Mag. Ivan Simič: Pritiski

Si predstavljate, da ste vrhunski kirurg, ki je rešil na tisoče življenj, potem pa vam na operacijski mizi umre prvi pacient, ki je žal imel neozdravljivo bolezen in ni bilo možnosti, da bi preživel. Ker imate tudi nasprotnike, ki ne prenesejo vaših uspešnih operacij, le-ti izkoristijo smrt vašega prvega pacienta in to informacijo posredujejo novinarju, ki želi biti pomemben novinar, ki je odkril največjo packarijo tega sveta. Tako začne pisati o smrti na operacijski mizi, ki žal ni ne prva in ne zadnja. Ker njegovi kolegi novinarji ne želijo zaostajati za njim in ne želijo biti slabši od njega, tudi oni začnejo pisati o tem in kar naenkrat se vsa novinarska srenja ukvarja z umiranjem na določenem oddelku bolnišnice. V vas se naseli negotovost, ne upate si več operirati v tej bolnišnici in odločite se za odhod v tujino, kjer boste imeli mir. Takrat vrli novinarji k svoji zgodbi o smrti na operacijah dodajo še zgodbo o tem, kako zdravniki zapuščajo bolnišnico in bolnišnica nima več dobrih kirurgov. Kdo bo operiral? Sledijo napadi na vse možne funkcionarje, ki naj bi bili odgovorni za takšno stanje. Zadeva se še bolj podira in vedno več zdravnikov zapušča Slovenijo. Potem pa ideja o najemu zdravnikov iz tujine. Toda glej ga zlomka, ti so desetkrat ali večkrat dražji kot naši. Da ne bi šel denar iz proračunskih postavk, ki jih lahko vsak gleda, se ustanovi inštitut, ki bo na isti lokaciji, v istih prostorih, z isto opremo, z istim kadrom, razen vrhunskih zdravnikov, delal tisto, kar so prej delali zdravniki, ki so zapustili Slovenijo. Kaj je namen vsega tega? Ali je res šlo zgolj za novinarja, ki je želel biti pomemben, ali pa je šlo za organizirano in dobro preračunano akcijo določenih posameznikov, ki imajo svoje osebne koristi.

Ko smo že pri osebnih koristih in zdravstvu ne morem mimo v medijih zelo odmevno predstavljene obtožnice zoper določene zdravnike in zdravstvene delavce, ki naj bi prejeli provizijo za uporabo točno določenih zdravil. Ko sem slišal, da naj bi bil največji znesek tako imenovane provizije, ki naj bi jo prejel naš vrhunski zdravnik, le okoli sto tisoč evrov, nisem mogel, da se ne bi nasmejal. Lovijo vrhunskega zdravnika, ki bi ta znesek lahko z operacijami v tujini zaslužil v dveh ali treh mesecih, v pravi državi in z operacijo prave in dovolj bogate osebe pa v eni operaciji. Smešno. Menim, da imamo v zdravstvu tudi druge, veliko večje packarije, ki pa so očitno dobro zavarovane.

Vem, da je ljudstvo najlažje vznemiriti z nenehnim objavljanjem informacij o številu umrlih zaradi zdravniške napake. Ne gre za to, da bi zagovarjal zdravnike, toda dejstvo je, da pod takšnimi pritiski ni možno delati. Pod takšnimi pritiski lahko napake storijo tudi najboljši. Ljudje so zmeraj umirali in umirajo. Umrli bomo vsi, ki smo se rodili. Eni prej, drugi pozneje. A smo se kdaj vprašali, zakaj nekdo zapelje na drugo stran ceste ravno v trenutku, ko nekdo pelje nasproti? Zakaj se skala odlomi s hriba ravno takrat, ko pod njo pelje osebni avtomobil? Zakaj nekdo umre nenadoma, čeprav je nekaj minut prej bil še živ in vesel? Tako pač je. Medicina in zdravniki s svojimi odkritji in delom podaljšujejo našo življenjsko dobo. Vedno več je starejših, ki živijo ali živimo vedno dalj. Po nekaterih podatkih naj bi se v zadnjih desetletjih življenjska doba podaljšala za več let. K temu so prav gotovo prispevala nova zdravila, dobri zdravniki, zavedanja o zdravem načinu življenja in seveda sreča, da se ne najdemo na napačnem mestu.

Nekateri pravijo, da sta nam usoda in življenjska pot zapisana že ob rojstvu. S tem se deloma strinjam, saj menim, da na obe vpliva tudi naš način življenja. Tisti, ki v življenju počno grde stvari, ki druge napadajo brez dokazov, ki drugim želijo slabo tudi zato, da bi sebe prikazali v dobri luči, slej ali prej končajo slabo. Tako je, toda o tem se ne piše, tako kot se piše o napakah zdravnikov ali pa o napadih na novinarje.

V kratkem času smo bili v Sloveniji priča dveh fizičnih napadov na novinarje oziroma novinarsko opremo in vsa novinarska stroka je zagnala vik in krik. Kolikor vem, se nihče ni ukvarjal z vzroki. Kaj mislite, kako se počutijo ljudje, katere ta isti novinarji napadajo z objavo neresnic? Ali je hujše fizično ali psihično nasilje? Ali mislite, da včasih ni bolje biti mrtev, kot pa o sebi brati in poslušati novinarske laži, ko te vsa okolica obsoja, tvoja družina je predmet sovražnih govorov, izolacije, psihičnega maltretiranja in podobno? Do zdaj vem le za eno smrt, ki so jo po mojem mnenju neposredno povzročili nekateri novinarji in vprašanje je, koliko jih je še bilo, za katere ne vemo. Ali si predstavljate, kako je ležati na bolniški postelji, gledati v strop in biti priključen na desetine žic, ker te zaradi novinarske pokvarjenosti in objave laži zapušča zdravje? Ko prideš do te faze, ugotoviš, da na tem svetu ni pravice, da svet vodijo lobiji, ki se prikazujejo kot nedolžne ovčice, v bistvu pa odločajo, kdo bo živel in kdo bo umrl. Zato vsem, ki so sposobni in jih žene želja, da bi nekaj spremenili, da bi mnogim zagotovili boljše življenje, predlagam, da to idejo opustijo, saj se jih bodo slej ali prej lotili lobiji in nekateri novinarji.

Dragi bralci, opravičujem se za nekoliko krut uvodnik, toda žal je v njem veliko resnice in od resnice ne smemo bežati. Za povrh pa je še konec dopustov, ko bomo dobili novo vlado, v kateri bo del opozicije, tudi del koalicije. Pa razumite, če lahko.

mag. Ivan Simič

https://revijadenar.si/