Anton Štihec o treh letih strahovlade dvojca Jevšek/Đurov

Cerarjeva oblastna koalicija SMC, SD in Desus se lahko po treh letih vladanja pohvali le z izjemno razvitim preživetvenim nagonom. Enaka ugotovitev velja tudi za mestno občino Murska Sobota, kjer je na oblasti koalicijski trojček SD, SMC in Desus, absolutno večino Jevškovi falangi zagotavljajo glasovi romskega svetnika in ZL. In ni je svinjarije, ki bi ogrozila obstoj te oblastne naveze, ki se v svoji aroganci ne ozira ne na zakonitost, kaj šele na etičnost, za dosego cilja je dovoljeno praktično vse, od diskreditacije dolikvidacije. Murska Sobota še nikoli ni bila tako »rdeča«, kakor je v času županovanja Aleksandra Jevška, ugotavlja moj sogovornik in nekdanji župan soboške mestne občine Murska Sobota Anton Štihec, danes pa na čelu opozicijske svetniške skupine Modra lista. Poti so se nama prekrižale, ko je s svojim psom odhajal z enega od treningov pasje šole.

Tri leta minevajo, odkar je na oblasti župan dr. Aleksander Jevšek. Kakšna bi bila vaša ocena teh treh let?

Če odgovor strnem le v nekaj besed,  si Jevšek in njegova ekipa pozitivne ocene ne zaslužijo. Kaj konkretnega nima za pokazati, morda kakih 150 metrov kolesarske steze pri Markišavcih, eno ali dve montažni krožišči, po tem pa moraš zelo napeti možgane, da najdeš še kakšen projekt, povezan s triletnim županovanjem Aleksandra Jevška. Večina projektov, pri katerih se v soju žarometov kameram smeji njegov obraz, ko jih predaja namenu, je bilo zastavljenih v mojem mandatu. To velja tako za državne, kakor za občinske projekte. Tak primer je soboška južna obvoznica, ki je sicer državni projekt, vendar je bila mestna občina vanje aktivno vpeta. Zanimivo, pred  lokalnimi volitvami 2014 sta bila že dva javna razpisa za oddajo del, vendar sta bila oba razveljavljena. Skoraj prepričan sem, da je imel prste vmes podpredsednik vlade, kmetijski minister in prvak SD Dekan Židan, ki mu ni bilo po godu, da bi se ta projekt izvedel v mojem mandatu. Tako je prišel šele na vrsto pri sedanjem županu in Židanovem strankarskem funkcionarju Aleksandru Jevšku, da si bo lahko zanj pripisal zasluge, čeprav zanj ni niti prsta premaknil. Podobna zgodba je tudi z nekaterimi drugimi projekti, v katere občina ni aktivno vpeta,  bo pa  njihovo realizacijo Jevškova garnitura izkoristila v lastno promocijo. Nekdanja družbena prehrana na primer. Njen investitor je javno podjetje CERO Puconci, ki se sicer ukvarja z zbiranjem in predelavo odpadkov, partijske in družinske vozi pa so botrovale projektu,  izgradnji bloka s šestnajstimi stanovanji za trg.

Verjetno bo pred lokalnimi volitvami jeseni prihodnje leto Jevšek odpiral tudi »Vrata Pomurja,« projekt Expo drvarnice, s katero je povezano veliko spornih potez, zrelih vsaj za KPK, če že ne za NPU?

Res je, edini projekt, za katerega lahko povemo, da je povsem Jevškov oziroma sedanje občinske oblasti, so Vrata Pomurja. Zanimivo, od njegove predstavitve do danes se je njegova investicijska vrednost potrojila, od začetnih 1,6 milijona evrov se je dvignila na 2,2 milijona, na predzadnji seji mestnega sveta so ob njegovi predstavitvi že operirali z zneskom 4,6 milijona evrov. Občinski deležna bi bil 800 tisoč evrov, vse ostalo naj bi zagotovili iz državnih in evropskih virov. Ker pa slednjih ni, četudi je Jevšek zagotavljal, da so že, se je občina dodatno zadolžila.  Stopnja zadolženosti že presega 83 odstotkov, kar pomeni, da bo Jevškov naslednik, morda on sam, če bo jeseni prihodnje leto še enkrat zmagal na volitvah, imel na voljo le še 1,5 milijona kreditnih sredstev.  Glede na 16 milijonov evrov, kolikor znaša letni proračun MO Murska Sobota,  8 milijonov evrov zadolženosti ni od muh. Poleg tega, v treh letih je bil izplen evropskih nepovratnih sredstev izredno pičel, kar le pritrjuje mojim kritikam o popolnoma neambicioznosti načrtovanja proračunske porabe, v kateri ni prostora za investicije. Morda bodo skušali v Jevškovem štabu vse projekte realizirati v zadnjem letu mandata, vendar jih sam ne vidim, razen tistih, kjer je država nosilec ali pa kak zasebni investitor.

