Navidezna varnost – kako s strahom ohraniti privilegije

Več  kot vlada obljublja varnosti, manj varno se počutijo ljudje in bolj jih je strah. To je glavna ugotovitev posveta strokovnjakov s področja varnosti na Pravni Fakulteti v Ghentu, kjer sem več let predaval o poznomodernih trendih varnosti. Zastraševanje z varnostnimi ogrožanji, povečevanje policijskih pooblastil, vpliv na medijsko poročanje in prevzem sredstev masovnega nadzora omogoča, da se skrijejo drugi problemi v družbi, vladajoča elita pa ostaja na oblasti.

 

V Sloveniji zato poteka laični, politični in strokovni varnostni diskurz, ki je protislovno ideološko motiviran in zato neučinkovit, neučinkovite pa so tudi vladne spremembe zakonodaje. Vse bolj se oddaljujemo od klasičnih vojaških ogrožanj, kar terja nove pristope in kreiranje proaktivnih politik. Moderna hibridna ogrožanja pomenijo poleg varnostnih ogrožanj tudi ogrožanja v gospodarskem, socialnem, kulturnem in medijskem smislu. Gospodarsko stanje brez razvojnih investicij v dodano vrednost (zaradi razprodaj državnega premoženja, finančnim skladom, ki skrbijo le za ekonomski interes, ne pa za širši družbeni interes, kot je razvoj kadrov, vlaganje v mlade in prepoznavnost regije), socialni nemiri ali negativno ter naročeno medijsko poročanje vzbuja občutke ogroženosti in neperspektivnosti ljudi. Namesto upravljanja države v dobro ljudi se poraja umetno ideološko vspodbujena kultura strahu pred terorizmom in kriminaliteto. To je možno predvsem zaradi stopnjevanje ekonomske in socialne negotovosti, ki temelji na strahu pred izgubo zaposlitve, eksistenčne in socialne varnosti na eni strani in strahu pred tujci in imigranti na drugi strani.

 

Širši pogled pokaže, da poznomoderno družbo zaznamuje nepredvidljiv in izrazito protisloven ekonomski, politični in socialni razvoj. Vse bolj dezorganizirano in kaotično kapitalistično družbo označujejo (1) ekonomska in politična globalizacija,  ki vse bolj spominja na ekonomski in kulturni imperializem in med drugim zaostruje polarizacijo med t. i. razvitim in nerazvitim svetom,  poglablja razkorak med različnimi kulturami oziroma civilizacijami, vzpodbuja verski fundamentalizem in (posledično) terorizem, stopnjuje revščino (tako v nerazvitem kot tudi v razvitem svetu),  zapostavljenost oziroma izključenost ranljivih družbenih skupin (npr. pripadnikov manjšin, mladih, ostarelih ipd.), zmožnost posameznih držav, da bi same oblikovale strategijo svojega ekonomskega in siceršnjega razvoja ter se na ta način soočile s problemi ipd., (2) novoliberalna kapitalistična ekonomija, ki funkcionalno, tržno in profitno logiko vsiljuje na domala vsa področja družbenih odnosov (tudi na tista, na katerih nima kaj iskati), (3) politična in ekonomska integracijska prizadevanja (zlasti v evropski regiji), ki jih –kljub  sklicevanju na skupne cilje in vrednote, multietnično sodelovanje, sožitje, strpnost ipd.- zaznamuje skrb vzbujajoči vzpon izolacionizma, ksenofobije, populizma ter ideološkega in političnega (neo)konservativizma, (4) digitalizacija in informatizacija družbenih procesov, ki v temeljih spreminja sodobni svet (vstopamo v t.i. »informacijsko«, »digitalno«, »postindustrijsko«, »postmoderno«, »hipermoderno«, »hipertehnološko«, »cyber« itd. dobo), (5)  kriticizem in skepticizem na področju družboslovja, ki sta zamajala avtoriteto (družboslovne) znanosti ter poudarila relativnost in omejenost njenih (kognitivnih) potencialov pri odkrivanju resnice o človeku,  (6) pojav kritičnih postmodernističnih tokov v filozofiji, ki so izpostavili stališče, da razum ne gre opredeljevati zgolj kot osrednjo progresivno silo zgodovinskega razvoja, temveč tudi kot sredstvo in orodje, ki ga tako ali drugače ideološko in politično prepričani nosilci družbene moči v posameznih obdobjih zgodovine na različne (vse bolj prefinjene) načine uporabljajo v interesu dominacije in vzdrževanja zatečene družbene pozicije (ti tokovi so v temeljih zamajali moderne razsvetljenske »velike pripovedi« o ekskluzivni vlogi znanosti in racionalizma pri emancipaciji človeka),  (7) transformacija družbenih vrednot, življenjskih stilov, ki je vspodbudila eksperimentiranje, fleksibilizacijo, pluralizacijo, fragmentacijo, atomizacijo življenjskih praks ter hkrati okrepila ideološki, verski in moralni tradicionalizem, (8) množica prelomnih odkritij v astronomiji, fiziki, genetiki in medicini, ki so zaostrila nasprotja med pretežno liberalnimi na eni strani in pretežno dogmatičnimi (konservativnimi) idejami o svetu in človeku na drugi strani, (9) in nikakor ne nazadnje, pojav novih kompleksnih oblik izrazito intenzivnega in daljnosežnega ogrožanja individualne in kolektivne varnosti.

