Nekategorizirano

Komentar dr. Dimitrij Rupel: Nadaljevanje kanonizacije in demonizacije

Prihodnost Slovenije je odvisna od spontanega, samoumevnega spoštovanja, če hočete nedotakljivosti dveh zgodovinskih oz. strateških spoznanj:

1. Slovenija je srednjeevropska in sredozemska država;

2. Slovenija je utemeljena na plebiscitu leta 1990 in na referendumu o članstvu v EU in Natu iz leta 2003.

 

Marsikaj kaže na to, da so ta spoznanja postala predmet omahovanja in celo kulturnega boja, to se pravi nadaljevanja procesov kanonizacije in demonizacije, ki so bili značilni za obdobje pred pol stoletja. Ko sem prebral javno pismo “Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo!”, ki ga je poleg (prvopodpisanega) Rudija Rizmana podpisalo 74 imenitnih slovenskih akademikov, ki so – razen enega – vsi, nekateri celo dvojni doktorji, sem se spomnil starih časov, natančneje sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Po diplomi leta 1970 sem se po povabilu kolegov, ki so zdaj podpisniki javnega pisma, najbrž tudi po zaslugi svojega pisanja, urednikovanja in aktivizma pri študentovski Tribuni, zaposlil kot “asistent stažist” na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Sedemdeseta leta so se začela po koncu veselih šestdesetih (“swinging sixties”), kar pomeni, da to sprva ni bil slab čas. Slovensko politiko je takrat vodil “liberalni” Stane Kavčič. Z nekaterimi pogumnejšimi kolegi smo zabavljali čez marksizem in razpravljali o ameriški sociologiji, navsezadnje pa se nas je kar nekaj – vključno s posameznimi podpisniki javnega pisma – odpravilo študirat čez lužo, nekateri v Boston. Zame je bil prvo slabo znamenje sedemdesetih let poziv na služenje vojaškega roka, zaradi katerega sem moral prekiniti študij. Iz mojih naključnih, seveda neprevidnih izjav v krogu nabornikov iz Ljubljane je prikriti pooblaščenec kontraobveščevalne službe sestavil 16 strani dolgo obtožnico, na podlagi katere so v vojašnici zoper mene priredili političen proces, na katerem sem poslušal podobne modrosti, kot jih zdaj berem v javnem pismu petinsedemdeseterice.

 

Obveščevalec Kos-a je bil takrat nagrajen s premestitvijo iz kasarne v Dom JLA, pred nekaj tedni pa so na televiziji predvajali slovesnost, na kateri so mu dali Bloudkovo nagrado za življenjsko delo. Zaradi vojaške obsodbe, da sem ameriški vohun, sem imel nekaj let velike težave. Seveda nisem bil edini. To je bil čas Titovega in Dolančevega “pisma” (1972), obračuna s Kavčičem in s 25 poslanci, ki so si drznili ugovarjati predlogu partijskega vrha in za slovenskega predstavnika v Beogradu predlagati Ernesta Petriča.

 

To je bil tudi čas razčiščevanja na FSPN. Leta 1975 so iz fakultete izgnali profesorje oz. raziskovalce Vladimirja Arzenška, Tineta Hribarja, Janeza Jerovška in Veljka Rusa. Na Pravni fakulteti so obračunali s Francetom Bučarjem. Jaz sem imel srečo, da so me kaznovali samo s prepovedjo predavanj na fakulteti. Smel sem predavati “družboslovje” na umetniških akademijah, kar mi je navsezadnje koristilo. Z navzočnostjo na fakultetnih sestankih sem bil deležen dragocenih političnih spoznanj. Nekoč je eden podpisnikov javnega pisma, ki se je hotel posebej politično izkazati in prikupiti oblasti, o inkriminiranem profesorju Janezu Jerovšku rekel, da opisuje naše družbene razmere, kot da bi bila Jugoslavija 51. država ZDA.

