Nekategorizirano

Jordan B. Peterson ima za Aleksandra Jevška in Sobočane kar nekaj lekcij

Prav zasmilil se mi je stari/novi župan mestne občine Murska Sobota, član Židanovih reformormiranih komunistov Aleksander Jevšek, ko je v včerajšnjih TV Odmevih (https://4d.rtvslo.si/arhiv/odmevi/174576814) med 12.08 in 12.41 povedal, da so se v Murski Soboti volivci odločali med dvema politikama: politiko razdora in žalitev preko različnih spletnih portalov (https://vfokusu.com/), ki da jo je zastopal njegov konkurent iz vrst SDSBojan Petrijan in pa “politika, ki jo zastopamo mi (SD), to je politika povezovanja, neprepiranja in pa razvoja.” In to izjavi Aleksander Jevšek brez da bi se pogledal v ogledalo!?

Jevšek: “Moj protikandidat je zastopal politiko razdora in prepira, ki je pri ljudeh vzbujala nemir in negotovost. Politika, ki jo pa mi zastopamo, pa je politika optimizma, ki kaže na to, da se v Murski Soboti lahko marsikaj naredi.«

 Jevšek: “V Soboti je bil boj dveh politik”

 Jevšek: “Premaknili smo center Sobote.”

Jevškove teze razkrivajo moralo kulturnega marksista – ta vedno vidi družbo le v dveh kategorijah. Tisti, ki zmaga, je “dober”, tisti, ki zgubi, je “slab”. Svet vidi kot borbo dveh skupin, kjer mora ena kultura poraziti drugo. Tipično ideološko videnje sveta. Posledica politične igre ni “dobro za vse”, ampak uničenje “nasprotnika”.

Izjavo gre razumeti v duhu sovjetske “normalizacije” (po zasedbi Češke 1969-1971). Ta po “zmagi” nasprotnika drži v nenehni pretnji “nezmožnosti povezovanja” preko instituta “sovražnega govora”. Petrijan naj bi, tako Jevšek, zastopal “politiko razdora in prepira”, posledično so vse njegove besede verjetno le “misli” nekega nadjaza, ki ga “verjetno” pooseblja sam Janez Janša, kot ultimativno levičarsko zlo. Matrika razmišljanja, ki ji ne uide noben postmodernistični kulturni marksist v Sloveniji. Jevšek oziroma njegovi strategi niso izjema.

Izjave, ki jih je izustil Jevšek, sodijo v besednjak kulturne borbe in identitetnih politik. Menjal se je tudi moralni kompas, Jevšek tako, kot novodobni aktivisti na ameriških univerzah, nastopa kot zaščitnik pred »mikroagresijami«, torej “nemirom in negotovostmi”. Odsotnost le tega pa bo prerasla v »optimizem« in »varen prostor«, kjer bo Jevšek meščanom zagotovil udobje in mir brez prepirov in razdiranja.

To seveda ne drži, ustvarjalnost je vedno povezana z delovnim “nemirom in negotovostjo”, iskanjem vedno novih rešitev. Mir (duhovno) in gotovost vodijo le v stagnacijo in nato v hiter propad. Odsotnost resnice prej ali slej oslabi imunski sistem. Mir in udobje sta zaželena v okviru družine in medčloveških odnosov, ni pa to naloga politike, ta mora skrbeti za dobrobit večine.

Politike (tako ustavni sodnik Zobec) predstavljajo različne poglede na svet, zato so med seboj po svoji naravi v nasprotju (torej nemiru…). Trditi, da nekdo v politiki razdvaja, je navadna hipokrizija. Če želimo ustvarjati politiko, soočamo ideje in jih tehtamo. Spoznanja pa povzročajo nemir, vendar tudi nove rešitve in upanja. Kar sicer dobro vedo svetovalci na Zgodba d.o.o., podjetju, ki za nekaj deset tisoč evrov pripravlja politično korektne strategije županu Jevšku. Mana iz davkoplačevalskega denarja, ki je politični protikandidat ni bil deležen. Zgodbi d.o.o. Jevšek brez javnega naročila med drugim plačuje pisanje skoraj vseh govorov in besedil za javne objave. Pripravlja strategije komuniciranja s političnimi nasprotniki in z njihovim davkoplačevalskim denarjem.

Ti, ki naredijo igro “skoraj” resnično za avditorij.

Na začetku 90. let prejšnjega stoletja, sem tako slišal tezo, da je beseda “demokracija” kar v redu, paziti moramo le, da “naša stran” (komunisti) nikoli ne izgubimo. Pomemben je privid in s tem povezan pričakovan občutek avditorija.

Trajnost igre je možna le, če je vedno na voljo dovolj igralcev. Če teh ni, igro igramo z nič hudega slutečimi statisti in jim pripisujemo namene v skladu z želenim izidom igre.  Moralo igre “uprizorimo” v okviru pričakovanega rezultata.

Vloga protikandidata je tako za kulturnega marksista v politiki vnaprejšnje zastopanje politike “razdora in prepira”.

Kam to pelje?

Politika “zastopanja zatiranih identitet”, s katero se z lažnim namenom identificirajo vse leve stranke, je oznanila (“Židan”, “Fajon”, “Kučan”, “Jevšek”) politiko SDS kot politiko “sovražnega govora”. Po lastni definiciji se s takimi ljudmi NE išče kompromisa in se z njimi NE išče skupnega dobrega. To politiko smo videli že prejšnjem stoletju. Nič inovativnega torej, le brutalno jasno opozorilo vsem z drugačnimi idejami in mnenji z vsemi parolami, ki smo jih poslušali za ŽELEZNO ZAVESO po letu 1945 do sedaj.

V naslednjih 4 letih bo tako Mestna občina Murska Sobota postala model uvedbe mesta s čaščenjem propadle ideologije prejšnjega stoletja v obliki brutalne postmodernistične arhitekture pretnje, vsem, ki bi si drznili razdvajati.

PS: Za Jevška in Mursko Soboto ima Jordan B. Peterson  kar nekaj lekcij.

( https://www.youtube.com/watch?v=LqpA_H2RCwE)

Boris Cipot 

 

 

Mogoče vam bo všeč