Dr. Stane Granda: Domovi za starejše, komunistični spomeniki prve množične smrti Slovencev v 21. stoletju

Domovi za starejše, ki postajajo spomeniki prve množične smrti Slovencev v 21. stoletju, so vse od nastanka samostojne slovenske države pod ingerenco ministrstev za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. To v nobeni vladi ni ugleden položaj. Mogoče celo eden najtežjih, gotovo pa za državljane poleg zdravstvenega, eden odločilnejših. Za stranke je lahko vabljivo, ker se skozi ministrstvo za delo… zlasti v kriznih časih, Slovenija je več v kakor izven njih, pretakajo ogromna finančna sredstva.

To so dojeli edino nekdanji komunisti, ki jih je bilo najmanj šest med vsemi: Jožica Puhar, Rina Klinar, Anton Rop, Miha Brejc, Vlado Dimovski, Janez Drobnič, Andrej Vizjak, Marjeta Cotman, Ivan Svetlik,  Anja Kopač Mrak, Ksenij Klampfer, Janez Cigler Kralj. Ni čudno, da je to področje zanje tako pomembno in zato postalo ena glavnih finančnih  in kadrovskih baz stranke. 

Nekdanji ministri sami najbolj vedo, kaj bi morali in bi lahko storili in česa niso. Gotovo so za sedanje razmere odgovorni. Grozljivo je, da je bilo za starostnike tako malo storjenega. Kot da niso ljudje, kot , da ne bi imeli pravice do mirne starosti. Nikoli si ne bi ne takrat, še manj pa danes, želel biti v  koži ministrov. Kakšno strašno breme odgovornosti nosijo?

Med ministri so tudi tragične osebnosti. Anton Rop je primer Drnovškovega ciničnega odnosa do socialne problematike, Janez Drobnič, krščanski demokrat, za stavkajoče celjske tekstilne delavke ni imel časa, ker je moral igrati tenis (kad seljak iz naopanaka u cipele, bi rekli Srbi), Marjeto Cotman bomo ohranili v lepem spominu. Pretresal nas je Ivan Svetlik, ki je kot socialni znanstvenik hotel oropati prebivalce domov njihovih nepremičnin in zamoril še Anjo Kopač, nekaj upanja je vzbujala Ksenija Klamfer, Janez Cigler Kralj pa je prvi, ki vodi ta resor kot izpričani krščanski socialec. 

Dejstvo, da je bilo to ministrstvo komunistom tako ljubo, ni razložljivo z njihovim odnosom do delavskega vprašanja. Njim gre po glavi najprej oblast, delitev kapitalistom in kulakom odvzetega premoženja, koncentracija državnega kapitala o kateri kapitalizem lahko samo sanja. Oblastniki delavskega razreda slonijo na policiji, ne proizvajalcih. Ti jih zanimajo, dokler so zdravi in močni. Zato, da so se spočili in so jih imeli pod kontrolo, so jih pošiljali tudi v skupinske počitniške domove. Individualni turizem ni bil po njihovem okusu. Dokler so delali, so za njih skrbeli. Tudi zaradi drobnih kraj jih niso preganjali. Te so nenazadnje bile izgovor za njihovo pravico do velikih prilaščanj »družbenega« premoženja. Še manj sporno je bilo slabo delo. Tudi zaradi vodilnih, ki so  to bili po partijski volji, saj se praviloma, in to temeljito, niso na nič razumeli. Njihov svet je bil svet partijskih in oblastnih intrig, znanje je bilo za njih tehnokratizem, ki so ga naodločneje obsojali. Tudi zato še danes toliko odličnih dijakov obiskuje nekdanjo visoko partijsko šolo, ki se danes pomotoma imenuje FDV. Poglejmo Rusijo. Po sto letih najnaprednejšega družbenega sistema še vedno živi od nafte in plina, tistega, kar je Bog dal, ne kar so ustvarili oni.

Komunisti so najbolj ljubili jeklarne in elektrarne. Bolj se je kadilo iz dimnikov, širše so jim lezla usta. Kmetijstva niso marali. Ne razumem, da nas danes preživljajo z hrano industrijsko najbolj razvite države ZDA, Nemčija, Nizozemska, Belgija, Italija…. Ste že videli kdaj v naših trgovinah rusko svinjinjino, govedino… Carska Rusija je bila izvoznik pšenice, komunistična lakote. V takih razmerah ni bilo posluha za pokojnine. Nikjer niso tako nizke kot v nekdanjih komunističnih državah! Tudi češke, ki so imeli najbolj razvito industrijo. In ti naj bi gradili domove za starejše? Saj ni nič od njih! Če preje ne umrje, naj gre v kakšen star grad, daleč od ljudi in oblasti! Šele potem, ko so tovariši« začeli postajati stari, so začeli za njih graditi varovana stanovanja.

Komunistična socialna politika je s pokojninami, Kitajci jih sploh nimajo, in socialnimi ustanovami ter bolnišnicami, živa priča komunističnega humanizma. Vse laži se sesujejo na današnjih razmerah. Današnje množične smrti v domovih starejših državljanov to potrjujejo. Velik delež nekdanjih delavcev si jih po 40 letih delovne dobe ne more privoščiti, okoli 300 000 upokojencev pa živi pod mejo revščine.

Državljani! Oprimite se KUL. Ljudje, ki jo vam ponujajo so dokazali, kaj zmorejo in kaj bo njihov rezultat: nove množične smrti. Bodimo pošteni. To je velik napredek. Po vojni so jih ubijali na skrivaj. Sedaj umirajo javno in za njihove grobove vemo. Tako kot takrat pa tudi danes ni krivcev njihovih smrti.

Stane Granda