Končuje se teden boja proti korupciji, korupcija ostaja!?

Ob tednu boja proti korupciji je prav, da se vprašamo, koliko je korupcija razširjena na lokalnem nivoju. Zaradi odmaknjenosti od dogajanj v centru, se koruptivna ravnanja na lokalnem nivoju lahko skrijejo pred nadzorom državnih institucij, kot tudi izognejo očem medijske pozornosti.

Po pregledu dostopnih podatkov vidimo, da ima korupcija negativni vpliv na pravno državo, saj preko kršitev dolžnega ravnanja uradnih oseb zmanjšuje zaupanje ljudi v institucije, povzroča negativne ekonomske učinke in uničuje lokalno življenjsko okolje. Prav tako lahko ugotovimo, da je bilo s korupcijo največkrat kršeno načelo vezanosti izvršilne oblasti na ustavo in zakon ter načelo pravne varnosti oziroma enakopravnosti, pri čemer se takšna ravnanja na lokalnem nivoju najbolj kažejo pri postopkih javnih naročil, pri razpolaganju s premoženjem, v obliki nasprotja interesov in pri delovanju funkcionarjev. Slovenija bi morala pri preprečevanju korupcije na lokalnem nivoju poleg že obstoječega, vzpostaviti tudi mehanizme za avtomatično zaznavo ravnanj; povečati pogostost izobraževanj in osveščanj, urediti nadzor in implementacijo predpisov, urediti področje javnih zavodov ter večjo preglednost nad nadzorom denarnih tokov v lokalnih skupnostih.

 

Korupcijo na lokalnem nivoju moramo najprej spoznati, da pa jo sploh lahko opazimo. Zaznamo  jo v različnih oblikah in na različnih nivojih:

–        majhna oziroma neznatna korupcija (angl. »petty« – mikro korupcija), ki predstavlja majhna darila javnim uslužbencem za dosego želenih uslug, katere pa bi jih uslužbenci morali narediti že po svoji dolžnosti. Korupcija na tem nivoju je vezana na tiste uslužbence, ki imajo opravka z dokumentacijo in izdajo dovoljenj. Ljudje so do takšne korupcije zelo tolerantni, postala je del vsakdanjika, saj na ta način lahko hitreje in lažje uredijo kakšno stvar, poleg tega pa se jim takšno ravnanje ne zdi posebej sporno. Še posebej je to značilno za Slovenijo, kjer večina državljanov in državljank uporablja t.i. zveze in poznanstva oziroma neformalne mreže, da bi si pridobili korist v obliki službe ali boljšega položaja in prednosti. Ponavadi višina protipravno pridobljenih sredstev pa ne presega povprečne mesečne plače uslužbenca.

      srednji nivo zajema javne uslužbence na višjem nivoju. Najbolj je razširjena na lokalnem nivoju, kjer lokalna politika z njeno pomočjo dosega rešitve, ki so v pristojnosti srednjega nivoja javnih uslužbencev. Javnost takšne korupcije ne tolerira, dosega pa lahko nekajkratni znesek povprečne mesečne plače posameznega uslužbenca.

      makro nivo (angl. »grand corruption«) korupcije je povezan z vladnimi naročili, sklepanjem večjih pogodb, z opravljanjem večjih del v državi (npr. gradnja infrastrukture), ter z ostalimi večjimi investicijami. Je najnevarnejši del korupcije, ki se odvija v najvišjih družbenih in političnih krogih. Odvija se s pomočjo zlorab funkcij in položajev, politične moči, s pomočjo zlorabe družbenega statusa.

