Zgodba o Francu Pukšiču in lažeh Milana Kučana II. del

Intervju s Francem Pukšičem, nekdanjim državnozborskim poslancem, ki je v mandatu 1996 – 2000 vodil parlamentarno preiskovalno komisijo o sumu zlorab javnih pooblastil v procesu lastninskega preoblikovanja in privatizacije nekdanje družbene lastnine, skratka o oškodovanju družbenega premoženja,  ki smo ga 28. marca objavili V FOKUSU, je dvignil »pritisk« nekdanjemu predsedniku države Milanu Kučanu. In kaj je zmotilo Kučana, da se je odzval na izrečene besede Franca Pukšiča? Ta je med drugim dejal:  »Mi smo že takrat jasno ugotovili obseg kraje v Elanu, Smelta, Tama, Metalne, Hidromontaže….pa tudi postregli  z imeni in priimki tistih, ki so se okoristili. Če bi takrat mediji in za to pristojne preiskovalne inštitucije opravili svoje delo dvomim, da bi prišlo še do druge kraje, ki pa je po ugotovitvah Logarjeve komisije več kot grozljiva. Mi smo  na preiskovalni komisiji  na laži ujeli takratnega predsednika Milana Kučana, pa se ni zgodilo nič. Če bi takrat prej omenjene inštitucije nekoga prijele in ga obsodile, bi se kraja prav gotovo ustavila. Danes pa se gospodje direktorji bankirji, ki so preko takšnih in drugačnih vzvodov  dobesedno pokradli desetine milijonov evrov,  mirno sprehajajo namesto, da bi sedeli za zapahi.«

Milan Kučan, v maniri nekdanjega partijskega šefa, v besede katerega se ne more in ne sme dvomiti, je v svojem zahtevku za popravek Pukšičevih navedb o tem, kako je »preiskovalna komisija na laži ujela takratnega predsednika države Milana Kučana« zapisal naslednje:

ZGODBA O FRANCU PUKŠIČU IN LAŽEH

Preiskovalna komisija pod vodstvom Franca Pukšiča o zlorabah v Elanu je žal klavrno končala svoje delo.

Nekdanji vodja finančnih poslov Elana Pavel Koder je namreč kot priča jasno in kategorično zanikal, da bi bil Milan Kučan prejel kakršna koli darila od Elana. S tem je v celoti sesul preiskovalni konstrukt Franca Pukšiča. Na kraju, kjer je lažno pričanje kaznivo z zaporom do dveh let, Koder pač ni hotel ponoviti lažnih konstruktov, ki naj bi jih pred tem dajal novinarjem.

Franc Pukšič je kot preiskovalec na komisiji obnemel. Zato pa je toliko zgovornejši zdaj, ko so dejstva že malo zbledela in ko poskuša obnavljati stara namigovanja. Smešna je njegova trditev, ki jo je dal V Fokusu 28. marca 2018, da je Milana Kučana »preiskovalna komisija ujela na laži«. Na laži so bili ujeti drugi, kar je zlahka preverljivo, saj je pričanje dostopno na spletni strani predsednika republike.

Velja pa se ob tovrstnem početju zamisliti, ali je naša država sploh lahko uspešna, če politiki nojevsko vztrajajo na namišljenih okopih in lažeh, tako kot to počne Franc Pukšič.

Seveda smo Kučanov popravek objavili, ker nas k temu zavezujejo določila Zakona o medijih. Hkrati pa za dodatna pojasnila pobarali Franca Pukšiča. Osnovno vprašanje seveda je, komu pripisati da je lažnivec, Pukšiču ali Kučanu? Franc Pukšič je najprej v svojem arhivu pobrskal po dokumentaciji o delu njegove preiskovalne komisije in nam postregel z vsebino, tudi sklepnim poročilom Preiskovalne komisije o sumu zlorabe javnih pooblastil v procesu lastninskega preoblikovanja in privatizacije nekdanje družbene lastnine, nato je stekel pogovor.

Milan Kučan v zahtevku za popravek navaja, da je »preiskovalna komisija pod vodstvom Franca Pukšiča o zlorabah v Elanu klavrno končala svoje delo. A to drži?