 

To je bil čas ponovne demonizacije Edvarda Kocbeka zaradi intervjuja o povojnih pobojih. Vse do Titove smrti smo doživljali duhovno in snovno revščino. Pozneje seveda še marsikaj. Značilnost potitovskega obdobja so bile pobude novih alternativnih ustanov, saj so bile obstoječe ustanove do zadnjega kotička in do zob zasedene z zanesljivimi partijskimi kadri, katerih poslanstvo je bilo, da se nič ne spremeni. (Vprašajmo se, kolikšen je delež opozicije na nacionalni televiziji ali na POP TV? Koliko sodnikov ali tožilcev je članov opozicijskih strank?) Mlajši, pametnejši, bolj odprti in bolj izobraženi intelektualci so bili potemtakem prisiljeni ustanavljati nove ustanove, organizacije, navsezadnje stranke in novo državo. Nove ustanove smo ustanavljali z individualno iznajdljivostjo in zasebno požrtvovalnostjo, predvolilno kampanjo leta 1989 in 1990 smo npr. financirali iz lastnih žepov, tupatam so nam pomagali prijatelji iz Društva slovenskih pisateljev in mladi kolegi iz Školčeve ZSMS, poznejše Drnovškove LDS.

 

Alternativen projekt je bil tudi Nova revija. Pozneje, ko so se pravoverni akademiki vrnili k starim navadam (blokiranja projektov, ki so jih demonizirali kot projekte “meščanske desnice”), sta bili na enak način ustanovljeni Nova univerza in Nova televizija, ki bi ju podpisniki, kot že nekoč, najrajši utopili v žlici vode. Prvo pravilo kulturnega boja je bilo: davkoplačevalski denar je mogoče deliti samo revolucionarnim podjetjem, kot so podjetja podpisnikov javnega pisma. Drugo pravilo je bilo: monopol državnih oz. javnih ustanov oz. nobene privatizacije “naših” podjetij, nobene privatizacije zdravstva ali šolstva. In tretje pravilo: “država je naša”! Nekoč je klasično ubeseditev tega pravila izgovoril Stane Dolanc: »Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.«

 

Leta 1987 so naju z Nikom Grafenauerjem odstavili kot urednika Nove revije itn. Kulturni boj, beri kanonizacija partijske nomenklature in demonizacija razgledanih pa svobodoljubnih ljudi se je nehala šele v novi državi po letu 1991. Vendar je bilo, kot vidimo v javnem pismu, samo premirje.

 

Nekateri intelektualci so v slabih časih ohranili pokončno držo, mnogi so se na takšen ali drugačen način vključili v prizadevanja za slovensko osamosvojitev, nekateri pa so bili poslušni izvajalci partijske politike, ki je potapljala državo v iznajdbe, kot so bili bencinski boni, depoziti za potovanja v tujino, usmerjeno izobraževanje in skupna jedra. Ugotavljam, da se mnogi starejši podpisniki javnega pisma niso streznili vse do današnjih dni, nekateri mlajši pa so zaradi pomanjkljivega znanja ali pomanjkanja življenjskih izkušenj presodili, da je od vseh političnih sistemov najboljša enopartijska diktatura oz. kontinuiteta z jugoslovanskim socializmom, (kontra)obveščevalnimi udari in ideološkimi izumi, kot sem jih omenil zgoraj.

 

Javno pismo 75 akademikov je precej neakademsko in nekvalitetno besedilo. Znanec in profesorski kolega (ki česa podobnega najbrž niti v sanjah ne bi podpisal) je te dni Rizmanovo pismo v elektronskem dopisu (na moj in na naslov nekaterih prijateljev) primerjal s protesti ameriških profesorjev zoper ameriškega predsednika Trumpa, in sklepal, da slovenski protesti proti Janši pravzaprav niso nič novega in nič posebnega. Mislim, da se znanec in profesorski kolega moti. Ameriški profesorji protestirajo zoper aktualnega predsednika, o katerem pravijo, da je najmočnejši človek na planetu; slovenski akademiki pa obsojajo stranko in predsednika, ki sta že dolgo v opoziciji in sta si po polomu Šarčeve vlade drznila pomisliti na alternativno koalicijo. V Sloveniji politiko, ki jo predstavljata SDS in Janša, preganjajo in demonizirajo najmanj 18 let (1995-2000, 2001-2004, 2009-2012, 2014-2020). Res je, da je v slovenski državi marsikaj narobe in da se upravičeno sprašujemo, ali se je sploh posrečila, ali se je nemara ponesrečila; vendar bi lahko Janši in stranki nasprotne sile v 18 letih marsikaj, kar je narobe, odpravile. Imele so odlične priložnosti, posebej zadnja leta, ko so svojo revolucionarno usmeritev preoblačile v liberalna oblačila in demokratične naslove.