 Omenjeno izpostavljenost korupcije na lokalnem nivoju pokažejo tudi letna poročila Komisije za preprečevanje korupcije. Da se največ prijav domnevno korupcijskih ravnanj nanaša na delo organov lokalne samouprave in funkcionarjev, pri postopkih javnih naročil, gradbeništva, zaposlovanja, izobraževalnih institucij, sodišč, tožilstev in zdravstvenih delavcev. Da se sicer protikorupcijska kultura krepi, na drugi strani pa se stanje na področju zaznanih in odkritih koruptivnih ravnanj slabša. Do razlik v primerjavi z državnim sektorjem oziroma celotno populacijo prihaja že pri oblikah storjene korupcije – pri lokalni ravni je veliko višji odstotek kršitev dolžnega ravnanja, kot pa pri državni oziroma celotni populaciji – izredno malo je opustitev obveznosti na strani občinskih uslužbencev oziroma funkcionarjev, kot pa kršitev predpisov o zapovedih. Naslednja velika razlika, ponovno »v prid« lokalne samouprave, je odstotek kršitev določil o razpolaganju s stvarnim premoženjem, kjer je kar za dvakrat oziroma štirikrat večji odstotek od ostalih ravni. Na lokalni ravni je večji odstotek kršitev s strani funkcionarjev (županov, podžupanov in občinskih svetnikov), na državni ravni pa je višji odstotek kršitev na strani javnih uslužbencev. Na lokalni ravni je opazen tudi večji ekonomski izpad, med tem ko je na državni ravni višji odstotek izgube zaupanja do javnih institucij. Omeniti še velja, da glede na področja koruptivnosti zdravstvo na lokalni ravni ne predstavlja večjih težav, pač pa na državni, saj je država odgovorna za bolnišnice, lokalna skupnost pa je odgovorna za primarno zdravstveno oskrbo – zdravstvene domove, kjer pa ni toliko postopkov javnih naročanj in finančnih tokov kot na sekundarni in terciarni (torej bolnišnični) ravni.

 Na podlagi navedenega vidimo, da je lokalna skupnost v številnih primerih različna od ostalih ravni, s čimer se (lahko) jasno prikazuje, da je slednja pod manjšim nadzorom kot pa državna raven oziroma bolj dovzetna za kršitve. Vsi negativni učinki pa se jasno kažejo v izgubi zaupanja ljudi v institucije lokalnega pomena in zmanjšanju zaupanja do lokalnih funkcionarjev.

 Lahko zaključimo, da je izredno veliko kršitev na ravni lokalne samoupravne skupnosti, še posebej v zvezi z razpolaganjem s stvarnim premoženjem. Gre za tipično okolje, kjer so še posebej, zaradi geografskih značilnosti (manjši skupni prostor) izpostavljene osebne povezave med ljudmi – in s tem tudi med lokalnimi oblastniki in funkcionarji (župani, podžupani, občinskimi svetniki). Prav tako gre za manjši nadzor in nezmožnost sankcioniranja (glede na določbe Kazenskega zakonika Republike Slovenije) kolektivnih organov (občinskega sveta, ki je edini organ odločanja v občini) za posamezna kazniva dejanja.

 Manjši nadzor se kaže v več smereh: na ravni občine imamo najprej župana, ki je glede na določbe Zakona o lokalni samoupravi zakoniti zastopnik občine in hkrati skrbnik za zakonito delovanje lokalnega samoupravnega telesa. Organ odločanja tega istega samoupravnega telesa pa je občinski svet, ki je politično sestavljeno telo, praviloma z večino »županove liste«. S tem se občinsko telo spremeni v voljo župana. Vprašanje je koliko župan, kot skrbnik zakonitosti, objektivno in nepristransko spremlja tovrstno ocenjevanje. Drugega neposrednega zakonskega nadzornega mehanizma nad delom občinske samoupravne skupnosti ni. Obstaja sicer še nadzorni odbor občin, vendar pa slednji izvaja zgolj dela in naloge podobnim Računskemu sodišču – torej nadzira racionalnost, smotrnost in gospodarnost ravnanja z občinskim premoženjem. Ne govori pa toliko o splošnem zakonitem ravnanju občine. Obstaja še sicer tretji nadzor – nadzor s strani volivcev – torej, v kolikor ljudje niso zadovoljni z delom občine, da na naslednjih volitvah ne izvolijo ponovno istih posameznikov, vendar pa se to v določenih primerih ne izkazuje kot učinkovito, saj ljudje, kljub temu, da je bil župan vpleten v nepravilna ravnanja, še vedno izvolijo isto osebo, saj je po njihovem mnenju veliko naredil za občino (gradnja infrastrukture, vrtcev in drugih stvari). S tem v zvezi opozarjamo na pomanjkanje integritete funkcionarjev v nekaterih občinah in njihov brezbrižen odnos do ljudi ter ugleda, ki bi ga morali uživati in varovati pri svojem delu ter v javnosti.

 Dr. Bojan Dobovšek