Krvavi napad na Sinaju

V vasici Bir al-Abed, na severu Sinaja v Egiptu so se verniki zbrali na petkovi molitvi v mošeji Al Rawdah. Med tem se je na terenskih vozilih v vas pripeljalo med 10 in 20 napadalcev. Nosili so črne zastave in takoj začeli streljati na vernike. Streljali so na vse, kar se je premikalo in kar je dihalo. Po koncu napada je bilo ubitih 305 ljudi, med njimi 25 otrok, kar kaže na vso krutost napada. Vasica ima le okoli 800 prebivalcev, v napadu je bila tako ranjena ali ubita polovica vse vasi.

Kaj so storili muslimanski verniki, da so bili tako kruto napadeni?

V mošeji Al Rawdah so prakticirali Sufizem, posebno dojemanje islamske vere. Sufizem temelji na Koranu in prerokovem izročilu, se pa osredotoča na odnos do Boga, saj se verniki z asketizmom, notranjim bojem in meditacijo poskušajo čim bolj približati Bogu. Ob tem poudarjajo veliko vlogo ljubezni, tako do Boga, kot tudi do stvarstva. Mnogi zato Sufizem označujejo kot islamski misticizem, oziroma islamsko mistiko. Sufiji tudi verjamejo, da so grobovi nekaterih njihovih posebej spoštovanih članov, blagoslovljeni in da imajo čudežno energijo, ki pripomore k iskrenejši molitvi. Skozi oči katolikov bi lahko dejali, da gre za svetnike, njihovi grobovi pa so obravnavani kot svetišča. Posamezna svetišča obiskujejo celo verniki drugih veroizpovedi, kot so Hindujci, Kristjani in Sikhi. Zaradi vsega navedenega je Sufizem na splošno sprejet kot toleranten, nenasilen in povezovalen.

Izročilo Sufizma je radikalne islamiste motilo že skozi zgodovino. Že utemeljitelj Vahabizma, temeljne današnje radikalne islamske ideologije, Wahhab, je obsodil nekatere prakse Sufijev, na splošno pa jih radikalci obsojajo čarovništva, krivoverstva in čaščenja idolov. Pregon Sufijev v zadnjem času se je začel v Pakistanu leta 2005, ko je samomorilski napadalec ubil 35 žrtev. Od leta 2005 do danes je bilo v Pakistanu v terorističnih napadih ubitih 209 pripadnikov Sufizma. Zaradi statusa sufijskega svetega mesta so leta 2012 islamski radikalci v Maliju uničili zgodovinski spomenik mesto Timbuktu. Prvo resno znamenje o prisotnosti radikalnih džihadističnih skupin v Libiji je bilo leta 2012 uničevanje sufijskih svetih grobov, tudi v Tuniziji so zabeležili napad na številna sufijska svetišča. Napadi na Sufije so znani tudi v Siriji, predvsem v mestu Aleppo.  

Napad na egiptovske Sufije zato ni presenečenje, sploh pa ne bi smelo biti presenečenje za egiptovske varnostne organe. Že marca letos, so pripadniki džihadističnih skupin iz Sinaja objavili videoposnetek v katerem so od Sufijev zahtevali, da se odrečejo svojih verovanj ali pa bodo ubiti. V istem videu naj bi zaradi čarovništva obglavili dva domnevna Sufija. Leta 2016 so v enem izmed svojih glasil džihadisti direktno zagrozili mošeji Al Rawdah. Ne glede na vse jasno izražene grožnje, egiptovske varnostne sile niso posebej odločno varovale sufijskih mošej.

Kdo so napadalci?

Egiptovski varnostni organi sumijo, da je napad izvedel, ali da za napadom stoji, nekdanji častnik egiptovskih specialnih enot Hesham al-Ashamawy, ki sedaj vodi brigado Al Kaide na sinajskem polotoku. Napadalci so bili oblečeni v vojaška oblačila in so delovali kot izurjeni vojaki.

