Miša Pušenjak: Zdravstvo je rak rana naše družbe

Miša Pušenjak, kandidatka SLS na letošnjih predčasnih parlamentarnih volitvah, je univerzitetni diplomirani inženir agronomije, zaposlena pa kot kmetijska svetovalka, specialistka za zelenjadarstvo in okrasne rastline. V kmetijstvu dela že 30 let. Je občinska svetnica na Ptuju, piše strokovne knjige, s katerimi želi spodbujati naravi prijazno pridelavo zelenjave doma in na kmetijah, v prostem času pa se sprošča s petjem v pevskem zboru Sv. Viktorina na Ptuju. 

V kmetijstvo se kot strokovnjakinja vpeti že 30 let. Sami pravite, da je kmetijstvo najpomembnejša gospodarska  panoga, saj brez lastne hrane ni preživetja držav, lahko čez palec ocenite stanje slovenskega kmetijstva.

Stanje kmetijstva v naši državi sploh ni rožnato in zelo malo panog se lahko pohvali, da nima težav. Vse to je posledica številnih napak v zakonodaji, ki je nepregledna, nepovezana, pogosto celo se zgodi, da so si Uredbe druga drugi nasprotujoče, obrazložitve zelo slabe. Vse skupaj pa močno povečuje predvsem stroške, pa tudi količino dela  na majhnih in srednje velikih družinskih kmetijah. Kot kaže, pa smo v naši državi povsem pozabili, da so družina, male in srednje velike družinske kmetije in enako podjetja tisti steber, ki lahko poganja družbo naprej, če jih seveda pri tem ne oviramo.

Kaj reči o kmetijskem ministru Dejanu Židanu. Če me spomin ne vara, smo imeli na določenih segmentih večjo samooskrbo, kot jo imamo danes, živinoreja je v krizi, vse več hlevov sameva praznih?

Mogoče mi bo kdo zameril, a sama menim, da je g- Židan želel nekaj narediti v kmetijstvu, zdi se mi celo, da je bil prvi minister, ki se je s kmeti resnično pogovarjal, predvsem v prvem mandatu. Prvi je bil tudi, ki je govoril resnično o pridelavi zelenjave. Žal moram reči, da si ni izbral najboljših sodelavcev, saj je nemogoče, da bi en človek, pa še to človek, ki ni v stroki nikoli delal, obvladal vse kmetijske panoge. Za dvig samooskrbe v resnici, ne samo v ustih in na papirju bi se po mojem moralo tudi drugače organizirati MKGP. Tam bi moral prav za vsako stroko imeti dovolj močan položaj nekdo, ki je delal v sami stroki, v praksi (ne teoriji v pisarni in to v Ljubljani). Predvsem pa je izgubil nadzor nad delom in predvsem ravnanjem Agencije republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja. In prav ta najbolj greni in otežuje delo in življenje kmetov.

Kaj bo torej v ospredju vašega delovanja kot poslanke, če vam volivci 3. junija zaupajo mandat?

Moj glavni cilj je delovanje v kmetijstvu, predvsem poenostavitev kmetijske zakonodaje, pred časom sem slišala, da bi zakonodaja morala biti tako napisana, da jo razume uporabnik, ne pa, tako kot pri nas, po mojem nihče. V tem sklopu bi si želela tudi poenostavitev in bolj realno, razumno in predvsem enostavno davčno zakonodajo v kmetijstvu. Predvsem pa bi rada bedela nad tem, da se situacija, predvsem davčna in administrativna ne bi še poslabšala, kar se zdaj dogaja skoraj z vsako novo zakonodajo.

Drugi del pa bi bil podobno obrnjen tudi na mala in srednje velika družinska podjetja in obrtnike, ki so povsem enako preobremenjeni predvsem z nepotrebnimi stvarmi in še komaj shajajo, oziroma shajajo, če delajo veliko več, kot dopušča zakonodaja.

Menim, da bi samo s tem lahko tudi obdržali vsaj del naših mladih v naši državi, saj sem prepričana, da so kvalitetna, uspešna in zadovoljiva delovna mesta samo v malih in srednje velikih podjetjih in kmetijah, ne pa v megalomanskih projektih, ki samo jemljejo še tisto malo rodovitne zemlje, ki jo imamo, našemu okolju in delovnim mestom pa ne bodo nič prispevali.

Slovenci bomo ostali in obstali vse dotlej, dokler bomo imeli poseljeno in aktivno podeželje. S čim v mladih generacijah spodbuditi interes za kmetovanje in kaj storiti, da bo kmet znova spoštovan poklic?

To bo najtežje, saj se že v pretekli zgodovini kmeta ni spoštovalo, v tej pa kdorkoli že želi, celo z nekaterih oddelkov na MKGP govorijo samo o tem, kako kmetje (citiram) samo svinjajo. Predvsem bi se moralo povsod, v oddajah in povsod veliko več govoriti o tem, da kmet prideluje hrano, ne pa narediti zgodbo iz glifosata, kot najhujšega strupa (kar mimogrede sploh ni res) s tem pa je avtomatsko za celo Evropo kmet onesnaževalec okolja, namesto da bi enako glasno pogovarjali o tem, kako omejiti trgovce, da bi si jemali tako velik kos pogače on dela kmetov ali pa, kar bi bilo še bolj nujno, omejili, kaj vse dajejo (ali ne dajejo) v našo hrano in pijačo.

