Nekategorizirano

Franc Bogovič: V katero smer bomo obrnili evropsko kmetijstvo?

Konec prejšnjega tedna smo v odborih Evropskega parlamenta za kmetijstvo in razvoj podeželja (AGRI) in odboru za regionalni razvoj (REGI) glavnino časa namenili razpravam o prihodnosti Skupne kmetijske politike EU (SKP). Kor član obeh navedenih odborov in pripravljavec mnenja odbora REGI za pristojni odbor AGRI k eni izmed treh matičnih uredb, ki bosta uredili novi zakonodajni okvir SKP, t. i. horizontalni uredbi SKP, ki ureja sistem financiranja in nadzora nad izplačili iz 1. in 2. stebra SKP, sem torej v samem jedru razprav o tem, kakšno bo evropsko kmetijstvo v prihodnjem desetletju, kako se bo le-to odzivalo na spremembe v družbi, podnebne spremembe, tehnološki razvoj, digitalizacijo, pričakovanja potrošnikov, idr.

Osnovni cilji SKP EU so zapisani v Pogodbi o Evropski uniji – kako prehraniti prebivalstvo Evrope, kako kmetom omogočiti dostojen dohodek in hkrati razviti podeželska območja. Že omenjeni novi izzivi, ki so vedno bolj v ospredju tudi v sedanjih reformnih predlogih SKP, so povezani z okoljem, podnebnimi spremembami in vlogo kmetijstva pri spopadanju s temi izzivi, predvsem v smislu, kolikšna bremena lahko nase prevzame kmetijstvo. Na drugi strani imamo izzive, ki so povezani z izseljevanjem prebivalstva s podeželja, pa tudi iz revnejših delov Evrope v bogatejše, kar je zelo nazorno prikazano v nedavnem poročilu Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD) o razlogih in trendih preseljevanja v Evropi. Poleg tega imamo v evropskem kmetijstvu velik problem staranja nosilcev kmetij in tudi pri t. i. konvergenci – velikimi razlikami v razvoju kmetijske dejavnosti med posameznimi državami EU. Zmanjševanju tem razlik bomo nedvomno morali nameniti še več pozornosti. V določenih delih celine se tudi srečujemo z veliko koncentracijo zemljišč v lasti velikih investitorjev in podjetij, ki so daleč od pojma »kmetijsko gospodarstvo« kot ga poznamo. V velikih primerih gre pri tem za špekulativne investicije v zemljišča, temeljni cilj katerih ni kmetovanje oz. pridelava hrane, pač pa črpanje neposrednih plačil iz naslova SKP. Zato so določene omejitve – t. i. »capping« ali zgornja meja neposrednih plačil, ki jih za preprečevanje tovrstnih praks predlaga Komisija, vsekakor na mestu.

V predlogih reforme SKP, ki jih je pripravila Komisija na čelu s kmetijskim komisarjem Philom Hoganom, zaznamo tri premise, ki predstavljajo jedro reforme – poenostavitev, fleksibilnost in subsidiarnost. Slednje, torej prenos več odgovornosti glede ukrepov SKP na raven držav članic, medtem ko bo Komisija zgolj spremljala uspešnost izvajanja ukrepov, predstavlja temeljni konceptualni zasuk v politiki – od politike skladnosti v politiko, usmerjeno v smotrnost. Za razliko od trenutne ureditve, ko so bili vsi ukrepi natančno urejeni v temeljnih uredbah EU, bo po novem na ravni EU določenih 9 ciljev SKP, države članice pa bodo morale v svojih strateških načrtih SKP določiti ukrepe, ki bodo omogočili doseganje teh ciljev. Sam strateški načrt SKP vidim podobno kot je npr. partnerski sporazum, ki ga poznamo iz regionalne in kohezijske politike. Gre torej za nekaj novega v kmetijski politiki. Kot že omenjeno, nova politika prehaja iz načela skladnosti, kjer je bilo praktično vse zapisano v uredbah EU, v načelo smotrnosti. To pomeni, da bo vse zapisano v strateškem načrtu, tako ukrepi iz prvega kot drugega stebra SKP, ki morajo slediti ciljem EU. Že to je samo po sebi problem, saj bo spremljanje teh ciljev izjemno težko, še večja težava pri doseganju teh ciljev pa je, da sta ravno področji SKP in regionalne ter kohezijske politike, deležni največjega zmanjšanja v predlaganem večletnem proračunu EU. Zato se mi zdi nujno ponovno podpreti stališče parlamenta, da do tega zmanjšanja ne pride oz. se višina sredstev za obe navedeni politiki ohrani na trenutni ravni. Seveda pa je treba upoštevati realnost, da »proračunski kolač« režejo države članice, ki povečanju prispevkov v proračun EU niso naklonjene.

