Apokaliptični časi in razkroj družbe ali »samo« pomanjkljivosti pri vzgoji na vseh ravneh.

Je slab mesec(zgodilo se je 8. aprila) od nezaslišanega med vrstniškega nasilja v Celju. Danes, dan ko se počasi izteka prvi teden pravega pomladanskega meseca, pa nič spodbudnega, pomladno poletnega, ne o vedenju, ne o razmišljanju, temveč  slike in gibljive slike o grozotah, ki se dogajajo med deli družbe in populacije, ki bi morale predvsem živeti, se igrati, smejati, učiti. Nekoč oddaljeno in nestvarno, v filmih, na ameriških ulicah, sedaj pa kar 24 ur strahu pred novim nekontroliranim izbruhom nasilja,  pri nas, vzhodneje od nas, prostorsko morda 500 km vstran, vendar vseprisotno.

Ko se je pojavilo v Celju, posnetki,  komentarji in še česa,  je bilo napisanega in povedanega še pa še. Le javnost ni smela vedeti tisti kar je vedel vsak. Da se punce in fante tepejo, si grozijo, lepijo kočljive fotografije na  družabnih omrežjih na garažnih vratih kar počez, potem pa dobijo »čuško« in je vse  pokonci.  Šolski in svetovalni vsevedeži mlatijo prazno slamo  po več dni, da dokažejo da se nič ne da pomagati. Se ne dotaknejo tam in tistega kjer se začne temelj vzgoje,  se pravi družine.  Celo bojijo se pobarati  starše po »zdravju«. Bog ne daj,  da bi koga poklicali in ob morebitnem dvomu o šolarjevem vedenju vprašali kaj kar ne bi  bilo po godu staršu ali staršem.  Telefona ne smejo vzeti otrokom, pregledovati ali nadzorovati zgodovino brskanja( morda niti ne vedo kako to narediti)tudi ne. Ko pa se kaj zgodi in vidijo poklapanega otroka ali prizadetega zaradi vsebine, komentarja ali kar navdanega natolcevanja pa vso jezo stresajo na družbo in ne na sebe.

Vmes pa »karavana« groženj, izmišljanj, posmeha in izobčevanj gre naprej. Pripelje do »Zreč«. Ne do samega kraja z avtobusom ampak do  situacije pred dnevom ali dveh,  ko se pojavijo letaki, jasno na bolj frekventnim mestu kot je trgovina, avtobusna postaja, s QR-kodo, ki pozivajo k samo-poškodovanju,  v nadaljevanju “igre” pa naj bi pozivali celo k samomorom. Seveda se alarmira policija in še koga.  »Producent« pa je v osami lastnega  kotička, sobe, računalnika  kjer starši nimajo dostopa »ustvarjajo« morbidne in črnoglede vsebine, ki  se na nanašajo na vse drugo le   na pravilno, optimistično ustvarjalno ter kreativno gledanje na svet okoli sebe. Načeta mentalna »stavba«  pa se gradi v zavetju slabega ozračja doma. Tu pa res nastaja vse kar pelje mentalni voz strmo navzdol.

Streljanje 13 letnika sredi belega dne!

Potem se zgodi Beograjska osnovna šola, zgrozi se svet  in okolica.. Vsi od  vsepovsod analizirajo anomalijo v družbi,  ki je pripeljala do tega. Tragedija, sejanje smrti med tistimi ki bi šele morali zaživeti. Pojavi se iskanje pravih in ne pravih vzrokov, ki  so pripeljali do tega, da  je 13 letnik posegel po orožju in celo »planski« na podlagi načrtovanja in sosledja  tega iracionalnega početja.  Reakcije pav tako iracionalne. Spraševanje najbližjih od umrlih v tem streljanju na sošolce ali je kdo kaj prej kaj slišal ali  vedel o izvajalcu tega smrtonosnega pohoda. Naenkrat se stigmatizirajo vsi otroci na podlagi gmotnega stanja staršev ali je domačin od vselej ali je prišlek  ali  levi ali desni. Od tod do zmede in zmešnjave na vseh relacijah ni daleč. Še solze se niso posušile je  že smrtonosni pohod izvedel  21 letnik na področju Mladenovca, primestna občina ki sodi  k Beogradu. Še več ubitih in ranjenih.  Včeraj v okolici Rume meso dobrih 60-70 km iz Beograda, je grozil,  da bo kar tako stopil na ulico v kraju in začel streljati na vsakogar.

 

Modre glave želijo čim več v modro oblečenih v bližini šol. Rešitev, ki bo in je  samo začasna. Fizična prisotnost policije  ne izniči notranjega »sprožilca.« Tragedija se ne more razumeti kot nekaj, kar je samo družinski problem, ampak imamo sistemski problem. Ta sistem je treba resetirati.  Družina in družba, tam in še marsikje ni delovala tako kot je treba, boljše bi bilo če rečemo da je zatajila.  Odtujenosti in alienacije na vseh področjih pripelje do podiranje psihosocialne stavbe pri formiranju osebnosti. Morebitna slepa ulica in poskus vrnitve na normalna pota razvoja producira nove travme in odklone.  Takrat govorimo o duševnem zdravju posameznika ali dela družbe, ali ožjega segmenta le te, ki potrebuje mnogo  več naporov, da to pripelje na tirnice  po katerih se  da peljati  manj ali bolj gladko.

 

Ali se mladi zavedajo tega da je veliko tega v njihovih »vrstah«?

Pravijo,da ja.  Za 23. maja  Mladinski svet Slovenije organizira posvet Duševno zdravje mladih 2023, ki je namenjen prepoznavanju aktualnih težav na področju duševnega zdravja, s poudarkom na preventivni dejavnosti, njenih sistemskih, informacijskih, kadrovskih in finančnih izzivih, hkrati pa želijo, da se vabljeni deležniki med seboj vsaj okvirno spoznajo in povežejo, saj  bi to naj  prineslo boljše pristope k problematiki duševnega zdravja.

Skozi program bi naj prav tako  predstavili primere dobrih praks različnih institucij na področju duševnega zdravja mladih, v drugem, ključnem delu, pa bomo preko skupinskega dela omogočili udeležencem, da skupaj naslovijo problematiko in izpostavijo težave, s katerimi se srečujejo v svojih institucijah, ali pa zgolj predstavijo, kako se njihove organizacije srečujejo s področjem duševnega zdravja.

Obenem pa naj osvetlijo to kar se je v teh dneh  ali v zadnjem mesecu.  Bolj pravi trenutek ob najmanj zaželenem  tako tragičnem in nevarnem  dogajanju, ki smo mu priča ne more biti. Le skozi iskanje sprožilca in netilca teh stanj se lahko pride do morebitne bolj jasne slike zakaj se to zgodi.  In upajmo da še pravočasno, preden se vžge  kakšna nova »zažigalna vrvica«.

Družba potrebuje mlado generacijo in naraščajnike. Brez tega se  nam slabo piše. Prav vsem. Tukaj, tam, na sever  na jug, doma, pri sosedu, vsepovsod.

Vane T. Costa