Kaj storiti na področju kmečkih pokojnin? Teh praktično ni. 

Ko bo v kmetijstvu dovolj dohodka, se bo lažje plačevalo kmečko zavarovanje in s tem pokojnine. Sicer pa se kmetje povsem zavedajo, da je njihova največja pokojnina rodovitna zemlja, zato se je ne bi smelo več uničevati po nepotrebnem, kar počnemo zdaj.  

Zdravstvo je rak rana naše družbe. Kako ustvariti razmere, da bomo imeli učinkovito in kvalitetno zdravstvo, brez čakalnih vrst in seveda brez korupcije in škandalov, kot je zadnji v primeru otroške srčne kirurgije?

Sama menim, da riba smrdi pri glavi, celotni moralni sistem in razmišljanje v državi se je sesulo in največji vzgled vsem nam, predvsem pa mladim so vsi, ki so našo državo dobesedno okradli, s tem pa se srečujejo tudi v službi, ko pridejo tja, kako lahko torej pričakujemo, da bomo pošteni, če so tisti, ki bi nam morali biti vzgled nepošteni. Osnovna celica je družina, ta pa v Sloveniji razpada, se ne upošteva in predvsem ne podpira, tam nastajajo moralni vzgledi in se izoblikuje značaj in morala. V nadaljevanju je način, kako se pri nas prihaja in ostaja na vodilnih mestih, ta zadeva po mojem ni problem samo v zdravstvu, ampak tudi povsod drugod, trenutno je pač zdravstvo izpostavljeno. Torej dolgoročno je potrebno povsem spremeniti način vzgoje z pričetkom v družini, nadaljevati v osnovnih šolah, da bomo sploh prišli do ljudi, ki bodo lahko spremenili slabe prakse. Saj jih zdaj nimamo, ne v nadzornih svetih, inšpektoratih, žal kot vidimo tudi v sodstvu ne. Kratkoročno pa seveda lahko rečemo, da je  učinkovit nadzor, kaznovanje po hitrem postopku, predvsem pa vedno in hitro odkriti krivca in ga kaznovati nujno. Da je potreben cel mandat ene vlage, da se ugotovi, kaj se je dogajalo v TEŠu in NLB je po malem rečeno smešno.

Vem, da sem zdaj napisala čisto mimo vprašanja, a razmere v zdravstvu so tipičen prikaz vsega, kar je narobe v naši družbi. Moj oče je bil zdravnik in presneto dobro se spomnim, kako je on razmišljal. Nikoli se ni imela za gospoda, nikoli ni bil vzvišen nad sestrami, bolniki… na kraj pameti pa mu seveda ne bi padlo, da bi na račun bolnikov služil sam, nabavljal slabo opremo, zato da bi sam zaslužil… Skratka gre samo za sebičen način gledanja in razmišljanja, kjer je bolnik zadnji v vrsti, namesto, da bi bil prvi. Pri tem pa seveda vedno obstajajo izjeme, ki se lahko brez težav zdravijo v tujini, otroku pa raje odrežejo noge, kot da bi mu dali napotnico za tujino in podobno. Nobeden še slabe vesti nima, če zaradi medsebojnih trenj umre otrok in podobno, pa sem prepričana da izvemo samo drobce vsega, kar se v tem zaprtem krogu ljudi dogaja. Tudi reakcija ob imenovanju novega direktorja UKC, ki je izven njihovih krogov, je pokazala, kako jih je strah vsega novega. Pa da se razumemo, med zdravniki je zelo veliko pridnih, delovnih, poštenih, takih ki res samo delajo, samo njihove plačilne liste so pa res za skriti. Torej, riba smrdi pri glavi, prepričana sem, da jo hitro najdemo, če samo želimo.

Po drugi strani pa menim, da bi se mrdalo nehati bolestno preganjanje, zatiranje in celo sovraštvo do cerkve in njenega delovanja. Saj so edino še cerkveni nauki tisti, ki lahko obrnejo ta v bistvu v srži nepošten način razmišljanja spet v pravo smer. 

V dialogu s potencialnimi volivci slišite marsikaj. Kakšno popotnico so vam pripravili, na katere probleme opozarjajo?

Mislim, da ni dovolj prostora za to, da bi vse napisala, saj v tej naši državi žal težko sploh srečaš zadovoljne ljudi. Med kmeti je zagotovo največ nejevolje zaradi prevelike administracije in kompliciranja skoraj na vsakem nivoju pridelave. Med ostalimi pa je nejevolje veliko skoraj povsod, od zdravstva, šolstva do predvsem malih življenjskih opravil, kjer je nepotrebne administracije, podajanja vrat pisarn, veliko čakanja … na lokalnem nivoju pa promet, neurejeno mesto, visoki stroški življenja, ki jim osebno dohodki vsekakor ne sledijo. Nedopustno je, da zaposleni živijo na robu ali celo v revščini, mladi ne dobijo zaposlitve ali pa so njihove zaposlitve zelo nezanesljive z nizkimi plačili, enako pa potem velja spet za starejšo generacijo.

Boris Cipot