 

Prav zato je potrebno proaktivno postaviti sistemske rešitve varovanja kot nekakšne stand by mehanizme, ki bodo zagotavljali, da bo varnostni sistem deloval ne glede na varnostno situacijo, upoštevajoč  naslednja ogrožanja: vojaška; notranje varnostna; naravne in druge nesreče. Sodobne države razpolagajo s tovrstnimi mehanizmi, kaj pa namerava vlada v Sloveniji? Po eni strani naš prepričuje, da je ogroženost Slovenije nizka, po drugi pa uvaja represivne ukrepe kot je zadnji predlog novele zakona o kazenskem postopku. Problem v Sloveniji je, da se zakonov ne izvaja. Pri predlaganih zakonih pa gre zdaj še korak dlje, saj so takšni, da se jih sploh ne da izvajati. Zakaj niso izvajali Schengna in drugih že sprejetih zakonov ob prejšnjem migrantskem valu?

 

Izhod iz krize, v katero je zabredla poznomoderna kapitalistična družba, je dokaj negotov, še posebej iz razloga, ker akterji, ki odločajo o globalnih in regionalnih političnih in ekonomskih družbenih vprašanjih (še posebej pa je to izpostavljeno v Sloveniji) gledajo bolj na svoje zaslužke, branjenje privilegijev in ohranitev oblasti (tudi posredno preko tistih, ki jih nastavijo na funkcije). Zato govorimo o ugrabljeni državi, ki deluje v dobro skupine ljudi, ki si je podredila vse vodilne funkcije preko katerih obvladuje družbo. Tradicionalno (moderno) razumevanje sodobne družbe in načrtovanje njenega razvoja je neučinkovito, zato je treba na globalni ravni zagotoviti alternativne oblike pravnega, političnega in ekonomskega družbenega delovanja, ki bodo zagotavljale potencial vzpostavljanja socialne kohezije in uravnoteženega ekonomskega, političnega in socialnega razvoja. Odgovor na ugrabljeno državo je sistem upravljanja države v dobro ljudi.

 

Kje je v Sloveniji tako propagirana pravna država in zavzemanje za ustavne pravice, ali gre za njen antipod policijsko državo in za obvladovanje ljudi na podlagi strahu? Medtem ko se vsi ukvarjajo s strahom, v ozadju poteka nekontrolirano zadolževanje in razprodaja Slovenskega bogastva in kulture. Vladi je potrebno naložiti breme odgovornosti pri oblikovanju takšnih sektorskih politik, ki bodo vodile v ustvarjanje družbenega ekvilibrija, kot osnove za preprečevanje cele vrste virov ogrožanja. Kredibilen koncept varnosti je namreč možno vzpostaviti le ob celostnem obravnavanju družbenih odnosov, procesov in konfliktov ter čim bolj uspešnem preseganju družbenih, političnih in ekonomskih protislovij.    

Dr. Bojan Dobovšek