Ostaniva še pri Vratih Pomurja. Opozicija v mestnem parlamentu vseskozi opozarja na številne sporne poteze, nepravilnosti in nezakonitosti občinskih oblasti, povezane s tem projektom.

Drži! Omenil sem že, da se je njegova investicijska vrednost potrojila, od 1,6 milijona na 4,6 milijona evrov, svetniki z investicijskim programom nismo bili seznanjeni in o projektu praktično ne vemo nič, a je glasovalni stroj v SD in SMC ob pomoči glasov romskega svetnika in ZL vseeno prižgal zeleno luč tako za povečanje vrednosti naložbe, kakor tudi za dodatno zadolževanje občine. Šele na seji, kjer je bila potrjena nova investicijska vrednost, smo dobili noveliran investicijski program, ki pa je bolj podoben skupku želja. Čeprav se še ne ve, kdaj bo projekt odprl vrata javnosti, so napisali, da bo letno prinašal 287 tisoč evrov prihodkov od vstopnine. Papir res vse prenese, ker je bilo pač treba izravnati odhodke s prihodki. Sam sem mnenja, da bo ta projekt še dolgo v prihodnost obremenjeval občinski proračun. Na začetku smo lahko slišali Jevškove vehementne izjave, da gre za regijski projekt, v resnici pa v njem ne sodeluje niti ena pomurska občina. Pod pretvezo, da gre za regijski projekt bo soboška mestna občina iz naslova pomurskega razvojnega zakona prejela dvakrat po pol milijona evrov, čeprav Svet regije, v katerem sedijo vsi pomurski župani, o tem sploh ni odločal, v isti sapi pa je Jevšek soboške mestne svetnike prepričeval, da imajo Vrata Pomurja podporo vseh regijskih inštitucij, kar seveda ni res.

To pa še ni vse. Najbolj sporno je ozadje pogodbe o javno zasebnem partnerstvu med MO Murska Sobota in gradbeno firmo Pomgrad v lasti Stanka Polaniča. Projekt Vrata Pomurja je namreč umeščen na južno od  soboške gramoznice, zemljišča so v občinski lasti. Gre za 11,2 hektara velik kompleks stavbnih zemljišč. Del teh zemljišč je župan Aleksander Jevšek brez javnega razpisa predal družbi Pomgrad za črpanje gramoza, seveda z izgovorom, da gre za del projekta Vrata Pomurja, da bo tu nastalo letno kopališče in podobno. Mi pa ves čas opozarjamo, da si družba Pomgrad na teh zemljiščih ni pridobila državne koncesije za komercialno črpanje gramoza, s čimer si pridobiva premoženjsko korist. Že res, da  je ob podpisu pogodbe Pomgrad občini nakazal 150 tisoč evrov odškodnine, ampak to je znatno manj, kot so komercialni učinki črpanja gramoza. Pri tem je seveda tudi sporno, da država od tega ne dobi niti centa koncesnine in je s tem neposredno oškodovan državni proračun. Enako velja tudi za mestni proračun, kajti s črpanjem gramoza je zemljišče povsem degradirano. Ko sem zahteval dokumentacijo o poslu med Jevškom in Pomgradom sem dobil vse, le tistega dokumenta, ki bi pričal ali ima Pomgrad pridobljeno koncesijo za izrabo gramoza nisem dobil. Tega dokumenta mi nočejo predati, zato sem vse bolj prepričan, da gre pri tem za nezakonitost. Jevškov direktor občinske uprave Srečko Đurov verjetno misli, da smo nekateri svetniki priplavali po juhi, ko nas prepričuje, da je že pred štiridesetimi leti nekdo na tej lokaciji načrtoval črpanje gramoza. Morda res, vendar ne brez koncesije, te pa Pomgrad nima.

Posebna zgodba je seveda povezana s tem, kako in na kakšen način je konstrukcija slovenskega Expo paviljona po  koncu svetovne razstave v Milanu prišla v Mursko Soboto.

