ZPS – Pod drobnogledom: uvedba kavcijskega sistema za embalažo pijač
Zveza potrošnikov Slovenije je objavila zanimiv članek.
Zakaj se znova pojavljajo pobude za uvedbo kavcijskega sistema za embalažo? Ker si moramo prizadevati, da čim manj embalaže uporabljamo le enkrat. Če že, pa bi jo morali ustrezno reciklirati in ponovno uporabiti za embalažo pijač. Vse drugo je z okoljskega vidika manj učinkovito in zato manj trajnostno.
Pogled na police v trgovinah hitro razkrije, da se je delež pijač v povratni embalaži bistveno zmanjšal, nekatere, predvsem diskontne trgovine jih sploh ne ponujajo, prevladujejo plastenke in pločevinke za enkratno uporabo. Že res, da imamo v Sloveniji precej velik delež ločeno zbrane embalaže, a to ni najbolj trajnostna rešitev.
V tem članku preberite:
- Zakaj je kavcijski sistem dobra rešitev?
- Večkrat kot uporabimo embalažo, bolje je
- Odpadna plastika je velik družbeni in okoljski problem
- Povratnih steklenic je le za 14 odstotkov embalaže pijač
- Koliko plastenk porabimo v Sloveniji?
- Povratna embalaža izginja
- Kaj glede plastike predpisuje Evropska unija?
- Kavcijski sistem je najbolj učinkovita rešitev
- Kavcijski sistem bi bil koristen tudi za industrijo
- Slovaške izkušnje s kavcijskim sistemom
- Več povratnih steklenic, saj so najbolj trajnostne
- Stopnja ponovne uporabe povratne steklenice je med 70% in 100%
- Sistem povratne embalaže naj bo prilagojen potrošniku
Zakaj je kavcijski sistem dobra rešitev?
V zadnjih tridesetih letih se je izkazalo, da je delež nepovratne embalaže najmanj narastel v državah, kjer so tudi z zakonskimi varovalkami ohranjali povratno embalažo. Na Švedskem so že leta 1984, ko so zaznali, da se močno povečuje delež nepovratne embalaže, vzpostavili kavcijski sistem za zbiranje pločevink, saj so želeli dragoceni aluminij ohraniti z recikliranjem.
Deset let pozneje so v sistem vključili še plastenke, s čimer so omogočili bistveno večji delež kroženja kakovostnih materialov v industriji pijač.
Večkrat kot uporabimo embalažo, bolje je
Ne glede na to, katero področje analiziramo, na večjo stopnjo trajnosti najbolj vpliva zmanjšanje uporabe. Zavedati se moramo, da je v zadnjih dvajsetih ali tridesetih letih trg preplavljen z različnimi vrstami pijač, med katerimi s količino embalaže še vedno prednjači voda.
Predvsem v razvitih državah s številnimi možnostmi dostopa do sveže pitne vode je to problem, ki ga je mogoče zmanjšati oziroma skoraj izničiti.
Stopnjo trajnosti lahko povečamo tudi z večkratno uporabo določenega izdelka, v tem primeru embalaže, saj izdelava novega iz surovega materiala pomeni enega od večjih deležev pri skupnem ogljičnem odtisu.
Recikliranje materiala za enako uporabo (kot v primeru plastenk) je tretja možnost, pri čemer pa se moramo zavedati, da porabljamo vire za uničevanje izdelka, nato pa taisti izdelek ponovno proizvedemo.
Za trajnost je najslabše, če izdelek, ki smo ga uporabili samo enkrat, popolnoma zavržemo, zažgemo ali celo samo zakopljemo na odlagališču. S tem smo tako rekoč v trenutku odpisali vse vire, ki so pripomogli, da je ta izdelek nastal in se pojavil na polici v trgovini.
Tovrstni praksi se moramo na vseh področjih čim bolj izogibati – že s tem bi lahko občutno prispevali k zmanjšanju ogljičnega odtisa, ne da bi bistveno posegli v naše navade ali udobje.
Odpadna plastika je velik družbeni in okoljski problem
Plastenke, odvržene skupaj s preostalo embalažo z različno kemijsko sestavo, ni več mogoče uporabiti v prehranski industriji.
V praksi se je prevečkrat dogajalo, da so pristale v kupu mešanih plastičnih odpadkov, ki jih deloma še vedno izvažamo v države jugovzhodne Azije, kopičijo se tudi na naših odlagališčih, od koder jih pogosto pošljemo v sežigalnice in s tem dokončno uničimo.