Že prej sem omenil večjo subsidiarnost, torej večjo odgovornost za države članice, ki bodo oblikovale strateške načrte SKP. To posledično pomeni, da izgovori v stilu, »to je bilo dogovorjeno v Bruslju, mi pa moramo sedaj to izvajati«, odpadejo. Posledično pa to tudi pomeni, da bo treba na ravni držav in regij bistveno več kreativnosti pri oblikovanju ukrepov, ki jih bodo te vključile v načrte. Pojavila se bo torej bistveno večja potreba po dialogu med različnimi deležniki v državi. Tukaj vidim nevarnost, da bo v nekaterih državah ta dialog zelo težak oziroma ga bo zelo težko izvesti, kar ima lahko za posledico veliko zamud pri potrjevanju samih strateških načrtov s strani Komisije. Glede na kompleksno naravo celotne reforme, prihajajočih volitev v Evropski parlament ter čas, ki je potreben za prilagoditev na nov sistem, je nerealno pričakovati začetek veljavnosti reforme z l. 2021, zato v svojem mnenju za odbor REGI predlagam podaljšanje prehodnega obdobja do l. 2023.

Naj namenim še nekaj besed sami vsebini reformnih predlogov. Vsekakor podpiram usmeritve v podporo družinskim kmetijam in podporo mladim kmetom. V zvezi s slednjim morda pogrešam ukrepe za tiste posameznike, ki predajajo kmetije mladim. Pri ljudeh po petdesetem letu starosti je namreč prisotna velika bojazen, kako preživeti do upokojitve, zato bi veljalo razmisliti o kombinaciji sredstev za mlade kmete tudi za ta namen. Vsekakor bom tudi to problematiko vključil v amandmaje, ki jih bom vlagal v začetku decembra. Za prihodnost in konkurenčnost kmetijstva bosta zelo pomembna prenos znanja in digitalizacija na podeželju, ki ju moramo preko LEADER shem tesneje povezati tudi z ostalimi strukturnimi skladi. Preko iniciative Pametne vasi želim doseči cilj poseljenega in vitalnega podeželja. V kolikor namreč želimo imeti poseljeno podeželje, kmetje niso dovolj. Potrebujemo namreč kombinacijo ukrepov različnih politik – SKP, regionalne politike, izobraževanja, zdravstva, energetike, sociale, itn. K razvoju podeželja moramo torej pristopati holistično. V te cilje so usmerjene tudi vse moje aktivnosti na področju iniciative za Pametne vasi, ki jih bom v čim večji možni meri tudi vključil v amandmaje.

Naša skupna naloga je torej razvoj podeželja povsod po EU. Podobno kot obstaja urbana agenda EU za mesta, potrebujemo tudi podeželsko agendo EU za podeželje, saj bo tako usklajevanje ukrepov različnih podeželskih politik, od lokalne do evropske ravni, nedvomno lažje.

Kljub zimi, bo v prihodnjih tednih in mesecih, ko bodo razprave o SKP v Evropskem parlamentu dosegle vrhunec, v Bruslju še zelo vroče. Nekje v mesecu aprilu, ko naj bi poslanci Evropskega parlamenta potrjevali pogajalsko stališče do reforme SKP, bo torej tudi znan vsaj delni odgovor na vprašanje iz naslova tega zapisa. Na celoten odgovor pa bomo morali počakati na obdobje po evropskih volitvah 2019.

Mogoče vam bo všeč