LEGENDARNI SLOVENSKI OBVEŠČEVALCI
Na spletnem časopisu V FOKUSU smo pripravili serijo podlistkov, kjer predstavljamo zanimive knjige majhnih založnikov.
Prva je na vrsti knjiga LEGENDARNI SLOVENSKI OBVEŠČEVALCI, avtorja Marijana F. Kranjca, ki je napeta dokumentaristična knjiga o slovenskih obveščevalcih od Avstro-Ogrske do razpada Jugoslavije leta 1991. V njej so razkrita tudi nekatera doslej zamolčana dejstva, saj je bil avtor osebno udeležen v marsikateri obveščevalni zgodbi v povojni Jugoslaviji.
*** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** ***
Nadaljevanje iz PODLISTEK 01.
LEGENDARNI SLOVENSKI OBVEŠČEVALCI
MARIJAN F. KRANJC
Od takrat je minilo skoraj trinajst let. Zasnova knjige mi je bila stalno pred očmi, vendar so bili nekateri drugi izzivi močnejši, pa so zato sledile knjige Življenje z Leko (prevod, priloge in komentarji), Zarote in atentati na Tita, Slovenska vojaška inteligenca, Plava garda – poveljnikovo zaupno poročilo oz. Slovenački četnici (v srbščini), Spopad nizke intenzivnosti – generalska naloga, Balkanski vojaški poligon (elektronska izdaja) in Franjo Malgaj, Vojni spomini 1914–1919.
Po pravici povedano pa sem s to knjigo odlašal, ker še vedno ni prišel čas, da bi lahko odkrito spregovoril. Nedavno umrli admiral Stanislav Brovet, eden najbolj uspešnih načelnikov obveščevalne službe JLA in tudi drugi najvišje rangirani admiral slovenskega rodu (po admiralu flote Ronaldu Zlatoperju), mi je celo svetoval, naj opustim misel na podrobnejše in konkretnejše obravnavanje obdobja 1941–1991, predvsem pa odkrivanje tajnih sodelavcev in virov, saj lahko to povzroči različne nevšečnosti glede zaščite človekovih pravic, predvsem pa kršitev naših zagotovil, da ne bomo nikdar javno sporočali zaslug in neuspehov posameznikov iz vrst obveščevalno-varnostnih služb.
To bom tudi spoštoval! Namreč, dokler določena država ne bo »odprla« arhivov svojih obveščevalno-varnostnih služb, tudi ni primerno objavljati zaslug služb in posameznikov, medtem ko o neuspehih in porazih navadno molčimo, čeprav so tudi del vsakdanjega obveščevalnega in protiobveščevalnega delovanja. Povedal bom vso resnico: večji del obveščevalnega, še bolj pa protiobveščevalnega delovanja, je trdo delo z mlini na veter, kjer se samo včasih pojavi sončni žarek, kot večji ali manjši uspeh! Naši šefi varnostne službe (JLA) so nam pogosto govorili, da bo uspeh že to, če bomo vsaj enkrat v življenju videli (odkrili) kakšnega vohuna (tujega ali domačega) oz. če bomo »prodrli« do tujega obveščevalnega centra (punkta)! Vedoč, da tuje obveščevalne službe nerade odkrivajo svoje resnične strukture, še manj pa svoje vodje, operativce in vohune (agente), se tudi sam ne bom ukvarjal z raznimi resničnimi ali lažnimi shemami njihove organizacije in metod delovanja (predvsem britanskih in ruskih), razen v primerih, ko je zaradi vojaškega poraza delovanje popolnoma dokumentirano v sodnih ali izvirnih dokumentih (nemška, italijanska in kvizlinška).
Obdobje NOB od 1941 do 1945 je dovolj dokumentirano in bolj ali manj pregledno, razen seveda sodelovanja z zahodnimi zavezniki, ki se je zaradi antikomunizma kmalu sprevrglo v umazano vohunsko vojno, v katero so vpregli stare, izkušene kvizlinške kadre (domobranske in četniške). Zaradi ideoloških razlogov je delovanje »vojaške« Ozne težko ločiti od delovanja Ozne kot partijsko-politične tajne policije, bolj problematična bo obravnava poveljstev in enot Vojske državne varnosti – Vdv kot izvršnega organa Ozne, saj gre v bistvu za predhodnico civilne milice oz. policije.
Obdobje JA – JLA oziroma OS SFRJ od 1945 do 1991 (v Sloveniji) je popolnoma pregledno, saj obstajata dve temeljiti monografiji o obveščevalni in varnostni (protiobveščevalni) službi vse do 1985. leta. Prva obravnava razvoj, organizacijo in delovanje vojaške obveščevalne službe JLA od 1945 do 1985. leta,(1) druga pa vojaško varnostno službo JLA v istem obdobju.(2) Obe knjigi sta kot zgodovinska vira v sistemu Cobiss samo v Inštitutu za novejšo zgodovino in v Mors, medtem ko ju v NUK in ostalih javnih knjižnicah sploh ni. Namreč, posamezne knjige te izdaje so z oznako »vojaška tajnost – interno« prihajale v Slovenijo samo v vojaške knjižnice, tudi po letu 1990! Zato se bom potrudil, da ju predstavim jedrnato, a celovito, celo s kritičnimi pripombami. Izpustil bom samo formalne priloge brez posebne vsebine (izvidništvo, založništvo). Manjkajoče obdobje do leta 1991 bom skušal zapolniti s svojimi spomini ali drugimi viri, tudi zaupnimi.(3)
OPOMBE:
(1) Vojnoobaveštajna služba, Edicija Razvoj OS SFRJ 1945–1985, knjiga štev. 13, skupina avtorjev (admiral Stane Brovet in drugi), Beograd, VINC, 1990
(2) Vojna bezbednost, Edicija Razvoj OS SFRJ 1945–1985, knjiga štev. 12, skupina avtorjev (generalpodpolkovnik Jere Grubišić in drugi), Beograd, VINC, 1986
(3) Kontraobaveštajna služba JNA – Stvaranje, razvoj i rad 1946–1954, Savezni sekretarijat za narodnu odbranu – Uprava bezbednosti, strogo zaupno (samo za načelnike), evid. štev. 14, Beograd, 1977
Odločil sem se, da bom obširneje predstavil tri legendarne slovenske obveščevalce – Josipa Kopiniča, polkovnika JLA, Vladimirja Vauhnika, brigadnega generala JVvD in Andreja Kobala, rez. polkovnika ameriške vojske. Razlog je zelo preprost: vsi trije so v publicistiki primerno predstavljeni, obenem pa predstavljajo tri različne smeri obveščevalnega delovanja – za območje Sovjetske zveze in Kominterno (Kopinič), za Kraljevino Jugoslavijo in dvojno (so)delovanje za Nemce, Britance in kvizlinško Plavo gardo (Vauhnik) in za zahodne zaveznike in Cio (Kobal). Predstaviti pa želim tudi koroškega Slovenca Emila Wedama, največjega slovenskega tajnega sodelavca, supervohuna, sicer poročnika nemškega Abwehra.
Seveda bom omenil tudi manj znane vojaške obveščevalce in njihove sodelavce, predvsem v NOV 1941–1945 (Miro Kranjec, Andreana Družina – Olga, Franc Pirc), po ustanovitvi protiobveščevalne službe (Kos JLA) pa tudi slovenske vodilne kadre te službe, ki so imeli specifičen položaj v JLA in tudi v družbi nasploh. Seveda pri tem ne bom omenjal kadrov civilnega sektorja (Ozne, Udbe in Sdv), ker je dejansko šlo za tajno partijsko-politično »policijo«.
Slovenski generali (admirali), častniki in vojaki so veljali za uspešne obveščevalce in izvidnike, saj so zasedali tudi vodilne položaje – načelnika obveščevalne službe v generalštabih (feldmaršalporočnik Karel Tegetthoff v avstro-ogrski vojski ter generalpodpolkovnik Rade Pehaček in admiral Stane Brovet v JLA), medtem ko smo imeli v Vojski Kraljevine Jugoslavije več uspešnih vojaških odposlancev (polkovnika Vauhnik in Stropnik).
Da bi se izognili nesporazumom, naj takoj povem, da sem za vse konkretne podatke navedel tudi vire, od katerih sem nekatere uspel tudi preveriti. Mnogo podatkov pa seveda ne bo znanih, saj še vedno velja načelo »pravih« obveščevalcev in protiobveščevalcev, da vse skrivnosti svojega vedenja odnesejo v grob! Gre predvsem za imena vrhunskih sodelavcev (vohunov, agentov, virov), ki so delovali iz patriotizma, idejne (ideološke) opredelitve, ali pa zaradi povsem prijateljskih nagibov.
Se nadaljuje …
*** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** *** ***
Več o knjigi in spletno naročilo 24/7 na straneh
založbe PRO-ANDY, Andrej Ivanuša, s.p., Maribor.