v svojem mikro okolju, v družini. Za tovrsten upor ne potrebujemo  ulico.

Vračanje je grozljivo….

Človek je daleč zabredel. Sledi na nek način vrnitev k Bogu. Presenečeni smo nad načinom vračanja Boga ali nas k Bogu. To so grozljiva vračanja.  Zdaj se nam ne vrača kot naš prijatelj, usmerjevalec, tih in razumevajoč,  temveč kot kot jezni bog ali kot je rekel spoštovani gospod Cestnik, “Bog se vrača jaz nisem vesel”. Zato ker oblike preko katerih  se vrača,  so slabe, vrača se kot maščevalec, kaznovalec,  pokončevalec. Sprva je bilo  to vračanje simpatično v Iranu, ko se je leta 1979 pojavil Homeini, kasneje, čeprav so neradi priznali tudi sami levičarji, namesto slabega naziva zanj so še, kot nekdanji zavezniki Homeinija, rekli da je to revolucija  z duhovnim pridihom. Sedaj, danes,  pa vidimo da je vse prej kot to, da je agresiven, razdiralen in nazadnjaški islamizem.  ISIS je nastopil kot apokaliptična sekta.

Dekadentni zahod se težko sestavlja. Ali pade v nove zablode in deviacije. To praznino hoče zapolniti Rusija s svojim “Moskovskim krščanstvom” oziroma z bojevniškim pravoslavjem kar je  že bilo opaženo pri ruski agresiji  na  Ukrajino  kjer so udeležene  enote s krščanskimi oznakami, logotipi,  na uniformah in na tehniki. Moskva goji  ambicije postati tretji “Rim”. Od tod tudi sveta vojna Vzhoda proti zahodni civilizaciji.

Hvala “ribici”, že vnaprej v želji da čim bolj dolgo ostane in premore plavanja v nasprotno smer…(VTC)

Izhod..Sursum corda!

Le kvišku srce, je osnovna drža.. veselimo se upanja, kreposti, prihodnosti.. In vrnimo Boga tam kjer smo ga najprej izgubili,  v družino, preko družinske molitve,  potem pa v cerkev…

Skozi svobodo za, ki nas bo  vrnila k Bogu in peljala vstran od anarholiberalistične maksime “svobode od”, ki nas je oddaljila od boga..  Vrnimo se k njemu.. Bogu!

Vane T. Costa