Jelka Godec: Nekatere bi lahko po pričanju pričakali organi pregona

Jelka Godec, verjamem, da so za vami kot poslanki DZ precej turbolentna leta. Konec koncev ste do konca speljali delo preiskovalne komisije o žilnih opornicah, sklepno poročilo je doživelo poslansko podporo. Vi ste svoje delo opravili z odliko. Ugotovitve kar vpijejo po reakciji preiskovalnih organov NPU in tožilstva. Že itak je vaša preiskovalna komisija opravila njihovo delo?

Najlepša hvala za pohvale za delo v preiskovalni komisiji. Preiskovalni organi se s primerom morebitnih nepravilnosti pri nabavi žilnih opornic ukvarjajo že od leta 2013. NPU je med tem, konec leta 2015, podal poročilo na SDT in primer je bil “zaključen”. Ko smo v DZ RS ustanovili preiskovalno komisijo je Specializirano državno tožilstvo ponovno odprlo primer. Novembra so strani naše komisije dobili vmesno poročilo z opisanimi nepravilnostmi, sumi koruptivnih dejanj itd… Sedaj, po sprejetem zaključnem poročilu, bodo dobili celotno dokumentacijo. Upam, da bodo zadevo skrbno pregledali in ukrepali predno bodo mimo vsi zastaralni roki.

Je pa bilo med in po pričanju nekaterih prič pred preiskovalno komisijo slišati na hodnikih DZ, med novinarji in ostalo javnostjo, da bi lahko nearer priče po pričanju pričakali organi pregona in jih temeljito zaslišali.

Razmere v slovenskem zdravstvu se ne izboljšujejo. Dokaz kolaps otroške srčne kirurgije na UKC LJ in zahteva po izredni seji DZ. Koalicijskim poslancem se po moje že žvižgajo opravila v DZ, ker so več ali manj vsi usmerjeni v predvolilna opravila.

Na seji Odbora za zdravstvo smo slišali direktorja UKC LJ Aleša Šebedra, ki je dejal, da je kolaps na področju zdravljenja otrok s prirojeno srčno napako nacionalni problem. Nekateri odhajajoči zdravniki s tega področja pravijo, da gre za nacionalno katastrofo in sramoto. Vsa ta leta, vodstvo UKC LJ in tudi ministrstvo za zdravlje ni uspelo vzpostaviti normalno delovanje tega področja. Vlada Mira Cerarja s podporo SD, DeSUS in SMC je dovoljevala, da se je v štirih letih iztekajočega mandata kadrovalo le politično in so se na mestu direktorja UKC LJ vsako leto menjavali direktorji. Ta nestabilnost je omogočila popolni kolaps sistema v naši največji bolnišnici. Delovne razmere so se slabšale, odnosi med zaposlenimi prav tako.

In danes, ko imamo pred sabo katastrofo nacionalnih razsežnosti se koalicija obnaša, kot da se ni zgodilo nič. Socialni demokrati kolesarijo po SLoveniji, DeSUS se ukvarja s predvolilno koalicijo z Jankovićem, SMC pa tako ali tako že cel mandate kaže, da ni kos nalogi.

Kljub temu, da je predvolilni čas, je potrebno na takšne zadeve, kot je kolaps področja zdravstva naših najmlajših reagirati in mora država poskrbeti za normalno delovanje omenjenega področja.

Prav področje zdravstva je verjetno  središčnica vaših predvolilnih aktivnosti, ob seveda nič manj perečih vprašanjih na področju družine, dela in socialnih zadev,  Vlada Mira Cerarja v odhajanju je na praktično vseh področjih poskrbela, da so reforme ostale le črke na papirju.

Tako je! Cerarjeva vlada se je najprej dve leti ukvarjala sama s sabo. Kot veste, je prihajalo do nenehnih menjav ministrov. Obljubljali so spremembe, reform zdravstva, trga dela, pokojninsko reform. Vse je ostalo “v predalu”. Zdravstvo naj bi bila prioriteta. Očitno le za nekatere. Denarnih sredstev namenjenih za zdravstvo je bilo v letih 2016 in 2017 več, kot leta 2013. Vendar brez učinka za bolnike. Priča smo nedelujočemu sistemu eZdravja (eNapotnice, ENaročanje, ePosvet…), podaljšanju čakalnih vrst, odhajanju mladih zdravnikov v tujino, odhajanje bolnikov na zdravljenje v tujino…. Vlada je samo z interventnim zakonom namenila 136milj EUR za poplačilo dobaviteljev. Več kot 30 milj za skrajševanje čakalnih dob. Na koncu pa po statistiki NIJZ vidimo, da so se čakalne dobe še podaljšale. Zato se lahko upravičeno sprašujemo, kam je šel denar, namenjen za zdravljenje bolnikov. Ob tem pa se morajo državljani zavedati, da gre za davkoplačevalski denar, za njihov denar.

