»Andromedine meglice ali kako se je Marjan Šarec odlepil od realnega sveta«!

Obveščevalna blamaža brez primere

O resnih stvareh ki jih ima ta naša »kokoška« do katere ima prav takšen odnos, sedanji (tako kot prejšnji, sicer bolj v rokavicah) premier Marjan Šarec. Tej prej omenjeni domači »živali« nagaja ena druga bolj »žleht«, s slabim karakterjem žival ali ptič, kakor vam je ljubše, ki se ji reče Sova. Pa ne ona na drevesih ki se oglaša od časa do časa. Ta in takšna Sova, ki skrbi za varnostno obveščevalno delo oziroma za preprečitev tujim prav tako in z takšnim namenom agencijam ali službam, da počnejo to za svoje države na našem ozemlju in zoper vitalne interese naše države. Do tukaj vse v redu.

Ja, kaj pa potem ni v redu?

Ne dolgo tega se je zgodil vihar v tako imenovanih obveščevalnih vodah in sferah, ko je  se zvedelo  o konkretnih osebah, ki so  opravljale prisluhe po naročilu hrvaške SOA(Sigurnostno obvaještajne agencije) v času priprave in trajanja  procesa mednarodne arbitraže v zvezi določanja meje med državama. Takrat sta za slovensko stran delala arbiter Jernej Sekolec in agentka Simona Drenik. Ta »strokovnjaka« sta si privoščila »diplomatski« čvek kar po navadni liniji, tako rekoč kot da se menita katero solato bosta imela pri kosilu. To da vse normalne države takšne podatke  zajamejo kot bistro vodo studenčnico na dlani, je jasno vsakomur, kar bi moglo biti jasno tudi tema dvema šlampastima »strokovnjakoma«. Nezaslišano in bedno če že ne neumno početje. Nekdo  ki je v »dobrih« odnosih z našo državo je dal  našim obveščevalcem do vedenja,  da je sedaj  čas da se to sproži v medije ter da se ostale slabosti Vlade Marjana Šarca prikrijejo oziroma postanejo nevidne vsaj v času pred evropskimi volitvami. Seveda je to spolzek teren z »pripravljeno« milnico.  In seveda za to pride prav provladni PR servis v obliki POP TV-ja. Glede objave in posledic tega se je  zaznala bojazen, da ni prav da se na takšen način pomaga slovenski vladi in njenemu PV, pa se je močno angažiral hrvaški medijski pomembnež, lobist in še česa,  njihov Ivan Tolj, po osnovnem poklici duhovnik, v resničnem in vsakdanjem življenju pa  mnogo več.  Marjan Šarec, igralec po poklicu pa v skladu s svojimi  igralskimi in siceršnjimi kompetencami, je  naredil »vihar« v kozarcu vode ter sklical  nujno sejo  Sveta za nacionalno varnost(SNAV). Ugotovili so da je vse ugotovljeno, da to na Hrvaškem delajo »amaterji« glede na njuna vzdevka ali poklica kot sta »fratr« ali mehanik ter da to ni v redu  da se to počne med državami, ki se imajo za prijateljske ter da se to ne sme dogajati ker to ni v duhu dobrososedskih odnosov. Hrvaška javnost v jok, pardon v krohot.  To da je napadena svoboda govora in pravica do obveščanja državljanov. Tresla se je gora zgodil se je  osmešeni Šarec.

