Avtor Ali ste pripravljeni deliti dobrine z drugimi ?
Delitvena ekonomija(sharingeconomy) je po definiciji ekonomija, v kateri več posameznikov uporablja eno dobrino, na primer avto, kolo, stanovanje ali hišo, hišne pripomočke, orodja, zemljišče; pri vsem pa ima prednost dostopnost pred lastništvom.Delitvena ekonomija predstavlja alternativo individualnemu lastništvu.Internet in pametni telefoni so naredili revolucijo na področju delitvene ekonomije.Delitvena ekonomija ima največji vpliv na turizem.(transport, nastavitev, gostinstvo, vodniki in izleti)
DEFINICIJA EVROPSKEGA PARLAMENTA
Evropski parlament definira delitveno ekonomijo kot niz praks, modelov in platform, ki s pomočjo tehnologij in skupnosti omogoča posameznikom in podjetjem, da si vsaj delno delijo izdelke, storitve in izkušnje. Vključuje neprofitne in profitne platforme, ki izvorno izhajajo iz čiste delitvene ekonomije modela vsak z vsakim in/ali neprofitnih organizacij. (Europen Parliament, 2015, str.17)
Za začetek delitvene ekonomije lahko štejemo idejo, ki se je prijela v velikih mestih z dobrim javnim prevozom – souporaba avtomobilov.Trenutno tudi pri nas najbolj znana primera sta zagotovo Airbnb in Uber, pri nas pa Prevozi.org in Najel.bi, sem pa bi lahko šteli tudi sistem za izposojo koles Bicikelj in Knjižnico Reči.
Uporabniki dobrin so nad delitveno ekonomijo navdušeni, saj praviloma prinaša cenejšo storitev najema oziroma uporabe, uradniki pa malo manj, saj jo je težko nadzorovati. Pri povezovanju ponudnikov in uporabnikov je ključen internet in prav ta omogoča preskok posrednikov in nadzornikov.(https://data.si/blog/2015/09/10/delitvena-ekonomija-brez-davcnih-popustov/)
Gre za posojanje, delitev in najem stvari, prostorov in znanja, kar sta internet in pametni telefon zelo poenostavila. Delitvena ekonomija je alternativa potratni rabi surovin, preveliki proizvodnji in obremenjevanju okolja.
Delitvena ekonomija zagotovo spreminja pravila igre na trgu, potrošnikom pa prinaša koristi: večjo dostopnost in prožnost storitev, ki so nekoč veljale za luksuz, večji občutek za skupnost in večjo izbiro med številnejšimi igralci na trgu, kar znižuje cene in zvišuje kakovost storitev. Vse to je razveseljivo, zakonodajalce pa je očitno ujelo nepripravljene. De Stefano opozarja, da so doslej neko vrsto vloge zakonodajalca odigrala sodišča, ki razsojajo v posamičnih primerih sporov med novimi in tradicionalnimi ponudniki storitev, večjih zakonodajnih iniciativ pa doslej ni bilo mogoče videti. Ekonomist ljubljanske ekonomske fakultete dr. Marko Jaklič opozarja, da gre za trend, ki ga ni mogoče ustaviti, podobno kot velja za globalizacijo. Seveda pa to še ne pomeni, da je država brez moči.
»Dober regulator (država) bo znal spodbuditi nastajanje novega, pri čemer ne vemo prav dobro, kaj lahko nastane, in hkrati regulirati tako pozitivne kot negativne posledice na način, da se bo razvoj nadaljeval in da bo v čim večji meri pošten, trajnosten oziroma dolgoročen. Socialna država in tudi drugi sistemi delitve oziroma prerazdelitve se bodo morali spremeniti tudi zaradi drugih razlogov. ‘Bismarckovi’ pogoji ne obstajajo več. Pravi odgovor ‘socialne države’ na vse te izzive je univerzalni temeljni dohodek. Seveda ga bo politično in ekonomsko težko uvesti in bo do takrat preteklo še kar nekaj vode. Potrebna bi bila sistemska rešitev vsaj na ravni več držav,« o možnem odgovoru na nova vprašanja in razmerja v kapitalizmu 2.0 razmišlja dr. Jaklič.
Na poskuse uveljavljenih podjetij in regulatorjev, ki skušajo delitveno ekonomijo zatreti, gleda z veliko zaskrbljenostjo. Okrcal je tudi slovensko ministrstvo za gospodarstvo, ki bi po njegovem mnenju moralo vpeljavo Uberja imeti na prioritetnem seznamu, da bi država razbila škodljiv kartel taksistov.