Evropska unija je tudi sicer močno odvisna od mednarodne trgovine z odpadki, leta 2019 je v povprečju vsak mesec izvozila 150.000 ton plastičnih odpadkov. Leta 2017 je 75 odstotkov izvožene odpadne plastike predstavljala embalaža. EU svoje odpadke večinoma izvaža v države Azije in Afrike, kjer nimajo primerne infrastrukture in sistemov za ravnanje z odpadki.
Povratnih steklenic je le za 14 odstotkov embalaže pijač
Kot je pokazala analiza ravnanja z embalažo pijač, ki so jo izvedli pri Združenju industrije pijač (ZIP), ki deluje v okviru GZS – Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij (GZS – ZKŽP), je bilo leta 2020 steklo kot material uporabljeno zgolj za 15 odstotkov embalaže, eno odstotno točko je predstavljalo nepovratno steklo.
Daleč največ (53 odstotkov) embalaže je iz plastike, kovinske embalaže je nekaj več kot četrtina.
Koliko plastenk porabimo v Sloveniji?
Slovenci smo leta 2020 porabili 236 milijonov plastenk za pijače (približno 115 na prebivalca), kar je malo manj kot leta 2019 (257 milijonov plastenk). Ločeno smo jih zbrali približno 63 odstotkov, kar je 11 odstotnih točk manj kot leto poprej.
Še bolj pomenljiv je podatek, da je izvajalcem sortiranja iz mešane odpadne embalaže uspelo »rešiti« (izsortirati) zgolj 8,25 odstotka plastenk, ki so jih nato poslali v reciklažo – a to ne pomeni nujno, da so bile ponovno uporabljene za polnjenje pijač.
Povratna embalaža izginja
Analiza, ki jo je opravila platforma Reloop, potrjuje opažanja na terenu, da je na voljo vse manj pijače v povratni embalaži.
Leta 1999 smo v Sloveniji kupili 42 odstotkov pijač v povratni embalaži, 20 let pozneje je bil delež povratne embalaže samo še polovičen (21 odstotkov).
Tržni delež povratne embalaže glede na vrsto pijač:
Zdaj prevladujeta plastična in kovinska embalaža za enkratno uporabo. Prva je stekleno povratno embalažo presegla že leta 2002, a je poraba od takrat bolj ali manj stagnirala, medtem ko se je količina pločevink povečevala vse do konca analize leta 2019 in že leta 2007 presegla količino steklene embalaže.
Analitiki opažajo, da se je trend dokončno obrnil med gospodarsko krizo, povratna steklena embalaža si od takrat ni opomogla, je pa ob koncu krize vendarle postala spet nekoliko bolj uporabljana.
Med posameznimi vrstami pijače je v povratnih steklenicah še vedno najbolj pogosto mogoče kupiti pivo, a je delež med letoma 1999 in 2019 s 63 odstotkov padel na 34. Steklenice so pri pivu zamenjale pločevinke. Manj sprememb pri embalaži smo v tem času doživeli pri gaziranih pijačah, kjer ves čas prevladujejo plastenke, od leta 2014 pa občutno raste delež pločevink, ki je zdaj večji od deleža povratnih steklenic (21 odstotkov).
Še manjši delež povratnih steklenic je pri vodi, saj dosega le 11 odstotkov, večina vode je polnjena v plastenke. Je pa pomenljivo, da se je prodaja embalirane vode v sredini prejšnjega desetletja že zmanjšala, a proti koncu spet začela naraščati.
Sokovi so večinoma pakirani v tetrapak ali podobno embalažo, delež plastenk se je občutno zmanjšal, sokov v povratnih steklenicah pa je v celotnem obdobju manj kot desetina. Še slabše je pri pakiranju ledenih čajev in kave, kjer prevladujejo plastenke, druge embalaže je bolj kot ne za vzorec.
Na koncu omenimo še vse bolj priljubljene energijske (in športne) pijače, ki so v veliki večini polnjene v pločevinke, le manjši del v plastenke, medtem ko drugih vrst embalaže na tem trgu sploh ni.
Kaj glede plastike predpisuje Evropska unija?
Evropska direktiva o plastiki za enkratno uporabo od držav članic zahteva, da z različnimi ukrepi zagotovijo, da se za namene recikliranja do leta 2025 ločeno zbere 77 masnih odstotkov odpadnih plastenk pijač, danih na trg v posameznem letu, do leta 2029 bi moral ta delež narasti na 90 masnih odstotkov.