Smo v Sloveniji padli že dovolj globoko, da bodo ljudje prisluhnili vsebini ali pa smo še vedno občutljivi na “nove” in moralno ter etično “neoporečne” obraze?

Mislim, da so ljudje sedaj videli, kam nas peljejo novi obrazi. Prej Pozitivna Slovenija (PS), potem Stranka modernega centra (SMC), sedaj Lista Marjana Šarca (LMŠ). PS in SMC sta obe združevali stare obraze z novo masko. V njih so se združili bivši člani LDS, Zares itd… V Šentjurju recimo, se je izvršilni odbor lokalnega LDS čez noč preimenoval v izvršilni odbor SMC.

Če pa pogledamo LMŠ, pa ima kandidate, ki so menjali že nekaj strank. Predvsem pa je potrebno vedeti, da naj bi imela ta lista manj kot 500 članov, da veliko kandidatov kandidira v več volilnih okrajih in celo izven svojega kraja. V Šentjurju kandidira kandidatka, ki je doma iz Domžal in je bila nekje do 2014 članica SDS, na lokalnih volitvah je kandidirala na listi DeSUS, sedaj pa na LMŠ. Takšen kandidat nima nobene kredibilnosti.

Kako volivcem, ki kot mantro ponavljajo, da so vsi isti, dopovedati nekaj preprostih dejstev o tem, kdo je slovensko ladjo pripeljal na čeri?

Nikoli ne pristajam na ljudsko krilatico, saj so vsi isti. Ker nismo! Nektaeri le obljubljajo, drugi pa ne obljubljamo, ampak naredimo.

Ljudem je potrebno predstaviti realna dejstva. V času vlade SDS 2004-2008 smo beležili gospodarsko rast, znižanje zadolževanja, dvig gospodarske produktivnosti… Od 2009 dalje se je Slovenija le zadolževala, ni bilo infrastrukturnih premikov, gospodarstvo se je dušilo z novo in novo birkracijo, ni prišlo do sprememb na trgu dela, vrednoste so se postavile na glavo, In dane sdelo več ni vrednosta. Socialno pomoč so poslanci Levice in SMC dvignili na 385 EUR, kar je več kot ima marsikateri upokojenec pokojnine. In danes ugotavljamo, da ima lahko družina, kjer imata oba starša socilano podporo več prihodkov, kot družina, kjer starša prejemata za svoje delo minimalno plačo. Če želi Slovenija postati socialna država, potem se ne sme dvigovati delež tistih, ki živijo s pomočjo socialne podpore, temveč delež tistih, ki živijo od svojega dela in dobijo dostojno plačilo.

Lokalne teme so verjetno v predvolilnem času v ospredju srečevanj s potencialnimi volivci. Ni morda prišel čas, da dokončamo proces regionalizacije države, da se iz centralizirane Slovenije, kjer se v Ljubljani odloča praktično o vsem, zlasti pa o evropskem denarju, ustanovijo pokrajine, ki bi prevzele del del državnih pristojnosti?

Centralizacija Slovenije je v tej vladi res že skoraj dosegla svoj višek. Edina Vlada, ki je z županom Ljubljane podpisala pakt za 300 milj EUR. Mi, na podeželju, smo ostali praznih rok. Še vedno se vozimo po uničenih državnih cestah, po vaseh in krajih se ukinjajo poštni uradi, zdravstvena oskrba, zmanjšali so poprečnino za občine ob tem pa jim zadali nove in nove odgovornosti in projekte, ki zahevajo finančna sredstva.

V SDS nenehno delujemo v smislu decentralizacije Slovenije, saj se zavedamo, da je pomemben razvoj glavnega mesta, vendar nič manj pomemben ni razvoj podeželja. V nekaterih segmentih je celo pomemebnejši. Zato bo nova vlada pod vodstvom SDS še naprej delovala v smeri enakomernega razvoja celotne Slovenije.

Slovenija do 3. junija in po 3. juniju. Kaj se nam obeta?  

Do 3. junija boste od sedanjih strank koalicije slišali veliko obljub, kaj bi bilo potrebno postoriti v Sloveniji. Vedite, da so bile te stranke več kot 70% časa samostojne Slovenije na oblasti.

SDS v svojem programu ponuja tisto, kar je realno uresničljivo in kar bo uresničila takoj po 3. Juniju, ko bo vodila vlado.

Srečno Slovenija!