Foto, video: “Dr. Jože Pučnik je videl dlje, mnogo dlje kot drugi – bil je vizionar”

Na današnji dan pred 17. leti nas je mnogo prezgodaj zapustil dr. Jože Pučnik, idejni tvorec slovenske osamosvojitve, zamislil si je in bil v dobršnem delu zraven pri vsem, kar se je dogajalo in zgodilo Sloveniji, od ideje o odhodu, načinu kako oditi, kako izpeljati ta odhod iz komunistične Jugoslavije in obdržati osamosvojitev in samostojnost nove države Slovenije.

 

Dr. Jože Pučnik je bil človek in ostal v našem spominu kot nekdo,  ki je od svojih mladih let do svojega prezgodnjega slovesa pogumno gradil slovensko demokracijo. Naj nas njegov trud opominja, da si moramo za demokracijo nenehno prizadevati in da bo pot do demokratične politične kulture na Slovenskem, kot si jo je zamislil in želel dr. Jože Pučnik, še trpka in dolga. Bil je človek vizije, ki je v prelomnih trenutkih slovenske zgodovine videl bistveno dlje kot drugi. 

V spomin in čast tega pogumnega moža, človeka ki je ljubil to zemljo slovensko, je delegacija SDS na čelu s predsednikom Janezom Janšo danes obiskala njegov grob v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici, kjer je bil Pučnik tudi rojen. Delegacija, vodil jo je predsednik SDS Jaez Janša, je na Pučnikov grob položila cvetje. V delegaciji so bili sin dr. Pučnika Gorazd Pučnik, župan občine Slovenska Bistrica dr. Ivan Žagar in poslanci SDS mag. Karmen Furman, Bojan Podkrajšek, Jelka Godec, Suzana Lep Šimenko, Lidija Ivanuša, Franci Breznik, Boris Doblekar, mag. Dejan Kaloh in Jožef Lenart ter evropski poslanec dr. Milan Zver s soprogo dr. Andrejo Valič Zver. Pa še mnogi, ki so dr. Pučnika poznali, čislali, z njim na takšen ali drugačen način sodelovali.

Janez Janša se je v svojem spominskem nagovoru uzrl 30 let nazaj, ko se je pričel proces osamosvajanja, in ko je bila praktično vsaka poteza na poti k samostojni državi podpisana z Jožetom Pučnikom. “V tem odločilnem času si je dr. Jože Pučnik naložil veliko breme. To breme je zavestno prevzel nase in s tem tveganje za morebitne neuspehe. Za vodilno vlogo ob pripravi in izpeljavi osamosvojitve  ni bilo pretiranega drenja. Prerivanje drugačne vrste je nastalo kasneje. Nekateri krogi, bolj akademski, so želeli ubrati   bolj ležerno pot in sicer referendum  potem posvetovanje, potem na podlagi tega odcepitev.  Potrebno je bilo delovati sočasno, sinhoro, z odhodom  brez vmesnih faz. Za to je bilo potrebno tvegati, tako  kot sam on ko je tvegal izgon iz domače grude , h kateri se je vrnil z namenom narediti  to kar je Slovenija v tem trenutku potrebovala. Tveganje in odločnost je sprejel na svoja pleča. On je rekel samostojni Sloveniji DA.  Verjel je da bomo zmogli.

In smo res zmogli. Izpeljali plebiscit, prvič, lahko rečem, enkrat, edinkrat  s takšno stopnjo složnosti in poenoteni.”

Po besedah Janeza Janše  da je, »tretja stvar, ki se jo mogoče zavedamo v zadnjem času v zvezi z mislijo dr. Jožeta Pučnika, so njegove besede zapisane v njegovi prvi knjigi, kjer je navedel, da je za demokracijo potrebna tudi politična kultura. “Pred 30 leti se nam je zdelo to samo po sebi umevno. Zdelo se nam je, da če bomo imeli svobodne in večstrankarske volitve, bodo ljudje sami izbirali in izvolili najboljše in da se bo šlo po strmi poti naprej proti napredku v materialnem, kulturnem in duhovnem smislu tako kot smo si predstavljali, da se to dogaja na zahodu Evrope,« je povedal predsednik SDS in nadaljeval: »Dr. Jože Pučnik je velik del svojega življenja živel na tem zahodu in zaradi tega je vedel, da je demokracija zgolj forma, ki se jo da tako ali drugače prilagajati, zavijati in zlorabljati, če v tem okviru ni politične kulture. Mi se šele po treh desetletjih zavedamo, kaj to pomeni. Živimo namreč v državi, kjer je možno hkrati poveličevati zločine, celo genocid in množične poboje ter jokati za teroristi in se hkrati razglašati za naprednega, strpnega, progresivnega in kulturnega, skratka za vzor celemu svetu. To je seveda politična nekultura.«

Ali je to prisotno in v kolikšni meri se vidi danes, ko vidimo, da se pred vitalnimi interesi naroda, postavlja parcialna korist, pred ugledom države pa osebni interesi. Ob spremenjeni formi demokracije, ni bila udejanjena notranja vsebinske katarza, iz tega pa izhajajo prenekatere spotike v samem delovanju in obstoju države kot takšne. 

Vse, kar nek narod doseže v svoji zgodovini, je potrebno razvijati in braniti, sicer mnogi sijajni dosežki propadejo v vrtincih zgodovine. Nič ni dano za večno, razen Božjega kraljestva, in na ljudeh je, da se iz dobrih ter slabih praks zgodovine učimo tisto, kar je prav in dobro za prihodnost.

Sam Jože  Pučnik je v svojih kasnejših nastopih pogrešal več državljanskega poguma, več kritike in protestov proti totalitarnim refleksom. Ljudje so se »akomodirali« na novo nastale okoliščine, če prav ne najbolj optimalne pa vendar ost je otopela, naboj splahnel. Si nismo naredili posebno uslugo.

 

“Zato moramo spomin na dr. Jožeta Pučnika ohraniti  v  trajnem spominu in veličina njegovih misli ter dela v svoji celoti šele prihaja. Mi smo dolžni za časa naših življenj   postoriti   in se misli in veličini dr. Jožeta Pučnika  oddolžiti, pa bodočim generacijam lepšo in sodobnejšo Slovenijo zapustiti. Narod slovenski si to zasluži, tudi s pomočjo mislimi v knjigah ki je zapustil  in preteklih nesebičnih dejanj, seveda ob naši sedanji neomajnosti in odločnosti, ki nam jo ne sme umanjkati  in jo ne smemo  pogrešati pri naših sedanjih in bodočih dejanjih,” je sklenil svoj nagovor Janez Janša.

Pokončnost in neomajnost sta sestavini brez katerih ni praznika življenja, ki se mu reče domoljubna in srčna Slovenija. Zato je potrebno danes, jutri, pojutrišnjem in za naprej čim več posnemanja, istovetenja z njegovo pokončnostjo, ki jo je premogel on, dr. Jože Pučnik.

Kratko slovesnost je spremljala in obogatila  slovenska pesem in recital podpredsednice SDS Jelke Godec.

Vane K. Tegov

VIDEO: