Intervju z Romanom Leljakom I. del

O Romanu Leljaku, publicistu in raziskovalcu naše polpretekle zgodovine, povojnih pobojev,  delovanja  Udbe, politične policije bivše SFRJ  in  političnih umorov, ki jih je zagrešila v času  delovanja , so  v zadnjem letu slovenski mediji pisali bolj poredkeje. Le ob njegovih srečanjih z nekdanjimi šefi slovenske in jugoslovanske Udbe, Janezom Zemljaričem in Silvom Gorencem na sodiščih, ki sta ga kazensko ovadila  zaradi žalitev, se je le tu in tam pojavil kak zapis. Sam pravi, da se medijev ne izogiba, temveč je z njihove strani deležen praktično popolno ignoranco.  Ignoranca ni vezana zgolj na medije leve politične opcije, tudi pri desnih medijih je na »črni« listi. Spomnil je na  pred dvema letoma izdane knjige Špiclji Udbe  od 1 do 4, v katerih je skozi zbrano arhivsko dokumentacijo predstavil delovanje tajne politične policije Udbe,  objavil pa tudi seznam več kot 60 tisoč njenih sodelavcev. »Ker so bila vmes tudi imena, ki danes spadajo v desni politični prostor, nekdanji vrhovni državni tožilec Anton Drobnič na primer, je prišlo med mano in predsednikom SDS Janezom Janšo do kratkega stika.«

Na dvojno medijsko blokado se Leljak ni kaj dosti oziral, ker je ti dve leti izkoristil za podrobno proučevanje arhivskega gradiva v Zagrebu in Beogradu.

»Največ časa sem preživel v vojaškem arhivu nekdanje JNA, beograjskem mestnem arhivu in še nekaterih drugih arhivih. Izplen tega so nekateri odmevni projekti, ki so bili bolj opaženi v tujini, kakor pa doma. Širša javnost verjetno niti ne ve, da je projekt Hude jame, ki sicer še zdaleč ni povsem zaključen, ko so bili  lansko leto iznešeni posmrtni ostanki žrtev,  zato zaslužno predvsem društvo Huda jama, ki ga vodim.  Sam sem opravil vsaj tri ali štiri večurne pogovore s predsednikom države Borutom Pahorjem, da iz rudniškega jarka  iznesejo posmrtni ostanki in pokopljejo v kostnici v Mariboru. In to tako, da bi bili posmrtni ostanki vedno dosegljivi za morebitne DNK raziskave in identifikacije žrtev. Žal je bil pri tem največji kamen spotike dr. Jože Dežman kot predsednik državne komisije, ki ni pristajal na naše predloge. Tudi Borut Pahor ga ni mogel prepričani, zato pa je deležen nemalo pritiskov, pokop na pokopališču Dobrava pri Mariboru pa je bil izpeljan po volji Dežmanove komisije. Seveda se  tem  nisem strinjal. Morda je tudi zato  Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo onemogočilo našo prisotnost  pri nadaljnjih izkopavanjih žrtev v Hudi jami. Kakšen sarkazem tiči v ministrski odločbi, »da za civilni nadzor ni potrebe in da je treba zaupati državnim organom,« potrjuje dogodek, ki se je zgodil 26. oktobra letos, ko so v popolni tajnosti pokopali posmrtne ostanke žrtev iz Hude jame, izkopane v letu 2016. Danes se operira s skupnim številom 1400 in nekaj žrtev Hude jame, s čimer se sam ne moram sprijazniti. Ob začetku izkopavanj sem leta 2009 zapisal, da gre v Hudi jami za dva navpična rova,  oba naj bi bila napolnjena z žrtvami, nam niso omogočili, da to preverimo. Obvestili so nas, da se žrtve nahajajo le v prvem rovu, da so v drugem izkopali le do globine desetih metrov, nato pa ga zasipali z materialom iz prvega rova. Na žalost ne vemo prave resnice o tem, kaj je v drugem rovu. Zato ne verjamem besedam in zagotovilom državne komisije, niti Jožetu Dežmani, niti enemu predstavniku te oblasti, kaj v resnici skriva drugi rov. Enigma drugega rova torej ostaja in se bo še naprej raziskovala. V letu 2016 naj bi iz prvega rova iznesli ostanke 640 žrtev, kaj so potem počeli v Hudi jami  celotno leto 2017, zato mi ni povsem jasno prikrivanje in zakrivanje dejstev. Naše društvo Huda jama ima preko 2400 članov, večina je svojcev domnevno pobitih v Hudi jami. Čeprav imata ta seznam tako kabinet predsednika Pahorja, kakor tudi Ministrstvo za okolje, so  v sporočilu za javnost o tem, kako je 26. oktobra na Dobravi v prisotnosti svojcev potekal pokop teh žrtev s spominsko mašo in blagoslovom, privoščili izjemno manipulacijo, Nihče od svojcev ni bil vabljen, kaj šele da bi bil prisoten pri tem obredu. Po moje so se zbali prihoda hrvaških svojcev, zato so zadevo raje opravili v tajnosti.«

Po zagotovilih državne Dežmanove komisije naj bi stegenske kosti izkopanih žrtev shranili posebej, prav zaradi morebitnih DNK preiskav?