Kar nekaj slovenskih županov mi je povedalo, da je Japti,  agencija ministrstva za gospodarstvo, konstrukcijo že v naprej obljubila mestni občini Murska Sobota. Verjetno je k temu prispeval pritisk ministra za kmetijstvo in prvaka SD Dejan Židan na gospodarskega ministra Počivavška. Po koncu Expa v Milanu je bila jeklena konstrukcija paviljona pripeljana v Mursko Soboto in to mimo Ajdovščine, Zagorja, Ptuja in še nekaterih slovenskih občin, ki so bile prav tako zanjo zagrete. Skladiščena je pri enem od soboških zasebnikov, menda gre za 15 tisoč evrov mesečne najemnine, ki jo plačuje soboški proračun, čeprav so nam zatrjevali, da je to strošek Japtija. Kar dvakrat se je že sprejemal rebalans proračuna, da se zagotovila sredstva za najemnino. Šele po glasnih protestih nekaterih slovenskih županov in gospodarskih družb je Japti pripravil javni razpis za dolgoročno oddajo konstrukcije, zmagala je seveda Murska Sobota, ki da je imela vsebinsko najboljši program, vendar gre za povsem politično odločitev, saj se je program pisal krepko pozneje. Seveda županu Jevšku v javnih in medijskih nastopih ne zmanjka vehemence, ko zagotavlja, kako bo ta projekt prispeval k razvojnemu bumu občinskega in regijskega gospodarstva, v resnici pa bo v njem delalo nekaj oseb, izbranih na partijski in prijateljski osnovi.

Vajini dialogi z županom Jevškom so kar naelektreni. Ob spremljanju sej mestnega sveta sem dobil občutek, da vam skuša v odgovorih z nenehnim poudarjanjem, kako ima on akademski naziv doktorja pravnih ved, zmanjšati verodostojnost oziroma kredibilnost?

Drži. Že nekaj krat sem opozarjal, da na sejah mestnega sveta pri vodenju kršijo poslovnik, vendar mi Jevšek takoj »vrne«, da se striktno držijo poslovnika, kar zagotavlja on kot doktor pravnih ved. Vseeno sem jih pred kratkim ujel na levi nogi, saj nepravilnosti ugotovila tudi statutarno pravna komisija. Seveda me zanima, kako bodo ukrepali, se bodo na naslednji seji javno posipali s pepelom, se morda opravičili in priznali, da sem imel prav. Po moje bodo zadevo pometli pod preprogo, kot so jih že nešteto doslej. Marsikaj se zgodi,  o čemer ne mi svetniki, kaj šele javnost, ne zvemo nič. Jevšek je takoj ob prevzemu županskega mandata uvedel varnostno službo, pri kateri se moraš prijaviti, če hočeš k županu ali na kak drugi oddelek. Ukinil je spletno aplikacijo »pomoč občanu,« na kateri smo v mojem mandatu občanom zagotovili odgovor najkasneje v 48. urah. Občanom je postal praktično nedostopen, čeprav v svojih medijskih nastopih govori, kako je on ljudski župan. In ker občani ne morejo do njega, se obračajo name, mi pošiljajo esemmese in elektronska sporočila, ki mu jih prepošiljam, vendar odgovora nobenega. Res žalostno, da se občani v stiski obračajo na bivšega in ne na aktualnega župana.

Vajino »znanstvo« z Aleksandrom Jevškom ima že kar dolgoletno brado, še iz časov, ko se je zgodila afera Jelinčičevega piramide oziroma letalskega muzeja, v katero je bil vpleten nekdanji kmetijski minister Pogačnik.  Po njegovem padcu je predsednik vlade Borut Pahor za novega kmetijskega ministra po namigu Milana Kučana imenoval Dejana Židana. Jevšek je bil takrat šef kriminalistične policije pri GPU, vi pa župan MO Murska Sobota.

