Nekategorizirano

Dr. Stane Granda: Dnevu zmage ob rob!

V teh majskih dneh se spominjamo konca II. svetovne vojne. Pri nas se je to zgodilo šele 15. maja 1945. Če bi bili res toliko pomembni, kot pišejo številni slavilci revolucije, bi se moralo kvečjemu teden poprej, ne pa kasneje. Nekaj nelogičnega je v slovenskih gledanjih na zgodovino II. svetovne vojne.

Številni zgodovinarji so si bolj ali manj enotni, da kot svetovna resnica o II. svetovni vojni postaja tragedija holokavsta. Ob njej vse bledi oziroma postaja nepomembno, lokalno. Samo tisto, kar je povezano z Judi nekaj šteje. To konkretno pomeni, da bo v naslednjih desetletjih vedenje o slovenskem deležu v njej skrčeno samo na dejavnost ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Njega štejejo v Sloveniji za izdajalca, vodjo kolaboracije (domobranstvo so večinsko vodili pravoslavni oficirji), domači, zlasti pa dokumenti v tujini, govorijo, da je rešil najmanj 1500 Judov, torej veliko več, kot vsi slovenski partizani skupaj. Zato ga ponekod v Izraelu častijo skoraj »po božje,« Tito jim je bolj ali manj neznan, predvsem pa jim je simbol tistega, ki je preganjanim in preživelim odvzel privatno lastnino, ki so jo judovske družine mukotrpno zbirale in ohranjale. Torej Rožman, ne pa Tito ali partizani, bo slovenski mednarodni prispevek k zgodovini II. svetovne vojne v Evropi!

Ob vsem sočutju do judovskega trpljenja pa se je treba strinjati s pisateljem Borisom Pahorjem, da se preveč pozablja na etnocid in genocid nad Slovenci. To, kar so nam obljubljali, ni bistveno drugače. Izginiti bi morali iz zgodovine. Mogoče le malo manj kruto ali pa še bolj, saj so nam prepovedovali slovenski jezik, ki je naše bistvo in smo na njem stoletja vse gradili. Podobno kot slovenski boj za preživetje izginja iz skupnega evropskega zgodovinskega spomina tudi demokratičen odpor Poljakov z Waršavsko vstajo na čelu in kar je tudi krivično, ogromne ruske žrtve. Te je onečastil že sam J. V. Stalin, ki jih je uporabljal za komunistično okupacijo »osvobojenih« dežel.

Tudi za zgubljanje slovenskega odporniškega ugleda imajo zasluge nosilci tradicij (lažne) podobe in vsebine NOB. Ne gre samo za povojne poboje, ki so bili izvedeni predvsem zato, da so zaščitili »pridobitve» revolucije. To je ne enkrat poudarjal sam Mitja Ribičič, eden nosilcev povojnih represalij vseh vrst. Nedavno smo lahko brali, da so bili v Italiji prvi antifašisti Italijani, ne pa Primorski Slovenci, da je sintagma, da je to prvi antifašizem v Evropi zgodovinska laž. Tudi govorjenje, da bi brez partizanske »zmage« danes govorili v Sloveniji nemško ali italijansko, je izjava za utemeljitev napotnice v znano ustanovo na robu Ljubljane. Od kdaj pa je italijanski jezik fašističen? Kdaj so kapitulirali Italijani? Ne norčujte se iz zgodovine! To se vam nekajkratno negativno vrača. Spoštujte vsaj padle, če že sebe ne in trobite neumnosti!

Zadnja genialna »zgodovinska resnica« je iz preteklega leta. O njej so posneli celo film. Govori o tem, kako je nek partizanski komandant marca 1945 z 500 borci premagal nemško SS divizijo z 12.000 vojaki. Ognjeviti pristaši takih in podobnih resnic, ki paradirajo na partizanskih proslavah, naj bi bili celo prepričani, da se je prav s to bitko v bistvu končala II. svetovna vojna, da je sreča oziroma zgodovinska tragedija, da je partizanski komandant v tem boju izgubil kompas, sicer bi Berlin zasedel pred Rusi in Anglo -Američani!

dr. Stane Granda

Mogoče vam bo všeč