9. maju, dnevu zmage ob rob: “Do nebes je od vsepovsod enako daleč!”

Pričujoči zapis ob 9. maju, dnevu zmage nad nacizmom in fašizmom, hkrati tudi trenutkom, ko so vso oblast v takratni državi prevzeli partizanski komunistični revolucionarji, je pred štirimi leti na svojem facebook profilu objavil Igor Gaberc. Tudi danes je njegov zapis aktualen, tudi danes se govori le o revolucionarnih zmagovalcih, o njih nedolžnih žrtvah pa se molči. Zato objavljamo njegov zapis, četudi je nastal pred štirimi leti.  

Medtem ko se številni Evropejci na današnji dan veselijo zloma nacizma in konca II sv. vojne, se je v Tržiču tistega dne 9 maja 1945 odvijala povsem drugačna zgodba. Pred očmi domačinov je potekal največji eksodus staroselskega prebivalstva naših krajev, vse od obdobja pričetka našega štetja, verjetno pa tudi v starem veku. Skozi njihovo mesto se je vila kolona beguncev biblijskih razsežnost, kakršne še nikoli niso videli v vsej svoji zgodovini. V njihovih očeh se je veselje ob koncu vojne spremenilo v strah in grozo. Tragični dogodki drame beguncev so usodno zaznamovali življenje številnih Terščanov, njihove grenke posledice pa bodo zagotovo občutile tudi prihodnje generacije…

Zgodovina nas uči, da je velika civilizacija dragulj, ki prinaša kulturo in spokoj njenim graditeljem. Obenem pa nas opominja, da privablja tatove in da bodo vedno ljudje, ki bodo hoteli tvoje imetje. Komunisti, ali kot so jim na začetku pravili komunautaristi, so varno skriti v senci temnega gozda oprezali za tovarnarji, obrtniki in njihovimi družinami, predvsem pa za njihovim imetjem. Pričetek II sv. vojne so pričakali z odprtimi rokami. V daljavi se jim je pričela svitati rdeča zora in globoko v sebi so zaslutili svojo veliko priložnost. Ustvarjeno premoženje in blagostanje tisočletne civilizacije prednikov, je med žlahtno materialno dediščino ležalo pred njihovimi nogami in se bleščalo v zlati svetlobi sonca, le pobrati ga je bilo še potrebno…

Med begunci je bilo civilnih beguncev 7.000 s 1.000 vpregami, pretežno konjskimi, 12.000 domobrancev in največ 15.000 drugih vojakov (Nemci, četniki) s še najmanj 1.000 motornimi ali vprežnimi vozili. Delno so se razlili po okoliških livadah in gozdovih. Kljub temu se je cesta vedno bolj polnila in se strnila v 30-kilometrsko kolono od Križ do Borovelj. Skozi Tržič se je več dni (med 7 in 11 majem) proti strminam Ljubelja pomikala v strahu pred takoimenovano »Rdečo Svobodo« nepregledna množica nič krivih civilistov in družin z otroci, materami in ostarelimi osebami. Potovali so s konjskimi vpregami, na katerih so imeli spravljeno vse svoje na hitro zbrano skromno imetje, ki so ječale pod težkimi bremeni. Številni pa so skozi Glavni trg mesta hodili peš in prosili domačine za požirek vode in v zameno zanj razdajali še tisto malo, kar so imeli pri sebi. Številne hiše staroselskih prebivalcev Slovenije so se tiste majske dni leta 45` izpraznile, vanje pa so se pričeli naseljevati prišleki od vsepovsod. Tako je bilo v številnih krajih Slovenije in tudi v Tržiču.

Žal so se črne slutnje kmalu uresničile v tako srhljivi obliki, da so bila odkrita grozodejstva koncentracijskih taborišč II sv. vojne samo senca tistega, kar se je nesrečnim beguncem zgodilo na skritih lokacijah širom Slovenije. Povampirjeni partizani so pod komunističnim vodstvom pobijali nič krive moške, ženske in otroke na tako grozovite načine in v tako velikem številu, da njihovih dejanj z besedo sploh ni mogoče opisati…

V cerkvici sv. Ane pod Lbelam je nepokreten župnik tolažil nesrečnega begunca z besedami; »Do nebes je od vsepovsod enako daleč«.