Tudi taki rešitvi sem nasprotoval. Ne moreš posmrtne ostanke deliti na dva ali več delov. Ker pač nekdo želi iz te tragedije delati šov, so se odločiti za »dvojni« pokop, kar je neetično, skregano s pieteto in krščanskim etosom. To, da bodo stegnenice »začasno« pokopane v škofjeloški kostnici in ne na Teharjih, je še slabša rešitev. Naše društvo Huda jama se je zavzemalo, da bi bili vsi posmrtni ostanki shranjeni v teharski kostnici, v kateri je dovolj prostora, kar so se na svoje oči prepričali tudi osebe s kabineta predsednika države, bi bilo tudi lažje opraviti morebitne DNK preiiskave. Tako pa so

posmrtni ostanki žrtev Hude jame pokopani v črnih vrečkah, takih kot jih sicer uporabljamo za odpadke, preko njih zravnali zemljo, posejali travo…in enigmo Hude jame podaljšali še naprej v prihodnost.

Si je s tem zadnjim dejanjem, za katerega pravite, da se je odvijalo skorajda v tajnosti, država preprosto oprala roke, kar se procesa sprave tiče?

Kje pa, ne more neko sklepno dejanje pri Hudi jami rešiti vprašanja vseh ostalih 600 prikritih morišč. Zavračam izraz grobišča, ker gre za morišča, ki imajo zame poseben status. Vsa morišča v Sloveniji se morejo sanirati,  iz njih iznesti ali izkopati vse posmrtne ostanke ter jih na to pietetno pokopati na edinih sprejemljivih lokacijah, in to so pokopališča. To bi bila dolžnost naše generacije, ker si vsak človek zasluži civiliziran pietetni pokop.

Ob dnevu mrtvih je sicer slovenska visoka politika prvič položila vence tudi pri tako imenovanem spomeniku sprave, na spominskih partizanskih proslavah pa so vse glasnejše zahteve, da z izdajalci ni sprave, torej tudi ne izkop njihovih posmrtnih ostankov po moriščih in civiliziran pokop?

Sprava, kakor jo tolmačijo nekateri v Sloveniji po tem, ko je bil postavljen nek spravni pomnik, je utopija. Zame je sprava proces, v katerem bodo morali ljudje dojeti, da se je v drugi svetovni vojni in po njej in v času obstoja komunistične Jugoslavije dogajal politični in kulturni genocid nad ljudmi.  Da je šlo za čas,  ko človeško življenje ni bilo vredno nič.  V beograjskih arhivih nekdanje JLA sem prišel do dokumentov, kar debelih ročno napisanih knjig –dnevnikov, v katerih so zapisane točne številke vojnih ujetnikov leta 1945, točno število usmrčenih, pridobil sem si številke in sezname pomorjenih po vseh moriščih v Sloveniji, kar bo kmalu tudi javno prikazano v dokumentarnem filmu, ki ga pripravljam.

