Kolumna mag. Ivan Simič: TOBOGAN

Tobogan je zanimiva stvar, ki je na začetku otroška igrača, na koncu pa velik izziv. Vsako življenjsko obdobje ima tobogan v svoji velikosti in priporočljivo je, da se ta velikost ne preskakuje. Prvi tobogan je tisti na vrtu, ki je dolg meter ali dva. Otroci se veselo spuščajo po njem, mamica, ata, babica ali dedek pa jim pomagajo. Potem pridejo na vrsto vodni tobogani. Najprej krožni in počasni, nato vse strmejši. Z odraščanjem so tobogani vse daljši in hitrost na njih je vse večja. Ko vse to izkusiš, je na vrsti najvišji in največji.

Podobno je v politiki. Najprej moraš biti mali politik, na malem toboganu, pa večji politik, na večjem, da na koncu dosežeš končni cilj, da si na največjem, to je predsednik vlade. Preskakovanje toboganov ni priporočljivo, saj se lahko zgodi nesreča. Prav tako ni priporočljivo preskakovanje političnih stopnic, saj se lahko konča s porazom. Najhuje je, ko greš na volitve in veš, da kandidira nekdo, ki je že nekajkrat prevozil vse tobogane. Bojiš se, da bo zmagal, saj je izkušen in mnogi mu zaupajo. Zato najdeš osebo, ki se mogoče ne boji preskakovanja toboganov in jo poskušaš poriniti na največji tobogan.

Kot je lahko tobogan prispodoba za vzpenjanje in uspeh, je lahko tudi prispodoba za padec in uničenje. Mnogi smo doživeli poskuse utišanja ali uničenja. Enostavno rečemo, spustili so nas po toboganu. Praviloma gre za tiste, ki izstopajo iz povprečja in razmišljajo s svojo glavo. Njih oblast umirja na več načinov. Prva stopnja umirjanja je opozorilo, ki je lahko v obliki telefonskega klica, polomljenih rož, izpraznjene zračnice ali v razbitem ogledalu na osebnem avtomobilu. Če to ni dovolj, sledi blažja inšpekcija. Najprimernejša je davčna. Če to ni dovolj, sledi velika inšpekcija v kombinaciji z novinarji, ki pripadajo opciji napadalca. To te lahko uniči poslovno, lahko ti uniči tudi družino. Če nisi dovolj pogumen in vztrajen, je s teboj konec in oni so zmagali. Zato se je med ljudmi razvilo razmišljanje, da je najbolje končati na začetku groženj. Včasih se je bolje umakniti ali plačati nekaj tisoč evrov za mir, kot pa porabiti desetkrat več za dokazovanje nedolžnosti. Eden takšnih, ki se je odločil za boj, je nekdanji mariborski župan Franc Kangler. Njegov zadnji tobogan je bila ulica, ki ga je prisilila v odstop. Nato je sledil osebni davčni pregled soproge, pa postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora njemu, hčerki in tastu, o čemer lahko več berete v nadaljevanju revije. Vmes je bilo vloženih več kot dvajset kazenskih ovadb, od katerih naj bi bile le še tri v postopku. Vse ostale so zavržene ali pa je oproščen. Vmes so ga obsodili, pa oprostili. Izgubil je še funkcijo državnega svetnika, pa se je po več letih vrnil nazaj. Znano mi je, kaj vse je doživljal on in njegova družina. To je težko preživeti in takšni napadi se lahko, če nisi dovolj močan, končajo tudi s smrtjo. Tovrstni primer že imamo.

Zato se velikokrat sprašujem, kaj žene ljudi, ki to počno, ki zlorabljajo svoj položaj, z izmišljenimi postopki preganjajo drugače misleče ali svoje kritike. Kje so njihove meje in zakaj jih ne ustavimo? Ali so tako prepričani, da se jim ne more nič zgoditi? Ali se kdaj vprašajo, zakaj so zboleli oni sami ali kdo od bližnjih? Ali ne pomislijo, da se jim vsa njihova pokvarjenost lahko vrne v obliki trpljenja? Ali se zavedajo, da bodo na stara leta lahko sami in osamljeni, da jih bo njihova zloba spremljala vse do sodnega dne? Kje je njihov ponos? Ali višja plača oziroma boljši položaj v službi vse to odtehtajo?

Nenehno se sprašujem, zakaj ne moremo živeti v sožitju različnosti, v katerem sposobnim priznamo, da so sposobni, in jih pustimo, da v miru delajo, nesposobnim pa pomagamo. Zakaj nekateri želijo biti pomembni in se vzpenjajo na tobogane, s katerih se nato ne upajo spustiti? Predlagam jim, da razmislijo, ali se jim vse to izplača, kaj jim prinaša in kaj jim bo še prineslo takšno življenje, kajti ko se enkrat povzpneš na tobogan, ki ga ne obvladaš, povratka več ni.

mag. Ivan Simič – revija Denar