 

Seveda ne gre za to. Nasprotniki Janše in SDS, ki jih, kot vidimo, iz ozadja podpira kar 75 akademikov, težav ne odpravljajo, ampak so njihov glavni vzrok. Izdajajo jih revolucionarna gesla o avtoritarnosti in “izključevanju”, o “brezglavi privatizaciji”, o “retoriki sovraštva”, o “pritiskih na sodstvo”, o “medijskih trobilih”, o “prisvajanju osmosvojitve”, navsezadnje pa o “mešetarjenju s strankarskimi interesi namesto skrbi za dobrobit državljank in državljanov”. Vrhunec hinavstva naših podpisnikov je domneva, da je “tip politike, kot je Janšev, navkljub zmedeni situaciji v Evropi, že pripoznan kot nevaren nacionalizem skrajne desnice”. Če bi si kdo prizadeval odkriti vir takšne domneve in če ga – kot pisec teh vrstic – ne bi našel, bi podpisniki javnega pisma to najbrž pojasnili z “zmedeno situacijo v Evropi”.

 

Kolikor toliko kritični in resnicoljubni opazovalci slovenske scene seveda vedo, da nista SDS ali Janez Janša izvor izključevanja, ampak njegov predmet; kar seveda velja za vse očitke in ideološke floskule, ki se jih spominjamo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Da množica napačnih besed v javnem pismu ne bi tudi mene potegnila v vrtinec kulturnega boja, končujem te opazke s citatom iz nekega drugega polemičnega spisa, ki mi ga glavno glasilo razburjenih akademikov ni hotelo objaviti:

Nekatere slovenske politične razprave (o zmagi nad fašizmom, o Natu in kapitalizmu, o migrantih…) zbujajo asociacije na davne procedure velikih (strogih, zaprtih) sistemov. V okviru kanonskega prava je za razglašanje svetnikov predviden kontradiktoren postopek, v katerem sodelujeta božji odvetnik (latinsko advocatus Dei) in hudičev odvetnik (latinsko advocatus diaboli). Naloga božjega odvetnika je prikazovanje bremadežnosti kandidata za svetnika, naloga hudičevega odvetnika pa je poiskati vrzeli v kandidatovem značaju in ravnanju. Hudičevi odvetniki so skrbeli za verodostojnost postopkov. Moderni pravosodni sistemi demokratičnih dežel so prevzeli načelo kontradiktornosti in na neki način nadaljujejo tradicijo hudičevih odvetnikov. Za komunistične in druge totalitarne sisteme je značilno, da imajo zadnjo besedo božji odvetniki, tj. tožilci. Tako je bilo pri t.i. montiranih procesih v Sovjetski zvezi in v Jugoslaviji. V Sloveniji so bili najbolj znameniti procesi te vrste dachauski procesi. Tu ni šlo za kanonizacijo, ampak za demonizacijo. “Paradoks” demonizacije v totalitarnih sistemih je, da shajajo brez hudičevih advokatov.

 

Kot je znano, se je sestavljanje slovenske vlade leta 2018 dogajalo v znamenju demonizacije prvaka opozicije, ki je na volitvah dosegla najboljši rezultat. Slovenska zunanja politika je po letu 2008 – v zvezi z bližnjevzhodno krizo – začela demonizirati Američane, Izrael in Nato. V zvezi z milijonom migrantov leta 2015 je začela demonizirati države (npr. Madžarsko) in slovenske organe, ki so – resda prepozno – začeli postavljati ograje na schengensko mejo. Predmet najhujše demonizacije pa sta seveda slovenska pomlad in politično dogajanje, ki je pripeljalo do samostojne države; pri čemer prihaja do kanonizacije komunistične revolucije, jugoslovanskega samoupravljanja, rdečih zvezd itn.

Mogoče vam bo všeč