Nekategorizirano

Janez Janša: Basen o nas žabah, skuhanih v mlačni vodi ter grožnjah s smrtjo

Zelo verjetno ste že velikokrat slišali stavek, da se vojne z mediji ne da dobiti. Sodi med tiste »ponarodele« fraze, ki jih večina ljudi dobronamerno ponavlja, ne da bi se vprašala, kaj pravzaprav izgovarjajo.

Tudi sam sem sodil med ponavljalce ponarodele fraze o vojni z mediji, dokler nisem pred sedmimi leti v Berlinu naletel na modrega moža, sicer dolgoletnega prijatelja pokojnega nemškega kanclerja Helmuta Kohla. V pogovoru, čakajoč na začetek okrogle mize, sem mimogrede izgovoril to frazo in se nato zagledal v njegove dvignjene obrvi. »Moj prijatelj Helmut Kohl je postal novinarska tarča potem, ko je nekje izjavil, da časopisov sploh ne bere,« je nadaljeval. »Dejal je v nekem intervjuju, da časopisi pišejo o tem, kar se je že zgodilo, njega pa da predvsem zanima prihodnost, manj preteklost, zato da jih ne bere. Planili so nanj, še posebej levičarski Spiegel,  in ga na koncu začeli obtoževati vsega mogočega. Prijatelji so ga začeli svariti, naj popusti, češ da vojne z mediji ni mogoče dobiti. On pa jim je vrnil z vprašanjem,  če poznajo koga, ki je zmagal tako, da je zbežal,« pravi Janša.

Že takrat so se izoblikovale nekatere ugotovitve:

1.    Medij, ki sledi resnici, kar je predpogoj, da se zbirki člankov ali prispevkov sploh lahko reče “medij”, ne bo nikoli kritik, ki letijo nanj, razglasil za napad na svobodo novinarstva ali celo za vojno proti medijem. Objavil bo kritiko in jo skušal ovreči z dejstvi. Če teh ni, se bo uredništvo opravičilo in popravilo škodo. Če nek “medij” ravna drugače, to seveda ni medij, ampak podaljšek nekega ozkega, partikularnega interesa, nikakor pa ne steber svobode in demokracije.

2.    Če nekoga lažno oblatijo in se napadeni ne brani, češ “z mediji se ne splača prepirati”, je že na samem začetku izgubil bitko. Če se zanaša na to, da bo na sodišču dokazal pravico, bo medijsko umorjen po nekaj mesecih (mesecih ponekod na zahodu, v Sloveniji po več letih, na Kitajskem nikoli) pravdanja z začudenjem opazil, da so ravno tisti mediji, ki so ga najbolj morili, sodbo v njegovo korist objavili na najmanj opaznem mestu ali času z najmanjšimi črkami ali minutažo, ostali pa večinoma zamolčali, češ da jih ne zadeva.

3.    Kritiko svojega lažnivega ali manipulativnega poročanja razglasijo za vojno, kar preprostega človeka že zaradi pojma kar strese. Nato tistemu, ki ga medijsko morijo, obesijo še to, da vodi vojno proti njim. V mlačni vodi skuhan del “javnega” mnenja pa modro kima, češ “vojne z mediji se ne more dobiti”.

 

Vojna posameznika z mediji ne obstaja, kot ne obstaja vojna posameznika z vojsko neke države. Delno točen je lahko le termin “medijska vojna”, kadar se konkurenčni mediji s približno enakim vplivom spopadajo med sabo. Tega so bile mnoge zahodne družbe stoletja navajene, ker se je tako vzpostavljala konkurenca in preprečevali monopoli. Med mislečimi ljudmi, kar bi novinarji morali biti, ni vrednotno nevtralnih, saj imajo vsi normalni ljudje z razumom svoje vrednotno prepričanje. Zato morajo imeti v demokratični družbi različne vrednotne usmeritve čimbolj enake možnosti izražanja in zagovora svojih idej. Medijska konkurenca je pomembnejša od vsake druge oziroma je predpogoj demokratične družbene ureditve in svobodne družbe nasploh. Posameznik vojne z mediji  torej res ne more dobiti, ker takšne vojne ni in je nikoli nikjer ni bilo. Lahko pa se razbijajo monopoli laži. To pa ne le da se da, ampak je za dobro prihodnost kateregakoli naroda ali države to nujno potrebno. Za začetek je izjemno zdravo ne gledati, brati ali poslušati tistih “medijev”, pri katerih že vnaprej veš, kako bodo stvar obrnili. Samo čas izgubljaš z njimi.

 

Naša javna RTV Slovenija je celo zapisala: »Javna radiotelevizija predstavlja enega od temeljev svobodne družbe, zato napadi na RTV Slovenija pomenijo tudi napad na demokracijo.” To je zvenelo tako, kot so leta 1988 zapisali v CK ZKJ: “…JLA predstavlja enega od temeljev svobodne in neodvisne SFRJ, zato napadi nanjo pomenijo tudi napad na socialistično samoupravno ureditev!«

 Totalitaristi so svoje nasprotnike vedno najprej razorožili, nato pa postrelili. Medijsko in fizično. Najprej prvo, nato drugo. Najprej diskreditacija, nato likvidacija. Če je potrebno, tudi fizična. Mogoče v mlačni vodi sploh niste opazili, da grožnje s smrtjo in pozive k umorom na levičarskih shodih RTV Slovenija, POP TV in ostali “mediji” iz iste jate obravnavajo kot nekaj “normalnega”, celo samoumevnega. Pri tem jim pomagajo mnogi v bistvu dobronamerni in bogaboječi posamezniki, ki pa se ne želijo javno izpostavljati in opravičilo za umanjkanje svojega poguma iščejo na obeh straneh. Vse dokler se sami ne znajdejo v kolesju, kar se pri nas vsakemu, če res želi delati pošteno in za skupno dobro, slej ko prej zgodi.

Zato je potreben aktiven napor za skupno dobro in močan glas, glas brez lažne »politične korektnosti«,  glas vsakega posameznika proti hujskaštvu, ustvarjanju dodatnih izrednih razmer in neodgovornemu početju.

 

Janez Janša

 

 

 

 

Mogoče vam bo všeč