Hkrati direktiva govori tudi o najmanj 25-odstotnem deležu reciklirane plastike do leta 2025 in najmanj 30-odstotnem deležu do 2030 – obakrat v plastenkah, v katerih je glavni material polietilen tereftalat (PET).
Kavcijski sistem je najbolj učinkovita rešitev
Podatki v omenjeni analizi, za katere priznavajo, da gre zgolj za ocene, kažejo, da bomo morali za dosego cilja, zapisanega v direktivi, vzpostaviti drugačen sistem zbiranja plastenk.
Kot najbolj učinkovita rešitev se je izkazal kavcijski sistem za vso embalažo do treh litrov, ta zajema 99 odstotkov vse embalaže za pijače na slovenskem trgu. Uvedba takšnega sistema bi pomenila, da potrošniki ob nakupu katere koli pijače plačajo določen znesek kavcije, ki jo dobijo povrnjeno, ko vrnejo embalažo.
Za uspeh sistema je pomembno, da je možnosti vračila čim več in da so čim bližje potrošniku.
Kavcijski sistem bi bil koristen tudi za industrijo
Kot izpostavljajo ZIP, se za embalažo v nadzorovanem kroženju vračljive embalaže ne plačuje stroškov ravnanja z njo in tudi ne okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže.
Poročati je treba zgolj o količini nove embalaže, vključene v ta proces zaradi povečanja obsega embaliranega blaga v vračljivi embalaži ali zaradi nadomeščanja količin embalaže, ki se je po uporabi zavrgla oziroma se po uporabi ni vrnila v nadzorovano kroženje. Za ta del se plačujejo tudi stroški ravnanja z odpadno embalažo in okoljska dajatev.
V nekaterih evropskih državah kavcijski sistem uspešno deluje že vrsto let, v drugih pa industrija, trgovci, embalažne družbe in predelovalci odpadne embalaže poskušajo na različne načine preprečiti njegovo uvedbo. Med nam bližnjimi sta Avstrija (ki bo kavcijski sistem vendarle dobila leta 2025) in Češka, kjer datum uvedbe še ni določen.
Na pozitivni strani prednjačijo predvsem Švedska (kavcijski sistem deluje od leta 1984, leta 1994 so vanj vključili tudi plastenke), Finska (od leta 1996) in Estonija (od leta 2005). Letos sta se pridružili še Latvija (maja) in Slovaška (v začetku leta).
Slovaške izkušnje s kavcijskim sistemom
Kavcijski sistem so v začetku letošnjega leta uvedli na Slovaškem, glavni cilj je bil povečati količino zbranih pločevink in plastenk za pijače. Že prvo leto želijo doseči cilj 60 odstotkov ločeno zbranih plastenk in pločevink, do leta 2025 bi radi delež povečali na 90 odstotkov.
Kroženje povratne in nepovratne embalaže v kavcijskem sistemu (vir: platforma Reloop, prevod: Eko krog)
Prvih pet mesecev je potrdilo pozitivne izkušnje in tudi pozitiven odziv med potrošniki. Januarja so sicer zbrali le 150.000 kosov embalaže, tudi po februarskih šestih milijonih zbranih kosov še ni bilo slutiti, da bo sistem uspešen, a se je že aprila v njem znašlo več kot sto milijonov kosov, maja pa se je številka povečala na 145 milijonov.
Zanimivo je, da večina (61 odstotkov) vprašanih potrošnikov kot glavno spodbudo za uporabo sistema omenja zmanjšanje smetenja v naravi, le petina pa vračilo vplačane kavcije – a ta delež od uvedbe sistema počasi narašča. Izkazalo se je, da je pomemben vidik uspeha tudi dobra komunikacija: 97 odstotkov vprašanih ve, da je v državi uveden kavcijski sistem, enak je delež tistih, ki prepoznajo oznako na embalaži v sistem vključenega izdelka.
Več povratnih steklenic, saj so najbolj trajnostne
Kavcijski sistem embalažo za enkratno uporabo »zapre« v krog ponovne izdelave embalaže za pijačo, zaradi česar se zmanjša potreba po svežem osnovnem materialu. V Sloveniji bi lahko hkrati z njegovo uvedbo ponovno preusmerili potrošnike k povratni stekleni embalaži, za katero številne študije potrjujejo, da je trajnostno najbolj primerna, če se le dovolj pogosto vrne v polnjenje pijače.
