Holokavst in Evropa

Židje so bili prepričani Evropejci v času, ko se živa duša v Evropi ni čutila Evropejca. Vsi drugi narodi so bili panslovanski, velikonemški, madžarski, bolgarski, irski, italijanski ali srbski, hrvaški ali celo kranjski patrioti. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja so bili Židje edini Evropejci v vsej Evropi. V Jugoslaviji so bili Srbi, Hrvati, Slovenci in Makedonci, ampak je živela tudi peščica pravih Jugoslovanov, to so bili Židje. Evropski Židje so bili Evropejci iz ljubezni.

Ampak po vsej Evropi so se takrat mnogi hoteli enkrat za vselej znebiti Židov, teh vročičnih evrofilov, ki so obvladali kompleten asortiman evropskih jezikov, recitirali pesnike Evrope, verjeli v vzvišeno moralo Evrope, se navduševali nad njeno baletno in operno umetnostjo, negovali njena izročila, sanjali o postnacionalni enotnosti Evrope, se vnemali za evropske manire, oblačila in modo, Evropo neomejeno in brezpogojno ljubili in dolga desetletja, od začetka židovskega razsvetljenstva naprej delali vse, kar je bilo v človeški moči, da bi Evropi vsaj malo ugajali, na vseh področjih in na vse načine povečali njen blagor, postali del nje, z gorečim dvorjenjem razbili njeno hladno sovražnost, se ji prikupili, se z njo pobotali, bili sprejeti, pripadali, bili ljubljeni.

V izraelitskih šolah in veroukih po vseh Evropi so se učili, da onkraj obzorja, za gorami in vodami, leži dežela, v katero bodo kmalu morali oditi, ker se je čas Židov v Evropi bližal h koncu. Antisemitizem, izživljanja huliganov in stopnjujoča se šikaniranja oblasti. In kakor oddaljeno grmenje so hujskaške tirade in preganjanja Židov v Hitlerjevi Nemčiji bobneli vse do Prekmurja. 

Strah, ki je vladal v vseh židovskih stanovanjih, strah, o katerem se skoraj ni govorilo in ki so jim ga vlivali le posredno, kot strup, po kapljicah, je bil grozen strah, da mogoče pa res niso dovolj snažni, da so mogoče pa res preglasni, da se mogoče res preveč rinejo v ospredje, da so preveč pretkani in lakomni. Da je njihovo vedenje mogoče pa res neprimerno. Bil je to tak smrtni strah, strah, da bi na nežide bognedaj naredili slab vtis, in potem bi nežidje pobesneli in bi z Židi spet delali tako grdo, da si človek rajši sploh ne predstavlja.

Vsakemu židovskemu otroku je bilo po tisočkrat zabičano, naj se do vseh ljudi vede prijazno in vljudno, tudi kadar so nežidje grobi in pijani, naj jih nikakor ne izziva, jim ne ugovarja, jih ne draži ali pred njimi ne triumfira, naj z njimi zmeraj govori umirjeno in prijazno, da ne bodo rekli, kako so Židje hrupni. Skratka – treba se je bilo zelo, zelo potruditi, da so pri nežidih naredili dober vtis, in noben Židek ni smel pokvariti tega vtisa, kajti že en sam otrok, ki si neredno pere lase in prinese uši, lahko spravi na slab glas ves židovski narod. Že tako ali tako so Žide težko prenašali in jim ti nikakor niso smeli dati novih povodov za to, da bi jih ne marali.

Židje so bili Evropejci par excellence, domači v mnogih kulturah in jezikih, zgovorni, razsvetljeni, izrazito moderni ljudje. Prezirali so predsodke in mržnjo med narodi, nikakor se ne bi uklonili ozkosrčnim rasistom, vsem tistim hujskačem, šovinistom, demagogom in mračnim antisemitom, prepojenim s praznoverjem, katerih hripavi glasovi so zahtevali »Smrt Židom!« in z zidov lajali nanj: »Židek, pejt v Palestino!« V Palestino? Nikakor: zbežati pred nasiljem hrupne drhali, zalesti v neko pusto provinco v Orientu, kjer je nekaj obupanih Židov poskušalo s separatizmom in oboroženim bojem vzpostaviti nacijo, kakor so se, ironija, očitno naučili pri svojih najhujših sovražnikih.

Ne: odločno so ostali tukaj, v Prekmurju, na položaju, na enem najpomembnejših in najbolj izpostavljenih obrambnih okopov racionalnega, daljnovidnega, tolerantnega in liberalnega evropskega razsvetljenstva, ki se zdaj bojuje za preživetje, proti naraščajoči plimi barbarstva, ki grozi, da ga bo zalila. Tu so stali, saj niso mogli drugače. Vse do konca, aprila 1944.

Od vsega židovskega Prekmurja pred več kot sedemdesetimi leti skoraj nihče ni ostal živ.

Nemara pa je tako tudi v primeru skoraj stoletnega konflikta med Arabci in Židi: Evropa, ki je Arabce poniževala z imperializmom, kolonializmom, izkoriščanjem in zatiranjem, je ista Evropa, ki je preganjala in zatirala tudi Žide, in nazadnje ni ustavila Nemcev, ko so se lotili Židov, celo podpirala jih je, ko so jih na silo odvlekli iz vseh delov celine oziroma jih skoraj vse pomorili. Toda Arabci v Židih ne vidijo napol histerične peščice preživelih, pač pa novega nadutega podtaknjenca tehnološko močnejše, izkoriščevalske, kolonistične Evrope, ki se je zvito – tokrat v sionističnem oblačilu – vrnila na Orient, da bi znova izkoriščala, razlaščevala in zatirala. Židje pa v njih ne vidijo sebi podobnih žrtev, ne bratov v stiski, temveč pogromaško nastrojene, krvoločne antisemite in maskirane naciste, kakor da so evropski preganjalci znova vzniknili v Deželi Izraela, si glave ovili v kefije in si pustili rasti brke, v resnici pa so še zmeraj oni, ki jih od pamtiveka žeja po židovski krvi in jim za golo zabavo režejo vratove.

Evropa pa se je popolnoma spremenila, danes najdeš samo še Evropejce. In tudi parole v Evropi so čisto drugačne. In če je v tridesetih letih  na vsaki steni v Evropi pisalo: »Židi, marš v Palestino.« Danes iz vseh zidov kriči: »Židi, marš iz Palestine.«   

 

Dr. Bojan Zadravec