»Tako lahko vidimo, da popolnoma zdravi in inteligentni 20- ali 30-letniki vozijo taksi, namesto da bi počeli kaj bolj primernega njihovim spodobnostim. Taksije bi morali voziti težje zaposljivi ali starejši. Bojazen s prekarizacijo teh delavcev je odveč. Treba je strogo ločiti trg dela in socialne korektive. Če zaposleni na nekem delovnem mestu ne more zaslužiti dovolj za plačevanje minimalnih življenjskih stroškov, nastopi država s socialnimi transferji, ki delavcu povečajo razpoložljiv dohodek. Cilj ekonomske in socialne politike mora biti v prvi fazi čim večja zaposlenost ljudi in drugih virov, zato bi morala država delitveno ekonomijo aktivno spodbujati. Negativni učinki (izguba službe kartelnih taksistov) so namreč precej manjši od pozitivnih sekundarnih učinkov (zaposlenost težje zaposljivih kategorij delavcev, zmanjšanje izdatkov za socialne transferje, nižja cena storitev, boljša izraba proizvodnih sredstev, prezaposlitev kartelnih taksistov v druge storitve, sprostitev povpraševanja s predragih taksi prevozov na porajajoče trge in ustvarjanje novih delovnih mest na teh novih trgih). Delitvena ekonomija bo izboljšala položaj zlasti tistih na dnu socialno-ekonomske lestvice in s tem omogočila bolj socialno državo,« je prepričan dr. Burger.
Ekonomija 2.0 in lekcije globalizacije
Če pogledamo razloge, ki so pospešili nastanek delitvene ekonomije, smo prav lahko na pragu nove dobe, v kateri ne bo več »in« biti lastnik, ampak imeti dostop do dobrin. Poleg interneta in mobilnih naprav, ki so omogočili razvoj uporabnikom prijaznih aplikacij, so pospešek delitveni ekonomiji dali tudi okoljski razmisleki in nedavna gospodarska kriza, ki je marsikoga prisilila v iskanje alternative nakupovanju. Ali kot je na enem svojih nastopov za portal Ted talk pomenljivo dejala ena vidnejših zagovornic in proučevalk delitvene ekonomije RachelBotsman:
»Povprečna ameriška družina vrtalni stroj, ki ga ima doma, v vsej njegovi življenjski dobi uporablja le 12 minut.« Zakaj ga torej ne bi oddajali na internetnem portalu in z njim nekaj zaslužili, najemniku pa znižali stroške?
A kar je po mnenju Botsmanove še pomembnejše – platforma Airbnb, kot številne druge platforme, deluje po načelu zaupanja med ponudniki in potrošniki. Tako ponudnik kot potrošnik lahko posameznika na drugem koncu transakcije ocenita. Slabe ponudnike in slabe goste skupnost hitro izloči. Če ste kdaj uporabljali te storitve, veste, da ni nič nenavadnega, če vas v hladilniku gostitelja čaka kakšna doma narejena sladica ali pa vas gostitelj vpelje v lokalno življenje. To so izkušnje, ki jih prek tradicionalnih hotelskih storitev ne boste doživeli. Botsmanova zato kot novo valuto v ekonomiji 2.0 vidi zaupanje. Potrošnik pa v tej novi ekonomiji dobiva vse večjo moč. V ocenjevanju ponudnikov, v katerem De Stefano vidi pasti, uporabniki vidijo prednosti. Danes smo sicer navajeni poslušati predvsem kritike na račun sodobnih tehnologij in aplikacij (veliko raziskav ugotavlja na primer negativne psihološke vplive pretiranega »visenja« na facebooku in na splošno neprestane priklopljenosti na pametne telefone), vendar bi nam pojav delitvene ekonomije oziroma platform, ki spadajo v ta nov fenomen, utegnil povrniti, kar smo menda izgubili – občutek za skupnost.