Lista LMŠ  kandidatov za EU parlament ali »od Triglava do Vardara in še dlje«

Žalostno vendar resnično. Kako daleč  in nizko je padlo vse skupaj.  Politika postaja poligon za zdravljenje neizživetih, narobe ocenjenih ambicij preveč ambicioznih oseb, ki pa ne morejo, ne zmorejo pa tudi nimajo s čim podkrepiti tako visoko zastavljene ambicije v politiki, domači ali bog ne  daj, evropski o kateri sanjajo skoraj vsi politični »fičfiriči«. Smo kaj pa sploh naredijo v danem trenutku. Najdejo svoj kadrovski bazen ali »human resources« v že tako neskončno bogatem  biserčku pod Kamniškimi Alpami, Kamniku z neposredno okolico. Tudi če je malo razširjen proti Kranju, gorenjski prestolnici nič hudega. Bogastvo in raznovrstnost potenciala je primaren. Morajo imeti izkušnje z podjetniškimi »hobotnicami« in z njimi povezanimi malverzacijami, obvladati svet medijev, spoznati se na korporativno varovanje Šmarce, Šutne, Kamnika ter to primerno dokumentirati ali po potrebi zamegljevati.  Vsekakor pohvale vredno za kadrovskega  »selektorja« ali selektorja tudi zato je to tako velik zalogaj in zaradi  napihnjenega »ega« kakšnega od teh ki to počnejo.  To kar mora predsednik LMŠ, med  drugim tudi Predsednik Vlade RS in nostalgik po duši, poskrbeti je za uravnovešenost liste. To je lepo jasno, zemljepisno zaokroženo. Celo izven meja dosega te tako opazne nostalgije. Se je malo uštel pri eni kandidatki, posebej tiste ki presega s svojimi družinskimi povezavami bistveno dlje, tako rekoč do Bagdada. Zamenjati jo je moral  zaradi preveč odprtih »projektov«( beri dolgov, blokiranih TRR) ki jo potrebujejo, za  povsem povprečno »dečvo« iz Logatca.  Pa še svoje domače dvorišče in plot je preskočil, ki ga sicer  obvlada kot glavni petelin na vasi. Da bi to lepo prikrili so naročili  pri hišni prirejevalki anket javnega mnenja Ninamedia, preizkus pomembnosti, ki je pokazal na izredno ugoden rezultat in naklonjenost javnega mnenja. Pred koncem marca. Tudi nekaj šampanjcev so odprli. Kot se je z aprilom izkazalo,   morebitne večje zaloge mehurčkastega vina bodo  morale počakati  ali se celo načakati do primernega trenutka. Trenutno mnenje bolj kaže na potrebo po pijači, ki jo v krajih  okrog Celja  imenujejo tolkec. V kolikor bodo nastopile okoliščine, za kar obstoja velika verjetnost da se tolčejo po glavi, bodo  to lažje prenesli oziroma da imajo za to primerno otopela  čutila.

Kaj na to poreče vodja  lutkovnega gledališča iz Murgel? Imajo v rezervi še kakšno marioneto, ali bo počakal da se jim vse niti  pomešajo? Njegovi scenaristi po moji presoji to poletje bodo imeli veliko dela.

Novi val selitev  »narodov«  pred vrati  in Šarčeva lažna humanitarnost  ali nezmožnost  rešitve

Pomlad je tukaj. Mi tudi. Pa bo tako tudi ostalo. Velikonočni prazniki so pred nami.  Smo pripravljeni na našo politično pomlad, kulturno, pomlad, na cvetočo, ustvarjalno, delovno pomlad. Pa bomo to lahko nemoteno delali, doživljali, bogatili sebe in svoje bližnje?

Mnogo tega je kar nas ne pušča preveč ravnodušne glede na napovedi. Napovedi ki ne potrebujejo veliko omenjenega obveščevalnega dela tudi zato ker komunikacijska sredstva državljanov šže lahko dopuščajo spremljanje dogajanj. Dogaja se , in to zelo blizu. Po zimi smo tisti ki smo to spremljali statistiko in premike, na slabše, kar se številk tiče. Gre se za fizično ogrožanje zunanjih meja države, ki je so časno tudi Schengenska meja. Ta meja ni neka tutula, čast, je velika odgovornost in malo pomoči iz glavnega administrativnega centra Evrope, iz Bruxellesa. In kaj se zgodi? Bore malo. Že lep čas potekajo pogovori, akcije za ustanavljanje vojske za varovanje te zunanje meje. Celo 10.000 naj bi jih bilo. Pa ni še nobenega. Glede na hitrost bo prej mimo poletje. Nevarnost pritiska na zunanje meje je tukaj. Južna meja od zbirališč in taborišč beguncev, bolj ekonomskih migrantov je oddaljena 70 kilometrov. 70.000 je pripravljeno na naskok na meje, najprej Hrvaške potem pa naše in Schengenske. V bolj oddaljenih deželah kot so Makedonija, Grčija jih je še mnogo več. Na migracije in premih ždijo več milijonske mase ljudi, ki želijo videti svojo svetlo prihodnost na tuj račun.