Vse, kar bom sedaj povedal, izhaja iz vsebine uradnega sklepnega poročila preiskovalne komisije, ki je bilo poslano predsedniku Državnega zbora, še pred tem pa tudi sprejeto na sami preiskovalni komisiji. V tem poročilu piše citiram: » tudi priča Milan Kučan je na zaslišanju navajal, da je dokument ponaredek. Pri tem se je opiral na izjavo Pleška, takratnega poslovodečega v firmi Finex, ki jo je ta »podal pred pričami in je overjena pri notarki.« Predsednik preiskovalne komisije (Pukšič) je Milana Kučana dvakrat pisno zaprosil za fotokopijo izjave, vendar zaman.« Gre namreč za dokument, s katerim je bilo dokazano, da je takratna partija Zveza komunistov Slovenije dobivala denar iz tujine. Najprej Ivan Maček Marija, nato pa Milan Kučan, sicer res ne osebno, vendar kot vodja partije. Tako je bilo mišljeno in tudi tako zapisano. No in v tem zapisniku naprej piše, » da ni resnična navedba Milana Kučana, da bi bila izjava direktorja Finexa Vilija Pleška overjena pri notarki.« Tu je dokument, izjava notarke, da je bil zgolj notarsko overjen Pleškov podpis, ne pa njegova izjava.

 

V sklepnem poročilu še piše, » da je nakazovanje provizij v imenu Elana, od RKC odkupljenih deviznih sredstev, v višini 1%, ki so se po nalogu Ivana Mačka Matije nakazovala na CK ZKS, kar je na zaslišanju potrdil tudi Pavel Koder (takratni finančni direktor Elana).« Še več, »na tretjem zaslišanju je Pavel Koder to izjavo dopolnil, in sicer, da je v Času od leta 1985 do septembra 1989 na vsake tri mesece pri Zvezi bank Celovec dvigoval gotovino in jo osebno izročal Ivanu Mačku Matiji.«

Torej ne laže Franc Pukšič, temveč laže Milan Kučan?

Točno tako!

Kako je potem z darili, ki naj bi jih po besedah Pavla Kodra od Elana prejel Milan Kučan?

Dokument, ki ga imam,  je preiskovalni komisiji predal Pavle Koder. Gre za eno od izjav, v kateri Koder navaja, da je šlo iz Elana za darila  toliko smučk, da bi jih lahko položil od Begunj do Beograda. Sam nikoli nisem trdil, da je Milan Kučan osebno dobil kakršnokoli darilo, dokumenti le dokazujejo, da je Zveza komunistov Slovenije dobivala denar tudi takrat, ko jo je vodil Milan Kučan.

Kako je s trditvijo Milana Kučana v zahtevku za popravek, da »na kraju, kjer je lažno pričanje kaznivo z zaporom do dveh let, Pavel Koder pač ni hotel ponoviti lažnih konstruktov, ki naj bi jih pred tem dajal novinarjem« in s tem zrušil vaš preiskovalni konstrukt?

Res sem osupnil ob pričanju takratnega predsednika države Milana Kučana na preiskovalki. Zakaj? Zato, ker sem si pridobil še pred njegovim pričanjem dokumente, ki so mi potrdili, da Milan Kučan ni govoril po resnici. To smo mu tudi dokazali z materialnimi dokazi. Moja osuplost je tudi posledica  razmišljanja, kam nas je vse to pripeljala že takrat (oškodovanje družbenega premoženja), kaj šele danes. Zato smo danes tam, kjer smo! Nasledniki Komunistične partije Slovenije so spravili zdravstvo na kolena, slovensko vojsko na kolena, davke v višine, delavske plače v nižine, Erjavčeve obljube o 1000 evrskih pokojninah so bile le predvolilni nateg. Namesto tega pa naše milijarde porabijo za sanacijo bank, NLB in NKBM uporabili za pranje denarja. Osupel sem, seveda sem osupel tudi zaradi takih starih politikov, ki vodijo to državo iz ozadja, ker bo zaradi njih država končala v razsulu.

Naj še enkrat spomnim, da je Milan Kučan v zahtevku za popravek zapisal, da v »izogib dveletni zaporni kazni« Pavle Koder ni ponovil lažnih konstruktov. Kako je zdaj z resnico Pavla Kodra?

