adminAvtor
Deli
Nekategorizirano

Dr. Matija Slavič bi Johnsonu postavil spomenik, kdaj pa bo Slovenija dr. Slaviču postavila spomenik?

413 ogledi0

Ko bi Slovenijo pri arbitraži o meji s Hrvaško zastopali strokovnjaki in domoljubi tipa dr. Matija Slavič, Jožef Klekl, Franc Ivanocy, ne pa Sekolci, Drenikove, Sancinke…. bi bil slovenski izplen pri razsodbi haaškega tribunala prav gotovo ugodnejši. Vse od 29. junija letos, ko je arbitražno sodišče v Haagu razglasilo končno razsodbo v arbitraži o morski in kopenski meji med Slovenijo in Hrvaško, se uradna slovenska politika spreneveda in noče priznati, da gre za zgodovinski slovenski fiasko, za katerega odgovorni imajo ime in priimek.

Na pariški mirovni konferenci po koncu prve svetovne vojne so o usodah ljudi in mejah novonastalih držav odločale tri velesile, Združeno kraljestvo, ZDA in Francija. Vseeno je  slovenskim zastopnikom uspelo prepričati veliko trojico, v kateri je bil osrednja osebnost ameriški predsednik Woodrow Wilson, da so v veliki meri mejne črte zarisali po slovenskih željah. O tem je ob deseti obletnici pariške mirovne konference v slavnostni številki Kleklovih Novih  dr. Matija Slavič opisal ozadja dogajanj v Parizu.

 Le kaj bodo ob deseti obletnici haaške arbitraže o ozadjih določanja meje s Hrvaško zapisali Borut Pahor, Karel Erjavec, Jernej Sekolec, Vasilka Sancin, Simona Drenik.

Ob desetletnici Slovenske svobode.
(Novine št. 33 – 18. august 1929)
G. urednik, pozvali ste me, naj nekaj napišem za slavnostno številko ob tej desetletnici. To povabilo mi pride ravno prav, da postavim ob tej priliki Johnsonu primeren spomenik. Pred kratkim je namreč nekdo pisal, kakor da bi ta mož bil neprijazen državnim mejam Slovenske krajine. To ni nikakor točno. Pri mirovni konferenci so imeli seve Amerikanci glavno besedo. Za določitev mej je bil pri ameriški delegaciji določen amerikanski strokovnjak Johnson (izg.Džonsn), univerzitetni profesor, ne v Columbiji, kakor je isti član kar pisal, ampak na univerzi z imenom CoIumbiav New-Jorku v Ameriki.
Ta Johnson je n.pr. določil tudi tisto Wilsonovo linijo v Primorju, po kateri bi mi dobili polovico Istre, Reko i.t.d. Pri Prekmurju se strokovnjaki peterih velesil, ki so določevale mirovne pogoje, niso mogli prepričati, kake narodnosti so tam ljudje, ker v madžarski statistiki sploh Slovencev niso več šteli, ampak jih potisnili med tako zvane druge narodnosti t.j. cigane in sličen drobiž.
Šele ko smo jim natisnili na posebni narodnostni karti razmerje med Slovenci in Madžari v Prekmurju, so se začeli nagibati nato, da bi vendarle šli z mejo čez Muro. Pri tej priložnosti omenim lahko, da mi je pri izdelavi te karte pomagal g. Gabriel Majcen, takrat visokošolec na tehniki, zdaj inženjer ladjedelstva, z risanjem. V Pariški tiskarni sem imel težave, ker je tiskarna prvič izpustila na karti nekatere kratke črtice, ki so kazale po5%ali 10% Madžarov in slično. Hotel sem predložiti do pičice natančno karto, zato sem preprosil tiskarnarje, da so še enkrat dali pod stroj karto s temi korekturami. Nekajkrat sem bil v tej tiskarni, da se mi je naredilo vse po volji.
Prvi strokovnjak peterih velesil je bil po predložitvi te karte ravno g. Johnson, ki je šel čez Muro in določil sedanjo državno mejo. Francozi in Angleži so nato takoj prevzeli Johnsonov predlog in so bili za to mejo, Japonci so se držali potem tega, kar so storili Amerikanci in Angleži. Tako je bila ta meja zasigurana.
Naša delegacija je se ve delala nato , da pride cela Slovenska Krajina k Jugoslaviji. To da če od velesil ne bi nihče sprejel naših želj in predlogov, ne bi mogli ničesar doseči. Johnson je pa torej šel z nami, prvi od velesil je prekoračil Muro in določil to mejo, ki so jo potem sprejeli delegati velesil in končno cela mirovna konferenca. Če bi Johnson kot naj vplivnejši določevatelj državnih mej ostal z mejo pri Muri, ne bi letos praznovali desetletnice prekmurske svobode.
Seve smo mi hoteli imeti v Slovenski krajini tudi rabske Slovence. Francozi so šli na to, a niso imeli toliko vpliva, da bi s tem prodrli pri zastopnikih velesil. Vzeli so vsi to v pretres, a se niso mogli odločiti zato, da bi bila meja ob Rabi z našimi tremi slovenskimi rabskimi župnijami in s Sv. Gothardom, ki je na pol slovenski, na pol pa nemški in madžarski.
Dobro se še spominjam, kako nas je Johnson prijazno sprejel, ko smo ga šli pridobivat za mejo ob Rabi. Vsedel se je v svoji majorski uniformi po amerikansko na rob mize in nam ponudil cigarete. Na naše zahteve pa je dejal: Bodite zadovoljni s to mejo. Za izgubo rabskih Slovencev pa imate nekaj Madžarov ob Muri, ki spadajo v vašo gospodarsko enoto. Rabski Slovenci pa, je dejal gospodarski težijo po madžarski Rabi, čez razvodnico ne bodo na pr. ti gonili svoje živine na sejem v Mursko Soboto. In še to je rekel: »Denimo Vam zraven rabske Slovence pod pogojem, da bo po desetih letih plebiscit : jaz(Johnson) sem prepričan, da bi rabski Slovenci glasovali iz gospodarskih razlogov proti priključitvi k Jugoslaviji. Tako smo morali sprejeti mejo ob razvodnici med Rabo in Muro— višina hribov pa je samo 400m nad morjem.
To da smo sploh to mejo dobili, gre zasluga temu g. Johnsonu, mojemu sedanjemu univerzitetnemu kolegi, in jaz bi mu na naši državni meji, pri najsevernejši točki naše meje, tam nekje pri Srebrnem bregu na razvodnici postavil spomenik v spomin na Johnsonovo linijo za Slovensko Krajino.
Dr.M.SLAVIČ
Prejšnji
Naslednji

Mogoče vam bo všeč

Več v:Nekategorizirano