Pregled 32 analiz življenjskega cikla (LCA – Life Cycle Assessment), ki ga je opravila univerza v Utrechtu v sodelovanju z Zero Waste Europe in platformo Reloop, je pokazala, da v celotnem življenjskem ciklu povratna steklenica povzroči za 70 odstotkov manj izpustov od izdelave nove plastenke, 57 odstotkov manj od izdelave nove pločevinke in 85 odstotkov manj od steklenice za enkratno uporabo.
Pri tem je pomenljivo, da lahko povratna steklenica v povprečju naredi 25 do 30 krogov, v nekaterih primerih celo do 50. Ker jih je treba v vsakem krogu očistiti, je večja poraba vode pogosta dilema pri primerjavah okoljskega odtisa embalaže.
Pri okoljski organizaciji Eko krog izpostavljajo, da so za dodatno zmanjševanje tega dela odtisa pomembni izboljšani postopki čiščenja (npr. uporaba učinkovitih naprav za pomivanje) in minimalno število čiščenj v vsakem krogu (seveda ne na račun varnosti). Poleg tega opozarjajo, da se tudi pri recikliranju in proizvodnji plastenk uporablja voda.
Proizvodnja stekla velja predvsem za energijsko zahtevno, ogljični odtis pa je zaradi teže in volumna steklenic močno odvisen tudi od transportnih poti od proizvodnje oziroma zbirališča povratne embalaže do čiščenja ter nazaj do polnjenja in prodajnega mesta.
Stopnja ponovne uporabe povratne steklenice je med 70% in 100%
Analiza, ki so jo opravili pri Združenju industrije pijač, je pokazala, da povratna steklenica v življenjski dobi zaokroži 10- do 35-krat, stopnja ponovne uporabe pa dosega od 70 do 100 odstotkov. Med kroženjem opravi od 60 do 360 kilometrov transportnih poti.
Slovenija je zaradi razmeroma kratkih transportnih poti tukaj v prednosti, le celoten sistem je treba organizirati čim bolj učinkovito.
V ta okvir spada tudi standardizacija povratne embalaže, ki je skoraj nujna za manjše proizvajalce, denimo mikropivovarje ali vinarje. Za njihovo embalažo bi po zgledu Latvije lahko poskrbel osrednji zbirni center kavcijskega sistema, kjer bi jo sprejemali, jo očistili in pripravili za novo polnjenje.
Večji proizvajalci pijače bi lahko za vse poskrbeli sami in tako še vedno brez težav uporabljali oblikovno različne steklenice, s katerimi bi se razlikovali od preostalih na trgovskih policah.
Sistem povratne embalaže naj bo prilagojen potrošniku
V društvu Eko krog menijo, da bi sistem lahko zaživel leta 2024, ustrezno zakonsko podlago zanj pa bi morali sprejeti najpozneje v začetku prihodnjega leta. Vmesno obdobje bi omogočilo ustrezno vzpostavitev sistema in predstavitev javnosti. Časovnica bo odvisna od dogovorov različnih deležnikov, prav tako, katero embalažo pijač bo sistem vključeval.
V Eko krogu si prizadevajo, da bi bile vključene plastenke, pločevinke in steklo. Močno zagovarjajo, da bi bile v sistem vključene tudi povratne steklenice, saj je povratna embalaža po njihovem mnenju daleč najboljši način varovanja virov. Predlagajo še, da bi za povratno embalažo veljala znižana stopnja DDV in po zgledu nekaterih držav EU še obvezne kvote pijač, ki morajo biti polnjene v povratno embalažo.
Na Zvezi potrošnikov Slovenije se s temi predlogi strinjamo, hkrati pa si bomo prizadevali, da bo sistem čim bolj prilagojen potrošniku. To med drugim pomeni, da bi moral omogočati vračilo embalaže na čim več mestih, da bi bilo embalažo mogoče vrniti tudi tam, kjer je nismo kupili, predvsem pa, da je način vračila kavcije čim bolj preprost in potrošniku prijazen. Na voljo bi, denimo, moralo biti tudi vračilo kavcije na tekoči račun potrošnika, ne samo kuponi ali točke, vnovčljive pri točno določenem trgovcu.
Besedilo: Boštjan Okorn
vir: https://www.zps.si/okolje-topmenu-320/trajnostna-potronja-topmenu-366/11565-pod-drobnogledom-uvedba-kavcijskega-sistema-za-embalazo