Pavle Koder je takrat, ko je začutil, kaj bo sledilo, izrekel izjavo, sam sem bil prisoten,  kje so shranjeni vsi ti dokumenti, ki so bremenili Milana Kučana. Kasneje jih preiskovalni komisiji ni posredoval. Je pa v podpisani izjavi povedal, da bo vse to, o čemer bo pričal, zapisano v njegovi knjigi, tudi, kje so dokumenti, pa tudi s pričami potrjene njegove navedbe. Povedal nam je tudi, kaj je s tistimi 150 milijoni evrov  oziroma  takratni 2 (dve) milijardi avstrijskih šilingov z dveh črnih računov Elana in kdo vse je imel prste poleg in kam je bil denar prekanaliziran. Žalostno je, da je bil uradni dokument ministra za notranje zadeve Šukljeta, po katerem naj bi kriminalistična preiskava ugotovila, da je Pavel Koder dokumentacijo odnesel na tuje. In tako ni bilo ne dokumentacije, tudi Kodru se zaradi tega ni nič zgodilo. Če pa bi, bi kdo od teh, morda tudi Milan Kučan, sedel v zaporu. To, kar se je pozneje zgodilo Pavlu Kodru, da je bil obsojen na zaporno kazen, je le posledica tega, ker je stegnil jezik. Druge razlage preprosto ni! Že ob najinem prvem pogovoru sem povedal, ker sodstvo pri tem ni naredilo nič,  je bila naša preiskovalna komisija začetnik odkrivanja kraje družbenega premoženja. Spomnim se, da je bilo kakih 30 do petdeset različnih kazenskih ovadb, od velikih posojil za nakupe stanovanj, avtomobilom….pa zato nihče ni sedel na zatožno klop. Samo za primer, zaradi zastaranja je na sodišču padel primer proti Urošu Aljančiču in Pavlu Kodru. Da enkrat za vselej počistimo hlev, bi bila potrebna  revizija takih primerov, ko za milijonsko oškodovanje družbenega premoženja, nihče ni bil sodno procesiran.

Sklepno poročilo takratne Pukšičeve preiskovalne komisije ste poslali predsedniku državnega zbora, da bi doživelo epilog še v slovenskem parlamentu.

Do tega žal ni prišlo, čeprav smo samo poročilo potrdili na zadnji seji preiskovalne komisije. Poslanska večina  in vemo, kdo je v mandatu 1996 – 2000  obvladoval Državni zbor, je umaknila to točko dnevnega reda, kar je seveda skregano s poslovnikom. A je presenetljivo, da so se pred 18. leti oblastniki požvižgali za poslovniška določila, če tudi sedanji predsednik parlamenta Brglez dela enako!

Se torej bojite, da bo podobno usodo vaše preiskovalne komisije doživela tudi Logarjeva preiskovalna komisija. V obeh primerih je vlada odstopila, parlament pa se sestajal le na izrednih sejah. Sklepno poročilo so člani komisije sicer že skoraj soglasno potrdili, je pa vprašanje, ali si bo upal predsednik Državnega zbora Milan Brglez uresničiti grožnje, da črta točko dnevnega reda na izrednem zasedanju parlamenta, na kateri bi poslanci obravnavali in odločali. Šele v parlamentu potrjeno poročilo bo romalo na specializirano državno tožilstvo in NPU?

Bojim se te možnosti, morda je bilo vse skupaj celo načrtovano, odstop vlade Mira Cerarja namreč, da sklepno poročilo ne dobi pravnomočnega epiloga v parlamentu.

Na koncu, kdo torej laže? Če ne laže Franc Pukšič, laže Milan Kučan!?

Moj odgovor so le argumenti skozi zbrano dokumentacijo moje preiskovalne komisije. Takrat in še danes po 18 letih sledim resnici iz zbrane dokumentacije. Tako bo vse dotlej, dokler pravosodni organi ne opravijo svojega dela, dokler pri nas ne bo delovala pravna država, ki bo z enakimi vatli merila kazniva dejanja, pa naj si gre za mene, za vas ali Milana Kučana. Vse dotlej pa smo banana republika. Edina rešitev so parlamentarne volitve, zmaga desnosredinskih strank in nato v šestih mesecih spremeniti zakonodajo, da bodo odgovorni za kriminalna dejanja, ki jih je preiskovala moja preiskovalna komisija pred 18 leti in Logarjeva komisija, dočakali obtožilni sedež na sodiščih.

Boris Cipot