Spoznala sva se sicer že prej. Ko se mu je iztekal mandat direktorja Policijske uprave Murska Sobota je prišel k meni in se mi ponudil za direktorja soboške občinske uprave. Ni se prijavil, ker je odšel v Ljubljano na GPU. Ko so 9. marca 2010 kriminalisti, vodil jih je Darko Majhenič, danes direktor NPU,  s sodniško odredbo okupirali prostore mestne občine,  ker naj bi iskali dokumentacijo, s katero bi dokazali, da sta se Jelinčič in Pogačnik dogovarjala o projektu piramide oziroma letalskega muzeja. Četudi nisem bil osumljene in ne preiskovanec, so me ves čas zadrževali v moji pisarni, mi onemogočali sleherni stik ne z ženo, ne z mamo. Ko me je klicala mama, dogovorjena sva namreč bila, da greva na očetov grob, ker je bila tega dne obletnica njegove smrti, se ji nisem smel oglasiti, ker da je to v interesu preiskave. Še na WC sem lahko stopil le v spremstvu kriminalista. Vprašam Darka Majheniča, ali sem jaz osumljenec in preiskovanec, da mi tega ne dovoli! Pravi, da nisem in doda, da si lahko pripeljem odvetnika. Zakaj odvetnika, mu vrnem, če nisem ne osumljenec in ne preiskovanec.  Dejstvo pa je, da sem slišal Majheniča, da se je vsaj tri ali štirikrat po mobitelu pogovarjal z nekom in ga spraševal, kako dolgo naj ga (mene) še držimo. Tisti, verjetno je bil to Aleksander Jevšek, mu je dejal, da naj me še kar držijo. No in v tem času, ko ne žena in ne mama nista mogli stopiti v stik z mano, so bila popoldanska radijska in tv sporočila že polna informacij, kako je v kriminalistični preiskavi pridržanih pet oseb, med njimi tudi soboški župan Anton Štihec. Dejansko je bil naklep, da se v to afero povleče tudi mene, se me javno diskreditira. In šele pozno zvečer je bilo sporočeno, da nisem del preiskave in da nisem bil pridržan. Ampak naklep je bil uresničen, da se me javno oblati. Kakšen pritisk je bil s tem vršen na mojo družino, ženo in oba otroka, ne bom posebej poudarjal.

Da smo v tej državi za sodno vejo oblasti prvo in drugorazredni državljani sem ugotovil v trenutku, ko sem tožil državo. Najprej sem sicer ponudil poravnavo, plačajte en evro in se mi javno opravičite, ker ste mi med postopkom kršili temeljne človekove pravice, ko ste mi onemogočali sleherni stik z najbližjimi, četudi nisem bil ne osumljenec in ne preiskovanec. Država je to mojo ponudbo zavrnila, zato sem vložil tožbo. Na prvi stopnji sem tožbo dobil, vendar se je država pritožila, višje sodišče ji je prisluhnilo, odpravilo prvostopenjsko sodbo in razsodilo, da zaradi tega, ker je šlo za kriminalistično preiskavo, mi niso bile kršene človekove pravice. Ob takšni pravni državi sem se odločil, da zadevo ne peljem naprej, čeprav sem več kot prepričan, da bi moja pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice prispevala k novi zaušnici slovenskemu pravosodju.

Vam lahko po vsem tem Aleksander Jevšek sploh pogleda v oči?

