Nekategorizirano

Dr. Stane Granda: Zakon o zgodovini za Dejana Židana in druge komunistične gromovnike

V času prve Janševe vlade je med nekaterimi zgodovinarji, ki so bili tako ali drugače povezani z znamenito Zgodovinsko komisijo CK ZKS, nastalo veliko razburjenje. Čutili so se ogrožene v svojem vzpostavljanju podobe preteklosti kakršne ni nikoli bilo in  vrgli v javnost krilatico, da bo takratna vlada izdala zakon o zgodovini. Nismo vedeli, kaj to pomeni, saj je veliki Kučanoslovec in oče te trditve ni nikoli podrobneje predstavil. Večina se je tej »genialni« ideji avtorja avtorizirane zgodovine nasmihala. Po zadnjem Židanovem govoru v Dražgošah bi se moralo spominsko nasmihanje spremeniti v strah. Tisti, ki pa verjamejo v prihodnost slovenske demokracije, pa se moramo z okusom grenkobe v ustih krohotati.

Glede na vsakoletno ponavljanje dražgoške tragikomedije ta ne zasluži posebne pozornosti. Pravzaprav nas mora tragična smrt pol stotnije nemočnih in okupatorju predanih domačinov, ki so bili žrtev napuha in domišljavosti partijskega vodstva, napolniti z pobožnim spominom. Vsakoletna svečana »črna« maša, ki bi jo bilo treba za tako priliko obuditi, bi bila najboljši in edini primeren odgovor.

Dražgoška tragikomedija v luči najnovejšega odkritja velikega gromovnika, ki je  na borčevskem zborovanju v Kopru grmel proti zgodovinarjema dr. Možini in dr. Dežmanu, sam pa ponuja kot lastne literarne izdelke dela drugih avtorjev, povsem nove dimenzije resnicoljubja. Postaja tako kot vse podobne spominske partizanske prireditve svojevrsten barometer aktualnih družbenih razmer v Sloveniji. Zato o njej ne govorimo kot spominskem zgodovinskem dogodku, ampak aktualnem političnem dogodku, ki nam govori o sedanjosti in željeni bližnji politični prihodnosti Slovenije v luči določenih političnih sil.

Prvo, kar nam je iz Dražgoš udarilo v ušesa je bilo poveličevanje uporništva, ki naj bi bilo tudi v ozadju slovenske osamosvojitve. To je tudi razlaga zgodovine, ki nam jo ponuja vse bolj tragični general Lipič, ki grozi prevzeti žalostno Rupnikovo dediščino. Predsednik nepolitične in neideološke veteranske organizacije uporablja isti arzenal argumentacije kot predsednik komunistične stranke. Komentar ni potreben, le solze porojene iz resnicoljubnosti, domoljubja in spoštovanja demokracije. Slovenska osamosvojitev ni bila dejanje uporništva (proti komunizmu g Lipič?), ampak končna faza dolgoletnega našega narodnega, kulturnega in političnega dozorevanja. Bila je neskončno legitimno, moralno in pravno dejanje na podlagi naravnega in božjega prava, svetosti osebnega in narodovega življenja in neoviranega vsesplošnega razvoja.

Za komuniste je značilno, da svoje grehe, pretekle in prihodnje, pripišejo drugim. V spreobračanju dejstev, zgodovinski ali sodobnih, so največji v dosedanji zgodovini človeštva. Gospod Židan, predsednik komunistične stranke, nam je po desetletju nevednosti in pričakovanja razložil vsebino in določbe zakona o zgodovini, ki si ga je zamislil veliki »toertenesz«. Pod sedanjo vlado bo najstrožje preganjano »spreminjanje preteklosti in pisanje alternativne zgodovine«. Krohotanje  ali puljenje las nam sproži že samo vprašanje, kako je mogoče spreminjati preteklost. To je večstoletna želja politikov, ki je kljub izjemnim naporom leninistov ni uspelo nikomur izpeljati. Nasprotno, zgodovinska resnica je najhujši bič politike. Nič jih tako ne razgalja kot ravno ona. Prav zato se je tako bojijo in so z njo tudi tako obsedeni. Nejasna je tudi vsebina alternativne zgodovine. Je to »if history« ? Mož, ki grozi z njenim preganjanjem je na čelu prizadevanj stranke, ki nas hoče prepričati, da bi bili pri nas še vedno Italijani in Nemci, če ne bi bilo veličastne Titove zmage. Spomnimo se, kako je bil Kučan nesrečen, ko ga pred poldrugim desetletjem niso povabili na spominsko prireditev  v Normandijo. Naslednje leto lahko pričakujemo v Dražgoše svetovne voditelje zmagovite proti hitlerjevske koalicije,  ki bodo končno uvideli svojo polstoletno zmoto in priznali Židanovim zmago v II. svetovni vojni. Poslej bo tudi prepovedano, tako kot do osamosvojitve, pisati o povojnih pobojih, ki jih do takrat ni bilo. Objavljena bo tudi nova zbirka dokumentov revolucije in NOB, kjer bodo objavljeni doslej neznani dokazi o tem, kako so se komunisti vse od Vukovarskega kongresa, zlasti pa po Čebinah in na Kočevskem zborovanju zavzemali za samostojno, mednarodno priznano slovensko državo. Naštevanje ne alternativne zgodovine bi lahko navajali do neskončnosti. Prihodnost slovenskega znanstvenega zgodovinopisja lahko predstavimo bolj preprosto. Poslej mora vsak zgodovinar vsako razpravo ali monografijo pred objavo poslati tov. Židanu, lahko preko tov. Lipiča, da bosta potrdila pravilnost navedenih dejstev, stališč in ocen. Kakšna neskončna sreča se nam obeta! Sedaj lahko razumemo, zakaj se levica na račun slovenske znanosti upira rebalansu proračuna. Predvidijo naj sredstva za inštitut, ki bo po navodilih tov. Židana potrjeval znanstvenost zgodovinskih del. Živela svoboda! Dovolj je bilo časov, ko je bila zgodovina  »ancila« fašistoidnih slovenskih sil.

Mogoče vam bo všeč