Džihadisti so na Sinaju številčenje prisotni predvsem od zadnjih pretresov v Egiptu leta 2011, ko je bil strmoglavljen dolgoletni predsednik Mubarak in od leta 2013, ko je bil zaprt sicer demokratično izvoljeni predsednik Morsi. Na polotoku delujejo vsaj štiri teroristične skupine povezane z Al Kaido in pa skupina Ansar Bei tal-Maqdis ki je leta 2014 prisegla lojalnost IS in od takrat naprej deluje kot del Kalifata. Eden bolj znanih napadov skupine je bil napad na rusko potniško letalo, v katerem je življenje izgubilo 224 potnikov. Cilj skupine je vzpostaviti kalifat na Sinaju, redno se spopada z egiptovskimi varnostnimi silami, pa tudi s posameznimi plemeni, ki so lojalna egiptovskim oblastem. Džihadisti imajo podporo predvsem v beduinih in prebivalcih, ki so jih prizadele represalije režima. Pomembna za vzpon džihadističnega uporništva je tudi kriza v Libiji, saj imajo džihadisti povezave s somišljeniki v Libiji, od koder je prispelo tudi orožje in vojaška oprema.

Težave za egiptovski režim

Egiptovski režim, ki ga vodi El Sisi ima zaradi naraščanja nezadovoljstva javnosti zaradi džihadističnih napadov vse večje težave. Režim je kot pomemben razlog za prevzem oblasti navedel varnost državljanov in ljudem zagotovil, da bo varnost tudi ohranjal. V zadnjem času pa to varnost džihadisti ogrožajo tako z napadi na »mehke«, civilne, cilje, kot tudi s stalnimi napadi na varnostne sile. Razmere na Sinaju egiptovske varnostne sile težko obvladujejo, saj gre za velik prostor, džihadisti pa za razliko od Sirije in Iraka ne delujejo iz »zasedenih« ozemelj ampak kot gverilske enote, ki imajo omejeno podporo tudi pri prebivalstvu. Egiptovske varnostne sile so izvedle številne odločne in obsežne ofenzive ter povečale vojaško prisotnost. Je pa varnostni sitem zaradi slabih komunikacij in okostenelosti počasen in deluje z zamudami ter se neprimerno odziva na hitre džihadistične napade. Po zadnjem napadu bo egiptovski režim verjetno še odločneje poskušal obračunati z džihadisti, kar po drugi strani vodi tudi v večje represalije in posledično tudi večji odpor prizadetega prebivalstva. Zanesljivo pa lahko trdimo, da se bo nasilje tako na Sinaju, kot tudi v Egiptu nadaljevalo.

Kaj sporoča napad?

Teroristični napadi so dodobra pretresli tudi Evropo. Vpliv na varnost Evropejcev je viden na vsakem koraku, zlasti preko bolj ali manj okrepljenih varnostnih ukrepov in prisotnosti varnostnih sil. Napad na Sinaju pa nas ponovno opozarja, da tarče džihadističnega terorizma niso le na Zahodu ali pa povezane s krščanstvom. Pomembne tarče džihadistov so muslimani, ki svojo vero prakticirajo na drug način, kot so na primer Šiiti ali pa, v zadnjem primeru, Sufiji. Evropski varnostni sistem dnevno preprečuje teroristične napade in je gledano globalno, uspešen. V letu 2016 je bilo smrtnih žrtev v Evropi 238, kar je le 0,7% vseh smrtnih žrtev terorizma na svetu. Džihadistični terorizem tako ni le evropski oziroma Zahodni problem, ampak je problem večjih razsežnosti. Ravno zaradi navedenega, je za evropske varnostne sisteme tako pomembno, da se povezujejo ne samo z zavezniki, ampak tudi z drugimi prizadetimi državami, in poskušajo vzpostaviti učinkovitejši globalni varnostni sistem.

Boštjan Perne