Kje so tukaj slovenski organi v sestavi kot sta vojska in policija? Kaj bi človek, normalen, spodoben, rekel o tem? Naši vojaki lede opremljenost  so na videz slabše opremljeni kot kakšna paravojska ali milica na bližnjem ali srednjem vzhodu, kraje in države od koder  pravzaprav prihajajo ti iskalci »raja« na zemlji. Premalo število, preslaba oprema  preslaba celo za »lenarjenje« v vojašnicah. S to in takšno opremo samo še na  telovadbo lahko gredo, seveda če ni vključen tek na 5 kilometrov izven mesta.  Z policijo je še slabše. Njihovo delo že sedaj v  mirnih pogojih, glede na pogostost ekscesov povezanimi z prehodi meje, meji na skorajšnji  kolaps. Pa ne da ne hoteli. Potrebam po kadrih in popolnitvi  ni primernega odziva, skoraj nikakršnega. Nalog ki jih imajo jim odvzamejo kompetence, jih spremenijo v uradne sprovajalce do prve policijske postaje, centra, jih evidentirajo, vprašajo po »zdravju«

Na pobude in organiziranje protestov civilnih iniciativ  jim s strani policijskih uslužbencev odgovarjajo da : “Dosledno varovanje  kot tako je težko dosegljivo saj za to ni ne tehničnih ne kadrovskih resursov, žal. S prihodom lepšega vremena in povečanjem števila ilegalnih prehodov, ki se mu ne moremo izogniti pa obstaja možnost izgorelosti policistov posebej na najbolj obremenjenih območjih okrog Črnomlja in Ilirske Bistrice.

Temu so  bili nevarno blizu že lani v poletnih mesecih, kot tudi poslabšanju varnosti lokalnih prebivalcev na račun manjše prisotnosti policistov v notranjosti, ker so vse sile usmerjene v varovanje državne meje”, pravijo iz vrst operativcev,ki se soočajo s tem sleherni dan.

Predsednik Vlade, Ministrstvo za obrambo, Ministrstvo za notranje zadeve s svojimi najbolj izpostavljenimi osebami se obnašajo kot da so kloni organom v Bruxellesu. Počasni kot tetke, neodločni in nedoločljivi v izreku  povedanega, brez oprijema, brez operativnega izvlečka za kasnejšo rabo. Tam vedrijo osebe znani kot politični multipraktiki. Predsednik Vlade  Republike Slovenije na srečanju skupine 16+1( od včeraj 17+1, zaradi pridružitve Grčije) v hrvaškem Dubrovniku pove, da smo dobri sosedje samo se še  moramo o nečem še zmeniti,  kar v prevodu iz političnega besednjaka pomeni da gostitelj srečanja, hrvaški premier Andrej Plenković se ne bo pogovarjal o odnosih med državama ker se mu zdi nepotrebno in nepomembno ta čas.  Dr. Miro Cerar, zunanji minister Slovenije, češ odločno se zavzemam za ureditev vseh odprtih vprašanj z vsemi sosedami pa sem nemočen ker nam to ne dovolijo iz Bruxellesa.

Državni in zunanjepolitični »larpurlartizem » se nadaljuje, realne  zunanje grožnje  v obliki pritiska na meje je zelo realen da bolj realen more biti.
Korenite spremembe so nujno potrebne zato ker brez koreninski politiki ne bodo spremenili nič ne zdaj ne kasneje.

Notranje politične potrebe rešiti čim prej, da se ne bo prej sesulo navznoter v marsikaterem sektorju delovanja in odločanja za življenje državljank in državljanov. Ni veliko časa.

Ukreniti in ukrepati čim prej, da ne bo prepozno.  Zelo kmalu, če že ne jutri!

Vane K. Tegov