Čudež je, čudež bo?

Volilni rezultati letošnjih državnozborskih volitev niso sad naših pričakovanj. SDS je z četrtino glasov gotovo presegla realna pričakovanja. Nismo presenečeni zaradi strankinih predvolilnih naprezanj, ampak nasprotovanja do nje. Proti sebi ni imela samo  politične konkurence, ampak zlasti »neodvisne« medije  na čelu z RTVS, zlasti njenim radijskim delom. Resnično ni mogoče  razumeti demokratičnih strank, da ne zahtevajo referenduma, če je ta nemogoč, pa kakšne druge oblike sprožitve državljanske neposredne volje, da se odpravi obvezno plačevanje RTV prispevka. Do zadnjega soočenja niso skrivali ne le sovražnega in prezirljivega odnosa, ampak so odkrito manipulirali in provocirali. Pri komentiranju enih zadnjih javnomnenjskih anket so v studio povabili »filozofa«, ki to ni, mogoče je le  učitelj filozofije, »učo« kot Kardelj, ki ni sposoben skriti prezira do demokracije. Družbo mu je delala dama, ki ne samo ne more skriti zaničljivega odnosa do slovenstva, tega je rada razglašala v tujini, na primer v Berlinu in Budimpešti,  ampak bi še vedno vzpostavila čaršijsko Jugoslavijo, ki je njen idol. Takih in še hujših primerov je več kot preveč.

Preostali slovenski del demokratov je sam sebi nejvečji nasprotnik. Nikoli nisem bil sposoben razumeti, kako je SLS, ki ima najslavnejšo slovensko politično tradicijo, mogoče spraviti iz parlamenta. Za to je treba biti genij! Katoliški Slovenci najmanj glasov namenijo stranki, ki se rada razglaša za katoliško. Je nekaj narobe s slovenskim katolicizmom ali s stranko? Nesrečna družinska stranka je v Krekovem letu imela enkratno priložnost, pa jo je zavozila. Ne verjame v Kreka ali vase? Ne zna detektirati resničnih slovenskih problemov? Premalo je hoteti, treba je znati!

Levica, tja štejem tudi Jelinčiča, ki je v resnici najbližji Združeni listi, lahko slavi. So mojstri manipulacije in zlasti zastraševanja. Opozarjajo  na nestrpnost drugih, da prikrijejo svojo. Takega »svetohlinstva« niso bili v slovenski zgodovini sposobni najbolj zadrti klerikalci.  Njihova je najbližja nekdanji partijski in v njej je največji mojster nekdani premier. Levičar je nedvomno tudi Šarec, saj ga z njimi povezuje tako nestrpnost kot grozljiv odnos do polpretekle zgodovine. Občudovati je treba Židana, ki je komunistično partijo spremenil v kmečko stranko, kar je svetovni unikum. Kmetje sploh ne vidijo, kako  pod njim propadajo, da terana niti ne omenjamo. Tudi skrb za čebele je v bistvu le skrb za čebelarje – velepodjetnike. Čestitke zasluži Alenka Bratušek, ki je obračunala z Erjavcem in Jankovićem. Ni prišla v parlament, toda ministrsko mesto  mora biti za njo rezervirano.

Slovenski državljani se moramo glede prihodnosti držati za glavo. Slovenije levičarji praktično ne omenjajo. Demokracije še manj. Pri njih se vse vrti okoli oblasti in delitve, izčrpavanja še tistih bornih ostankov nekdanjega družbenega/državnega premoženja. Gorenje v Titovem Velenju je vzor nekdanje in sedanje komunistične ekonomije. Si lahko predstavljate, kaj se bo zgodilo s tem monstrumom samoupravne in dogovorne ekonomije? Kako in od česa bodo živeli tamkajšnji delavci? Pomembno je, da vihrajo rdeče zastave z delavskim in kmetijskim orodjem in da imajo monumentalen Titov spomenik.

Danes se največ Slovencev sprašuje, ali bo Janša, kot nedvomni zmagovalec volitev uspel sestaviti vlado. Če je skupaj z nekaterimi uspel zrušiti komunizem in osamosvojiti Slovenijo, je eden najbolj zaslužnih za največji dosežek Slovencev v zgodovini, to ne bi smel biti problem. Je mojster reševanja najbolj zapletenih družbenih razmerij. Torej bi moral uspeti. Toda sedaj ima proti sebi odkrite, takrat potuhnjene nasprotnike, ki proti njemu sistematično in dolgoročno usmerjajo državljane. Ljudje polni zavisti, ki je najbolj masivna značilnost Slovencev, jim nasedajo. Slovenci se še vedno bojijo uspešnih. Raje jedo lastno blato, kot pa da bi komu, ki jim je storil kaj dobrega, pokazali hvaležnost. Glede na njegove politične sposobnosti se zato ne smemo spraševati ali Janševa vlada bo ali ne, ampak ali se splača zanjo toliko žrtvovati, da sami sebe ne bomo spoznali v ogledalu. Njihov osrednji cilj je, da Janša ne bi bil več Janša, da demokratična in samostojna Slovenija ne bi bila več tisto, za kar smo se odločali 1990. leta  Smo Slovenci sploh še Slovenci?

dr. Stane Granda