Zdi se torej, da nas delitvena ekonomija še dodatno sili v globlji razmislek o tem, kako na novo zastaviti socialno državo oziroma kako v obstoječem sistemu zagotoviti poštena pravila igre za nove oblike »delovnih razmerij«. Če nas je globalizacija kaj naučila in če bo fenomen delitvene ekonomije dosegel večje razsežnosti, je jasno, da moramo tokrat pozitivne in negativne učinke bolje menedžirati. Globalizacija, ki je sicer v povprečju povečala blaginjo, in podobno je mogoče pričakovati tudi v delitveni ekonomiji, velikemu delu razvite zahodne družbe ni prinesla praktično ničesar. Ne vemo še, kako daljnosežne bodo posledice delitvene ekonomije. Morebiti gre le za modno muho, morebiti za začetek tektonskih sprememb v kapitalizmu. Gotovo pa je, da bi srednji razred razvitega zahodnega sveta težko mirno pogoltnil še en val podobnih pritiskov na dohodke in socialno varnost, kot ga je doživel v zadnjih treh desetletjih. Država bo z vidika zagotavljanja socialne varnosti morala postati precej bolj inovativna, kot je bila doslej. Zgolj lepljenje obstoječih socialnih prispevkov in davkov na nove oblike dela in dohodkov ne bo dovolj.(https://www.dnevnik.si/1042748660)
Najboljši prevod pojma sharingeconomy bi bil »ekonomija medsebojne delitve dobrin«, ki najbolje odslikava bistvo teh novih ekonomskih oblik – delitve dobrin (stvari in storitev) med posamezniki, podjetji in drugimi organizacijami ter družbenimi skupnostmi; vendar zadošča, da uporabimo skrajšano obliko, tj. ekonomija delitve. Ta besedna zveza je v uporabi že vsaj od leta 2003, ko je izšla knjiga K ekonomiji delitve (katere avtor je spodaj podpisani), medtem ko sta se drugi dve obliki pojavili šele v zadnjih dveh, treh letih.(https://za-misli.si/kolumne/rok-kralj/3031-kapitalizem-2-0-ali-kdo-se-boji-delitvene-ekonomije-odziv-na-clanek)
Medsebojno deljenje virov sicer ni nova stvar ne na področju medpodjetniškega poslovanja (na primer deljenje težkih strojev v kmetijstvu) ne na področju poslovanja s končnimi kupci (na primer samopostrežne pralnice perila). So pa trije dejavniki, zaradi katerih se je to deljenje dobrin močno razširilo na številne panoge. Najprej, vedenje kupcev se je močno spremenilo in raje delijo stvari med sabo, kot si jih lastijo. Drugič, spletna družbena omrežja in elektronski trgi lažje povezujejo kupce med seboj. Tretjič, zaradi mobilnih naprav in elektronskih storitev je deljenje izdelkov in storitev veliko bolj priročno in preprosto (na primer aplikacija na pametnem telefonu namesto dejanskega ključa za hišo).
Gre za hibridni tržni model, v katerem več posameznikov uporablja eno dobrino, na primer avto, kolo, stanovanje ali hišo, hišne pripomočke, orodja, zemljišče; pri vsem pa ima prednost dostopnost (deljenje) pred lastništvom. Navadno se to dogaja s pomočjo spletnih storitev, ki temeljijo na skupnosti. Trenutno tudi pri nas najbolj znana svetovna primera sta Airbnb in Uber, slovenska pa Prevozi.org in Najel.bi.(https://iprom.si/slovar/delitvena-ekonomija/)
Bistvo delitvene ekonomije (nov pristop potrošnje, kjer več posameznikov uporablja eno dobrino in kjer se daje prednost dostopnosti pred lastništvom – “SharingEconomy”) si je prisvojila t.i. »gig ekonomija« Le-ta je finančno podprta s strani največjih tehnoloških velikanov internetne dobe in ekstremno usmerjena v doseganje hitrih dobičkov. Zaradi nenehne rasti in novih razmerij se spreminjajo ne le odnosi med ponudniki in potrošniki temveč klasični odnos med delodajalcem in delavci. Glede na razvoj in smernice bomo tako le še delovna sila, ki se bo najemala na kratek rok, za določena dela prek spletnih aplikacij – prekarne oblike zaposlitve in delo na črno (siva ekonomija), saj se ne plačuje davkov in socialnih prispevkov. Kakšen vpliv bo to imelo na socialno državo, ne ve nihče. Bodo pa zaradi manjka v proračunu prve na udaru prav javne storitve in posledično njihovo krčenje oz. »privatizacija«.
Vpeljevanje gig ekonomije kliče po inovativnosti držav za zagotavljanje socialne varnosti prebivalcev. Dejstvo je da delitvena ekonomija spreminja pravila igre na trgu. Ali bo potrošnikom prinašala koristi – večjo dostopnost in prožnost storitev, večji občutek za skupnost in večjo izbiro med številnejšimi igralci na trgu, kar naj bi zniževalo cene in zviševalo kakovost storitev, pa je vprašanje časa in ali jo bodo potrošniki sprejeli. Saj lobistov in podpornikov med politiki ima ta, z kapitalom močno podprta ekonomija, več kot dovolj, tako, da ji je vsaj kratkoročen uspeh več kot zagotovljen.
Vprašanje je ali je ta oblika ekonomije dolgoročno vzdržna, saj krši delovnopravno zakonodajo in vzpostavlja prekariat in delo na črno (siva ekonomija), krši se potrošniška zakonodaja, ponuja se predvsem storitve, ki so že dostopne na trgu, koristi zlasti tistim, ki imajo oz. so lastniki stvari in storitev.