Težko, ob primopredaji županskih poslov sem mu odkrito povedal, kaj si mislim o njem in metodah, ki so jih njegovi ubirali na poti do zmage na županskih volitvah. Od tega, da so mi tri tedne pred volitvami zastrupili psa nemškega ovčarja, kar sem sprejel kot grožnjo meni in moji družini, do drugih oblik pritiska in groženj. Med prvim in drugim krogom županskih volitev mu je glavni štab Židanove SD v Mursko Soboto poslal  posebnega svetovalca, ki se je po zmagi s petnajst tisoč evri vrnil nazaj v Ljubljano. Že v času predvolilne kampanje je Jevšek  je javno napovedal, da bo sprožil revizijo mojega desetletnega županovanja, na primopredajo pa je prišel s kopico zahtevami po dokumentaciji, ki jo je sicer dobil, vendar pokazal, da bo v delo občinske uprave uvedel policijske metode ustrahovanja. IN to se tudi dogaja. Njegova kamarila me skuša povsod poslovno in eksistenčno onemogočiti. Vrnil sem se namreč v svoj poklic, ukvarjam se z gradbenim inženiringom, stalni gostje gradbišč, na katerih delujem, so najrazličnejši inšpektorji. Poleg tega so me vpletli v montiran proces okoli kredita v višini 250 tisoč evrov, ki ga je javno podjetje Komunala odobrilo nogometnemu klubu Mura. Prvotni sklep mestnega sveta je bil, da se vloži tožba zoper člane nadzornega sveta Komunale, Ker pa je bil njen član tudi Ernest Ebenšpanger, vidni partijec, član SD in prijatelj Milana Kučana, so s kršitvijo poslovnika sprejeli sklep, da mora Komunala tožiti mene, čeprav  kot župan pri odobritvi  kredita  nisem imel nobene vloge. Jevškova omara se vse bolj polni z okostnjaki, ki bodo slej ko prej padli iz nje. Od tega, da je Jevškov direktor občinske uprave Srečko Đurov, ki je nekaj mesecev nazaj  imel bližnje srečanje s soprogom ene od občinskih uslužbenk, nezakonito na cesto vrgel eno od uslužbenk, kako so brez razpisa imenovali direktorja javnega podjetja Komunala, kako so napenjali cene komunalnih storitev, s katerimi je Komunala ob koncu leta prikazala enormni dobiček, ki naj bi ga Komunala zadržala zase…šele na pritisk opozicije so dobiček namenili za postavitev otroških igrišč po naseljih v občini. Posebna zgodba je seveda način, kako so »porezali« vse direktorje javnih zavodov, imenovali zveste in strankam lojalne osebe, mnoge kar brez razpisa. V preteklosti jih je imenoval nadzorni svet ob soglasju mestnega sveta. Zdaj je kadrovanje v domeni občinskega direktorja Srečka Đurova, ki ga je Jevšek imenoval za vodjo »za finance pristojnega organa«.  Đurov je v nadzorni svet Komunale imenoval Matjaža Duriča SD, sicer direktorja Polaničeve družbe Panvita Ekoteh in Marjana Mačka SMC, sicer finančnega direktorja soboške bolnišnice, javnosti bolj znanega iz afere Urške Čepin. Ta dva sta kar brez razpisa inštalirala novega direktorja Komunale, bivšega pa so, pod prisilo verjetno, prisilili k odstopu in ga imenovali za svetovalca. Nov direktor je dobil nalogo, da sproži odškodninsko tožbo zoper bivše nadzornike zaradi spornega kredita nogometnemu klubu Mura, na seji mestnega sveta pa so na predlog svetnika SD Gorana Miloševiča sprejeli sklep, da se zoper mene vloži odškodninska tožba. In ker je župan Jevšek vedel za to nezakonito kravjo kupčijo, je vodenje seje prepustil podžupanji Jasmini Opec SLS, ki je s kupom kršitev poslovnika svetnikom predlagala sprejem tega inkriminiranega sklepa, o sklepu o tožbi nekdanjih nadzornikov pa sploh niso odločali. Nezakonitost je Jevšek sicer skušal zabrisati z dopisno sejo, vendar je bil svetniški odziv preskromen za pravnomočno odločanje, a se Jevšek nanj  vseeno sklicuje. In prav zaradi tega je zame moralno sporna oseba in njegovo zatrjevanje, da mu je v županovanju primarna zakonitost, je navadna laž.  Primer, zrel vsaj za KPK, če že ne za NPU, ki ga vodi Jevškov Darko Majhenič.  Tudi primer občinskega svetnika SMC Marjana Gujta, sicer lastnika družbe Minicom., je zrel za KPK in NPU. Odkar je na Komunali nova oblast se je njegova realizacija povečala za 151 tisoč evrov. Neverjeten znesek tudi, če bi v Komunali zamenjali vse računalnike in vsa programska oprema,  do tega zneska ne bi prišli.

Je bil torej Aleksander Jevšek projekt pete veje oblasti oziroma neformalnega omrežja, ki ga obvladuje Milan Kučan, da Murska Sobota dobi rdečo oblast?

Glede na to, da se me je mestna oblast z Jevškom na čelu lotila z znanim Kučanovim rekom, najprej diskreditacija, nato pa likvidacija, v obstoj omrežja ne dvomim. Vendar me s tem ne bodo utišali. Upam, da se bo v prihodnosti vseeno oblikovala dovolj velika kritična masa ljudi, ki bo skušala presekati vsa ta omrežja, ki obvladujejo državo in lokalne skupnosti in na odgovorne položaje postaviti kredibilne posameznike. Modra lista bo prihodnje leto aktivno stopila v lokalne volitve, poiskali bomo tudi primernega kandidata za župana. Morda se bomo iz liste, ki je vseeno v deprivilegiranem položaju, preoblikovali v stranko, in sedanji oblastni koaliciji SD in SMC pokazati, da se v demokratični državi oblast ne sme in ne more uresničevati preko korupcije, klientelizma in nezakonitega poslovanja.

Boris Cipot