Generalštab JLA je imel posebno knjigo, ki jo je vodil general Arsa Jovanovič pod naslovom »Pregled nanetih gubitaka neprijatelju Jugoslovenske armije. V zvezku od 20. 4. do 15.5. 1945 je bilo v končnih vojaških operacijah v Sloveniji zajetih 230.426 ujetnikov, ubitih pa jih  je bilo 92.409 vojakov, kar je ogromna številka. V dnevniku piše, da je general  Arsa Jovanovič  18.5.1945 ukazal generalu Kosti Nadju, komandantu 3. armade na področju Maribora, da od teh 230 tisoč zajetih takoj »uputi ratne zarobljenike v Vojvodinu« in to 75 tisoč v Bačko, 30 tisoč, 10 tisoč v Baranjo in 30 tisoč v Banat. Sledi Jovanovičev zapis o tem, da so jim zavezniške sile na Koroškem sporočile, da jim bodo predale 200 tisoč jugoslovanskih ujetnikov. »Odmah uputite petčlansko komisiju, koja če od savezničke komande primiti te zarobljenike.« To je še dodatnih 200 tisoč ujetnikov. Zdaj tudi vemo, da je predanih še dodatnih 10 tisoč hrvaških ujetnikov s strani bolgarske armade, kar pomeni, da vojnih ujetnikov niso vračali le Angleži, temveč tudi Bolgari, in to 10 tisoč vojakov in štiri tisoč civilov, od tega 3 tisoč žensk in otrok. Vemo, da je ostalo 96 tisoč nemških vojaških ujetnikov, nekateri so ostali internirani celo do 21. 8. 1948 in vrnjenih 11.101  slovenskih domobrancev. Če seštejemo mrtve, gre za tistih 92.407,  vse ujetnike do 15. maja in vrnjene od Angležev in Bolgarov, pridemo do številke 444. 426 ujetnikov, h katerim moramo še prišteti 96 tisoč nemških ujetnikov in 11.101 domobranca, je bilanca 634.934 ljudi. Te številke so v poročilih generalštaba jugoslovanske armade, vse knjige in dnevniški zvezki so se namreč v celoti ohranili in jih bom prikazal v dokumentarnem filmu.

Koliko je bilo od celotnega števila ujetnikov likvidiranih v Sloveniji ali kje drugje po Jugoslaviji?

S tem podatkom za enkrat še ne morem postreči, vendar lahko z vso gotovostjo zatrdim, da je ta manjša od 20 odstotkov! Že križev nemških ujetnikov pot proti Vojvodini, kamor naj bi jih razporedil general Arso Jovanović, se je končal predčasno z množičnimi poboji tako, da so na cilj prispeli le redki.

Josip Broz je kot vrhovni poveljnik neizmeno zaupal Arsi Jovanoviću, če ga je že 1944. leta s 40 oficirji poslal v Slovenijo, da naredi red v partizanski vojski?

Arsa Jovanovič je bil dober poznavalec razmer v slovenski partizanski vojski. Moral je urediti vse potrebno za prihod štirih jugoslovanskih armad leta 1945, in tudi odgovornega za vprašanje vojnih ujetnikov. Danes vemo, da je laž, da je bil Arso Jovanović ubit 1948 leta na meji z Romunijo. Mihael Golob iz Kamnika, ki je bil 1948. leta vodja varnostne službe generalštaba JLA, je leta 2000 pred sodnico okrožnega sodišča  v Ljubljani uradno izjavil, da je na sestanku generalštaba general Šešić s pištolo v prsa ustrelil Arso Jovanovića in da je bil on zadolžen, da njegovo truplo  na mejo v bližini Bele Crkve  in smrt prikažejo kot poskus bega. Uradna zgodovina je o ozadju njegove smrti lagala leta in leta.

Z vstopom v srbske arhive ste zadeli »terno,« prišli do gradiva, o katerem v Sloveniji ne vemo nič. Kakšen je odnos Srbov do odpiranja arhivov?

Tudi v Srbiji se je, podobno kot v Sloveniji in na Hrvaškem, ustvarjal nek mit, da je vse uničeno. Ugotovitev velja za Slovenijo in Hrvaško, kjer se je v devetdesetih letih arhivsko gradivo uničevalo na veliko. Oboji so se pač bali nove oblasti, v Sloveniji Demosa, na Hrvaškem HDZ, v Srbiji pa do spremembe oblasti ni prišlo. Tam se ob Miloševiću ni pojavila nova, demokratična oblast, zato se tudi niso lotili arhivov. Za Srbe velja, da so sprejeli zgodovinska dejstva druge svetovne vojne. Tudi Brozov nateg Čerčila ob sklenitvi sporazuma Tito –Šubašić 1944, ko mu je v dokumentu obljubil, da ob koncu vojne ne bo uvedel komunizma, ampak omogočil demokratične volitve ob koncu 1945. leta. Na tej osnovi je Čerčil prepričal kralja Petra 2., da je 28.8.1944  razrešil generala Dražo Mihajlovića kot poveljnika četniških sil,  kraljeve vojske v Jugoslaviji. Hkrati je četnike pozval, da se pridružijo Titovi partizanski vojski.  Sedemnajsta partizanska divizija, ustanovljena konec leta 1943, poveljeval ji je Blagoje Janković in je delovala  področju Šumadije in Gornjega Milanovca, je bila z nekdanjimi četniki popolnjena do sestava 10 tisoč vojakov. Ob ustanovitvi je imela le 3400 vojakov. O tem  obstojajo mobilizacijski in drugi zapisniki, ki pričajo, da so dnevno sprejemali četnike v partizansko vojsko.