Veliki kapital si je v najbolj razvpitih primerih delitvene ekonomije prisvojil tako komunikacijsko informacijsko tehnologija kot tudi idejne zamisli in zagon “start up-ov”. Iz idealističnih idej delitvene ekonomije nastaja na hitri dobiček osredotočen poslovni modeli, kjer so odnosi med ljudmi zgolj le še blago. In zaupanje in vzajemnost, ki sta tako pomembni v samem bistvu delitvene ekonomije, se nadomeščata z nadzorom/kontrolo nad kakovostjo blaga in/ali izvedbo storitve in pridobivanjem hitrega zaslužka (https://dsd.si/prisvojitev-delitvene-ekonomije/)
Medsebojna delitev dobrin je vedno povezana s sodelovanjem in z vzajemnim zaupanjem, njen cilj pa je pravičnejša porazdelitev globalnih virov med vse prebivalce sveta. Dejansko ne potrebujemo še več dobrin oziroma še več gospodarske rasti, ki prinaša še več dobička. Z obstoječim obsegom dobrin in proizvodnje danes lahko zadovoljimo osnovne potrebe vseh ljudi na planetu. S tem pa tako rekoč hipoma lahko odpravimo temeljne vzroke za večino največjih globalnih problemov – globoko družbeno neenakost, okoljsko krizo, obsežno revščino in lakoto, terorizem in vojaške konflikte ter še marsikaj.
Odločitev za medsebojno delitev dobrin je odločitev za življenje in za prihodnost, odločitev za komercializacijo pa nas vodi v propad oziroma v razpad družbenih in okoljskih sistemov.(https://delitev.blogspot.si/2017/09/komercializacija-pustosi-z-orkansko.html)
Zaključek
Ekonomija delitve je torej širok okvir različnih ekonomskih oblik, kjer je (univerzalen) dostop do dobrin pomembnejši od njihovega lastništva in kjer je vsakdo lahko ponudnik in uporabnik dobrin. Te oblike že spreminjajo podobo sodobne ekonomije in družbe, zato je škoda, da se že v samem začetku vnaša pojmovna zmeda. Zdi se, kot da so vodilni slovenski ekonomisti nekoliko zaspali in šele v zadnjem času odkrivajo velikanski pomen ekonomije delitve, tudi z novim poimenovanjem. A to niti ni tako pomembno, kajti na terenu gredo stvari hitro naprej – pod takšnim ali drugačnim imenom. (https://za-misli.si/kolumne/rok-kralj/3031-kapitalizem-2-0-ali-kdo-se-boji-delitvene-ekonomije-odziv-na-clanek)
S prihodom novih spletnih in mobilnih turističnih platform so majhne garsonjere postale zaželeni apartmaji, stari spački pa zaželeni taksiji. Airbnb, Uber, BlaBlaCar in sorodne storitve spreminjajo tako vloge kot odnose v turizmu.
Vloge posameznikov so se pomešale kot igralne karte. Naenkrat smo postali tako potrošniki in tudi ponudniki.Deljenje niso le veliki dobički, so majhni zneski, boljša izraba virov in manj potrošništva, socialno podjetništvo, skrb za okolje, skrb za sočloveka, … Je družbena odgovornost in zavedanje, da so viri omejeni. Je na nek način postopna vrnitev v blagovno menjalno ekonomijo.Ali ni blockchain – najnovejša tehnologija veriženja blokov tudi na nek način posebna oblika delitvene ekonomije?
Naj bo ta članek izziv za razmislek o vaši vključitvi in vašem osebnem soprispevkuv nove trende delitvene ekonomije kot fizična ali kot pravna oseba.
»Jasno je, da odvečne dobrine napravijo življenje samo odvečno,«je dejal Pier P. Pasolini. »Človek, ki samo kopiči bogastvo, bo zanesljivo propadel.«
Literatura in viri:
- EuropeanParliamentDirectorate General forInternalPolicies, Researchfortrancommitte – tourismandsharingeconomy: challengesandopportunitiesforthe EU. Brussels, 2015.
- https://data.si/blog/2015/09/10/delitvena-ekonomija-brez-davcnih-popustov/
- https://www.dnevnik.si/1042748660
- https://za-misli.si/kolumne/rok-kralj/3031-kapitalizem-2-0-ali-kdo-se-boji-delitvene-ekonomije-odziv-na-clanek
- https://iprom.si/slovar/delitvena-ekonomija/
- https://dsd.si/prisvojitev-delitvene-ekonomije/
- https://delitev.blogspot.si/2017/09/komercializacija-pustosi-z-orkansko.html
Mirjana Ivanuša-Bezjak
Izvirno objavljeno v reviji Denar.
